Jedro

V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen.

Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, še ni potekel.

Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem.

Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves.

Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dreves, posebej poudarjen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženkina odškodninska odgovornost podana, ker ni preprečila z navedenimi ukrepi, da bi drevesi ne ogrožali okolice na javni površini.

Toženka se ne more sklicevati na višjo silo (zunanji dogodek, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti), ker bi s svojim ravnanjem lahko preprečila nastanek škode tudi v vremenskih pogojih, kot so bili podani v času škodnega dogodka. Viharni veter, na kar se edino sklicuje toženka glede višje sile, ni sam zase avtomatično že razlog za oprostitev odgovornosti toženke. Če gre za vremenski dogodek, posledice katerega so z ustreznim človekovim ukrepanjem obvladljive, ne gre za višjo silo.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I. točka izreka) in odločitev o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi zoper sodbo v bistvenem izpostavlja štiri sklope očitkov: glede zastaranja; glede lastništva predmetnih dreves in s tem pasivne legitimacije; glede odgovornosti zaradi (ne)vzdrževanja dreves in ugovora višje sile; glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje, podrejeno pa še, da se spremeni sodba tako, da je zahtevek po temelju utemeljen le v višini 10%. Zahteva pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

5.Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 237.000,00 EUR in denarno rento zaradi premoženjske škode v višini 121,80 EUR mesečno. Iz navedb tožnika izhaja, da se je poškodoval pri delu kot delavec v delovnem razmerju na poti ob reki Ljubljanici v L. ko je na njega padla veja drevesa v času nevihte, ko je pospravljal gradbišče. Tožbo je vložil zoper delodajalca, zavarovalnico in občino, kot lastnika dreves.

6.Delovno sodišče v Mariboru je zaradi nepristojnosti v delu odstopilo zadevo v reševanje pravdnemu sodišču, kolikor se je tožba nanašala na občino kot lastnico dreves, v ostalem delu (zoper delodajalca in zavarovalnico) pa odločilo s pravnomočno sodbo Pd 37/2018 z dne 6. 5. 2021 tako, da je tožbeni zahtevek zoper delodajalca in zavarovalnico zavrnilo.

7.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je podana subjektivna odškodninska odgovornost tožene občine kot lastnice dreves zaradi opustitve ukrepov ustreznega vzdrževanja dreves, s katerimi bi lahko preprečila odlom veje v neurju, ki je nastalo v času škodnega dogodka. Zavrnilo je ugovora višje sile in tožnikovega soprispevka k nastali škodi.

Uvodno pojasnilo

8.Izpodbijana vmesna sodba ustrezno odgovarja na v pritožbi navedene očitke, ki jih je toženka v bistvenem že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso odgovarja v nadaljevanju na pritožbo tako, da izpostavlja bistvena vprašanja in zavzema do njih stališča, a se pri tem v izogib ponavljanju sklicuje na že podane razloge sodišča prve stopnje, s katerimi soglaša.

Uradni preizkus

8.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus ni pokazal kršitev.

Glede ugovora zastaranja

9.Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je bil obseg škode lahko znan šele ob zaključku zdravljenja, ko se bistvenega izboljšanja ni več pričakovalo, kar je bilo sporočeno tožniku ob zaključku obravnave v Travmatološki ambulanti UKC Ljubljana dne 8. 10. 2015 (19. točka obrazložitve). Zaključku rehabilitacije pri URI Soča, ki ga izpostavlja pritožba, je sledila še obravnava na Travmatološki kliniki, kjer se je še ugotavljala določena (četudi majhna) možnost izboljšanja, čemur je sledilo zdravljenje in pregledi, dokler so bili ti z vidika medicinske stroke smiselni. Da se ta možnost pozneje ni realizirala, ne pomeni, da je bilo zdravljenje zaključeno že s pregledom dne 23. 4. 2025, kot si neutemeljeno prizadeva prikazati toženka.

10.V ospredju vprašanja zastaranja je učinkovit dostop do sodnega varstva. Sodišče mora upoštevati okoliščine posameznega primera, uporaba zastaralnih rokov pa ne sme biti (pre)toga, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.

Naveden pristop poudarja pomen pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki zahteva zožujočo razumevanje učinkovanja zastaranja. V obravnavani zadevi je šlo za zelo zahtevno zdravstveno stanje tožnika, pri katerem je glede vprašanja stabilizacije škode v okviru zdravljenja potreben zadržan pristop, saj že morebitne manjše spremembe v smeri izboljšanja lahko bistveno vplivajo na življenje tožnika.

11.Sodišče prve stopnje je v zvezi z zastaranjem vpogledalo v izvedensko mnenje travmatologa prim. dr. A. A. v spisu Pd 37/2018 (dopolnitev z dne 25. 7. 2020), ki potrjuje, da je pri poškodbah hrbtenice s poškodbo hrbtenjače možno izboljšanje tudi še dve leti po poškodbi, zato pred pretekom tega časa zdravstveno stanje še ni dokončno, potrebno je spremljanje in zdravljenje. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je oškodovanec o zaključku zdravljenja izvedel šele na pregledu z dne 8. 10. 2015. Sodišče prve stopnje se je o tem pravilno oprlo tudi na predloženo medicinsko dokumentacijo.

12.Pojasnjen vidik toženka zanemari, ko učinkovanje zastaranja utemeljuje že s prvimi ugotovitvami o zmanjšanju možnosti izboljšanja. V takih zahtevnih primerih je pravilno zaključek zdravljenja opredeliti s trenutkom, ko ni več nobene strokovno utemeljene možnosti izboljšanja in je s tem tožnik tudi seznanjen, kar je bilo v obravnavani zadevi s pregledom dne 8. 10. 2015 v Travmatološki ambulanti UKC Ljubljana.

13.Triletni subjektivni zastaralni rok potemtakem do vložitve tožbe, ko je prišlo do pretrganja zastaranja, še ni potekel, kakor tudi ne petletni objektivni rok (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je sicer pomotoma navedlo, da je bila tožba vložena dne 31. 7. 2018 (2. točka obrazložitve), čeprav je bila ta poslana priporočeno že dne 30. 7. 2018, kot izhaja iz dohodnega žiga sodišča. Za škodni dogodek dne 29. 7. 2013 se petletni rok ni mogel izteči v nedeljo dne 29. 7. 2018, ampak šele naslednjega dne (tretji odstavek 62. člena OZ).

Glede pasivne legitimacije

14.Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje geodeta, ki je potrdil, da stojita obe sporni drevesi (tudi) na zemljišču v lasti toženke, zato ni bistveno, s katerega drevesa je padla veja, in na navedeno vprašanje sodišču prve stopnje ni bilo treba odgovoriti, kar sicer neutemeljeno izpostavlja kot procesno pomanjkljivost obrazložitve toženka v pritožbi. Četudi je ugotovilo sodišče prve stopnje, da drevesi nista v celoti na toženkinem zemljišču, slednje ne vpliva na odškodninsko razmerje med oškodovancem in toženko. Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (186. člena OZ), zato lahko oškodovanec s tožbo zahteva odškodnino v celoti tudi le od enega od lastnikov dreves (prvi odstavek 395. člena OZ, ),

medsebojno razmerje med lastniki pa rešujejo pravila glede regresa plačnika (188. člen OZ). Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja lastništva sosednje parcele, kjer se v delu tudi nahajata sporni drevesi, po pojasnjenem ni zašlo v procesno kršitev pomanjkljive obrazložitve, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi.

15.Toženka je nadalje izpodbijala podano izvedensko mnenje geodeta iz razloga, da obstoji znanstveno tveganje za napako in s tem mnenje ostaja nejasno in neprimerno za ugotavljanje odločilnih dejstev lege dreves. Naveden očitek ni utemeljen, saj ga gradi toženka na neustreznem izhodišču, da izvedensko mnenje ni dovolj natančno, ker se v določeni meri razlikuje od, s strani tožnika predloženega poročila geodeta in tudi ne upošteva predhodno že določene tromeje zemljišč. Toženka zanemari, da je sodišče prve stopnje na naveden očitek ustrezno odgovorilo s tem, da je bila obstoječa tromeja urejena brez upoštevanja IDPOS 3518 (elaborat nove izmere) in zato gre za napačno izhodišče za določitev obravnavane meje, kjer stojita drevesi, in tudi s tem, da je postavljeni izvedenec upošteval več točk, ki so bile izmerjene v sklopu nove izmere območja, kot jih upošteva s strani tožnika priloženo poročilo, s čimer je v pravdi izdelano izvedensko mnenje bolj natančno. Takšna dokazna ocena podpira tudi njegovo prepričljivost, jasnost in strokovnost, nikakor pa ne vzpostavlja dvoma o znanstveni napaki.

16.Zato je neutemeljeno tudi prizadevanje toženke, da se izvedenca dodatno zasliši in določi novega izvedenca (tretji odstavek 254. člen ZPP). Postavljeni izvedenec je tudi v dopolnilnem mnenju ustrezno odgovoril na vse z njene strani podane pripombe. S tem je bilo toženki v zadostni meri omogočeno učinkovito sodelovanje v postopku,

njeni procesni očitki pa so pravzaprav le vsebinsko nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, na kar je sodišče prve stopnje že pravilno odgovorilo. Iz toženkinih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 19. 12. 2023 izhaja izrecno, da le ponovno poudarja iste vidike, ki jih je že v prvotnih pripombah na izvedensko mnenje. V teh pripombah ponavlja, da obstoji znanstveno tveganje za napako, in se zavzema za postavitev drugega izvedenca. Tak predlog ni nov dokazni predlog, o katerem bi moralo sodišče posebej odločiti, saj gre za isto dokazno temo, ampak le predlog za nadaljnje izvajanje dokaza z izvedencem, o čemer pa je sodišče prve stopnje podalo zadostne razloge, da ni potrebno, ker je pridobljeno mnenje ustrezno in znanstveno tveganje za napako ni podano (25. točka obrazložitve).

Glede odškodninske odgovornosti in ugovora višje sile

17.Sodišče prve stopnje je obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti pravilno ugotavljalo glede na določbo 131. člena OZ o krivdni odgovornosti (protipravno ravnanje oziroma v obravnavani zadevi opustitev dolžne skrbnosti vzdrževanja, škoda in vzročna zveza med njima, ter krivda). Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru vse te predpostavke podane.

18.Sodišče prve stopnje se je glede očitka opustitve ustreznega vzdrževanja dreves pravilno oprlo na izvedenca gozdarske stroke, ki je med vzroki za nastanek škode pri tožniku kot najbolj verjetnega opredelil prav neustrezno vzdrževanje predmetnih dreves. Odlom vej zaradi vremenskih razmer, kakršne so bile v času škodnega dogodka, je v primeru zdravih in ustrezno vzdrževanih dreves opredelil kot zelo majhno. Poudaril je, da je z ustreznim vzdrževanjem (čiščenjem, redčenjem, zmanjševanjem krošnje) možno skoraj popolnoma preprečiti, da se v neurju, do katerega je prišlo v času škodnega dogodka, s kateregakoli drevesa odlomi veja. Svoje mnenje je dodatno utemeljil glede predmetnih dreves s tem, da je šlo za hitro rastočo vrsto drevesa črni topol, ki ni primerno za mestno okolje, in je nevarno, če je prepuščeno naravnemu razvoju. Pri tem je šlo za dve košati drevesi ob poti, ki sta imeli veje precej obtežene. Izvedenec je menil, da sta bili drevesi pred škodnim dogodkom zanemarjeni in posledično nevarni.

19.Obveznost vzdrževanja javnih površin je opredeljena kot občinska javna služba varstva okolja (6. točka prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO-1, sedaj 6. točka prvega odstavka 233. člen ZVO-2). Toženka (občina) je za predmetni drevesi ob poti na javni površini bila dolžna zagotoviti njihovo vzdrževanje. Protipravno ravnanje kot opustitev dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ) obsega ukrepe vzdrževanja dreves, kot so redno pregledovanje, čiščenje, redčenje, zmanjševanje krošnje z namenom odprave nevarnosti loma vej, ki je pri črnem topolu kot, za lom občutljivi vrsti dreves, posebej poudarjen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženkina odškodninska odgovornost podana, ker ni preprečila z navedenimi ukrepi, da bi drevesi ne ogrožali okolice na javni površini.

20.Vprašanji protipravnosti ravnanja in pravno relevantne vzročne zveze sta v obravnavani zadevi neločljivo povezani. Kadar gre za opustitveno ravnanje, tedaj prave naravne vzročnosti v bistvu ni. Pravno vzročno zvezo v takšnem primeru vzpostavi uporaba pravila o ratio legis vzročnosti, ki opustitvi dolžnega ravnanja vrednostno pripisuje tisto vrsto škodne posledice, ki jo je varstvena norma želela preprečiti.

Ker naravne vzročnosti pri opustitvenem ravnanju ni, velja sicer previdnost pri opredelitvi dolžnosti aktivnega ravnanja, ki mora biti smiselna z vidika življenja kot celote. Kot je bilo pojasnjeno, je poškodovanje na javni površini zaradi odloma veje v slabih vremenskih razmerah prav tista posledica, ki jo ustrezno vzdrževanje po strokovnih merilih želi preprečiti. Zagotovitve varnega gibanja pod drevesi ob javnih poteh si drugače ni mogoče predstavljati. Redno pregledovanje in strokovno vzdrževanje krošenj mestnih dreves na javnih površinah potemtakem ni pretirana zahteva, ampak jo podpira splošni (javni) interes. Še zlasti to velja za drevesa ob javnih poteh in posebej za tista, ki veljajo za neprimerno vrsto, kot je črni topol, zaradi njegove večje nagnjenosti k lomljenju vej.

21.Toženka v pritožbi neutemeljeno podaja stališče, da ni dokazano, da navedeni drevesi nista bili redno pregledovani in vzdrževani. Toženka namreč zanemari, da navedene ugotovitve sodišča prve stopnje ne izhajajo le na podlagi pridobljenega izvedenskega mnenja, ki mu sicer nasprotuje, ampak tudi na podlagi izpovedbe z njene strani predlagane priče dr. L. L., zaposlene pri družbi D., ki je v času škodnega dogodka po naročilu družbe E., ki jo je toženka pooblastila za izvajanje javne službe, opravljala preglede in obrezovanje dreves. Priča ni potrdila, da bi navedeni drevesi pregledovali in vzdrževali, je pa pojasnila, da so o vseh pregledih dreves dajali mesečno poročilo. Ker toženka ni predložila nobenega mesečnega poročila o ukrepih na predmetnih dveh drevesih, in je tudi priča N. N., zaposlen pri družbi E., izpovedal, da v letu, ko se je zgodil škodni dogodek, še ni bilo delovnega mesta za osebo, ki bi pregledovala drevesa, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da pregledov in ukrepov za obravnavani drevesi ni bilo, kar sicer potrjuje tudi mnenje izvedenca gozdarske stroke o neustreznem stanju dreves. Kot izhaja iz izpovedbe priče T. T., so šele leta 2016, torej tri leta po škodnem dogodku, zabeleženi pregledi spornih dreves v katastru.

22.Sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje izvedenca gozdarske stroke prepričljivo, jasno in dovolj natančno obrazloženo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je mnenje očitno napačno in arbitrarno, ker je izvedenec upošteval le argumente v korist tožnika. Toženka je očitek oblikovala zgolj na način posplošene kritike, kakor da je izvedenec podal mnenje brez strokovne obrazložitve, kar na več mestih tudi sama zapiše, vendar temu ni tako. Izvedenec je zaključek o stanju dreves oblikoval na podlagi dostopnih fotografij dreves, in ga utemeljil med drugim s tem, da sta bili veliki drevesi, zelo košati s precej obteženimi vejami, ki bi jih bilo potrebno vzdrževati z ustreznimi strokovnimi ukrepi, ki jih je opisal in se pri tem skliceval na strokovne podlage. Pri tem je posebej izpostavil neprimernost in nevarnost vrste črnega topola za lom vej, kar je potrdila tudi priča dr. L., ki jo je predlagala sama toženka.

23.Potemtakem zaključek v mnenju o nevzdrževanju dreves ni oblikovan le na odsotnosti evidenc in arbitrarni naklonjenosti tožniku, kot skuša prikazati pritožba, ampak na strokovnih merilih vzdrževanja dreves. Da ima v celoti dokazovanja pomembno dokazno vrednost tudi odsotnost evidenc v okoliščinah, da s strani toženke pooblaščeni izvajalec E. ni imel delovnega mesta za opravljanje pregledovanja mestnih dreves, in je izvedbo del zaupal družbi D., v poročilih katere ni obravnavanih dreves, pa je sodišče druge stopnje že pojasnilo. Opiranje na odsotnost evidenc tudi s strani izvedenca, pri čemer je šlo le za njegov stranski argument in ne nosilne razloge obrazložitve mnenja, torej ni nesmiselno, kot skuša prikazati toženka v pritožbi.

24.Toženkina pritožba se ne osredotoča na glavno vsebino argumentacije izvedenca, ampak išče postranske vidike razlikovanja v stališčih izvedenca in njenega strokovnega pomočnika. Tako obširno polemizira o pomembnosti razlikovanja med majhno in zelo majhno verjetnostjo, da se odlomi veja zdravega in vzdrževanega drevesa tudi v viharnem vetru, ki je bil podan v času škodnega dogodka, in pri tem povsem zanemari, da oboje potrjuje strokovni sklep, da pregledovanje in vzdrževanje mestnih dreves odločilno vpliva na lom v zahtevnih vremenskih pogojih. Na enak način tudi skuša omiliti pomen okoliščine, da je šlo za, mestno okolje problematično oziroma z vidika vzdrževanja večje pozornosti potrebno, drevesno vrsto črni topol, ki je nagnjena k lomljivosti. Tako se ne osredotoči na posebne lastnosti te drevesne vrste, ampak skuša kot pomembno izpostaviti stališče, kje bi vendarle lahko stalo v urbanem okolju, pri čemer spet ne upošteva, da je v obravnavani zadevi odločilno, da je šlo za javno površino in drevesi, ki sta stali ob javni poti. Enako velja za polemiziranje o intenzivnosti nagiba drevesa, ki ga je izvedenec opredelil le kot morebitni dodatni pokazatelj, da z drevesom ni vse v redu, ne pa kot glavni vidik, ki potrjuje nevzdrževanost dreves. Nadalje je vsako minimalno odstopanje od stališč njenega strokovnega pomočnika (npr. o ne/vraščenosti oziroma delni vraščenosti skorje) toženka tudi takoj označila kot izogibanje odgovoru na njene pripombe, čemur ni mogoče pritrditi. Nezadovoljstvo toženke z odgovorom izvedenca nikakor ne pomeni, da izvedenec ni odgovoril. Pri tem je sprejemljivo, da izvedenec ne odgovarja na pripombe, ki nimajo pomena za zaključke v podanem mnenju.

25.Neutemeljeno toženka tudi graja procesno postopanje sodišča prve stopnje pri izvedbi dokaza z izvedencem gozdarske stroke. Toženka je lahko glede pisnega mnenja podala pripombe, izvedenec pa je bil tudi zaslišan z namenom, da dodatno pojasni podano pisno mnenje in odgovori na pripombe toženke. S tem je sodišče prve stopnje dalo toženki učinkovito možnost do izjavljanja. Stališče toženke v pritožbi, da se lahko zagotovi učinkovito sodelovanje v postopku le tako, da se postavi nov izvedenec gozdarske stroke za dokazovanje iste teme, ni utemeljeno. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, je postavitev novega izvedenca dopustna le, če gre za nejasno oziroma pomanjkljivo mnenje (tretji odstavek 254. člen ZPP). V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer. Postavljeni izvedenec je zaslišan ustrezno odgovoril tudi na s strani toženke podane pripombe, kolikor so bile te pomembne za obravnavano zadevo. Kot je že bilo pojasnjeno, pa toženkino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem iz razloga arbitrarnosti in nestrokovnosti ne more biti uspešno, tako tudi ne predlog za postavitev novega izvedenca, ki temelji na istih neutemeljenih argumentih.

26.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da se toženka ne more sklicevati na višjo silo (zunanji dogodek, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti - prvi odstavek 153. člena OZ), ker bi s svojim ravnanjem lahko preprečila nastanek škode tudi v vremenskih pogojih, kot so bili podani v času škodnega dogodka. Viharni veter, na kar se edino sklicuje toženka glede višje sile, ni sam zase avtomatično že razlog za oprostitev odgovornosti toženke. Če gre za vremenski dogodek, posledice katerega so z ustreznim človekovim ukrepanjem obvladljive, ne gre za višjo silo. Toženka ni dokazala, da so bile vremenske razmere povsem zunaj njene sfere odzivanja in s tem neobvladljive. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odškodninska odgovornost podana, ker toženka ni bila dovolj skrbna oziroma ni ustrezno ukrepala glede konkretnih dveh dreves pred nastankom škodnega dogodka. Za obstoj protipravnosti glede opustitve dolžne skrbnosti zadošča že ugotovitev, da se je toženka po merilih stroke lahko zavedala potencialne nevarnosti konkretnih dreves in ni ničesar ukrenila v smeri zmanjšanja te nevarnosti z vzdrževanjem. Ker bi se toženka morala zavedati nevarnosti, ki ga nevzdrževani drevesi zaradi svojih problematičnih lastnosti drevesne vrste in njunega stanja predstavljata za okolico, je bil tudi odlom veje ob močnem vetru zanjo objektivno predvidljiva posledica opustitve dolžnega ukrepanja.

27.Toženka se neutemeljeno sklicuje zgolj na mnenje izvedenca meteorologa o vremenskih okoliščinah na dan škodnega dogodka, ki je bilo pridobljeno v delovnopravni zadevi in je bilo v obravnavani zadevi prebrano v soglasju s strankami, saj ne daje odgovora na vprašanje, katera drevesa lahko viharni veter podre, kot iz navedenega mnenja tudi izrecno izhaja, da lahko o tem poda mnenje le izvedenec ustrezne stroke. Ta pa je podal mnenje, da tudi tako močan veter, kot je bil ugotovljen na podlagi mnenja izvedenca meteorološke stroke, zdravega in vzdrževanega drevesa ne prizadene oziroma je verjetnost za kaj takega zelo majhna.

28.Obrazložitev sodbe delovnega sodišča o vremenskih okoliščinah kot vzroku nastanka škode nima pomena v tem pravdnem postopku, ki ga pripisuje toženka. Delovno sodišče je zavrnitev odškodninskega zahtevka sprejelo glede odškodninske odgovornosti delodajalca v razmerju do tožnika kot delavca. Pri tem ni presojalo, ali je ob odsotnosti protipravnega ravnanja delodajalca lahko pravno pomembni vzrok nastanka škode še kje drugje kot v zahtevnih vremenskih razmerah. Tak zaključek ne preprečuje pravdnemu sodišču v obravnavani zadevi, da v razmerju med tožnikom in toženko kot pravno pomembni vzrok presodi protipravno ravnanje toženke kot občine in lastnice obravnavanih dreves, ki bi lahko nastanek škode v vetrovnem vremenu z ustreznim ukrepanjem preprečila. Pravnomočna sodba delovnega sodišča je pomembna v obravnavani zadevi le toliko, da je o vprašanju odgovornosti delodajalca pri nastanku škode že odločeno.

Glede tožnikovega soprispevka

29.Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da se je tožnik zadrževal pod drevesi po navodilu nadrejenega. Ta ugovor je pomemben, ker se s tem uveljavlja odgovornost tretjega (delodajalca tožnika) ali soprispevek tožnika, če bi bil dolžan nasprotovati navodilom delodajalca. Sodišče druge stopnje navaja, da je v tem pravdnem postopku ugovor (so)odgovornosti delodajalca neutemeljen; četudi bi bila sprejeta razlaga, da je delodajalec, zaradi navodila, da naj tožnik nadaljuje z delom, (so)odgovoren, tožnika varujejo določbe o solidarni odgovornosti več oseb za škodo (186. člen OZ). Vsebina solidarnosti dolžnikov pa je, da vsak odgovarja upniku za celotno obveznost in jo lahko zahteva v celoti od kogar hoče (395. člen OZ). Vprašanje tožnikovega prispevka k nastanku škode je potemtakem lahko zgolj znotraj zakonitih možnosti tožnikovega nasprotovanja takemu navodilu, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neposredne ogroženosti pa se tožnik niti ni mogel zavedati, saj ni bil dolžan računati s tem, da se bo odlomila veja na drevesu ob javni poti, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Vsakdo se lahko zanese, da so mestna drevesa ob javni poti ustrezno vzdrževana in niso nevarna za okolico. Nenazadnje pa je potrebno upoštevati tudi razvoj vremenskega dogajanja, ko je do viharnega vetra prišlo nenadoma, kar potrjuje mnenje izvedenca meteorološke stroke, in je hitra sprememba vremena tožnika (in tudi nadrejenega) presenetila, kot je tudi sam izpovedal. Vsega navedenega toženka v pritožbi ne upošteva, ko zgolj navaja, da bi se tožnik moral upreti navodilom nadrejenega in se umakniti.

Odločitev

30.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

31.Toženka, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Zahteva po obrazloženosti meritorne odločitve instančnega sodišča je po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče višje stopnje pritrdi pravnemu naziranju sodišča nižje stopnje, mu ni treba izčrpno ponavljati vseh razlogov za tako odločitev. USRS sklep Up-184/98, USRS odločba Up-590/05, USRS odločba Up-498/15. Več o tem Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 400-401.

2USRS odločba Up-1177/12, Up-89/14.

3Prevladuje stališče, da solidarni dolžniki niso enotni sosporniki. Betetto, N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 260.

4Če sodišče v pojasnjenem položaju ne izvede zaslišanja izvedenca ali ne nadaljuje izvajanja dokazovanja z novim izvedencem, ni podana bistvena kršitev postopka. Zadošča, da se sodišče do pripomb opredeli v dokazni oceni izvedenskega mnenja. VSRS Sodba II Ips 599/2002.

5Ponovitev dokazovanja z izvedencem je sestavni del dokazovanja z izvedencem, ki je potrebno le, če do tedaj ni bilo uspešno. Več o tem Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 503.

6VSRS Sodba II Ips 267/2005.

7Primerjaj VSL Sodbo I Cp 890/2021.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 6/2, 62, 62/3, 131, 153, 153/1, 186, 188, 352, 352/1, 352/2, 395, 395/1 Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 149, 149/1, 149/1-6 Zakon o varstvu okolja (2022) - ZVO-2 - člen 233, 233/1, 233/1-6 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 254, 254/3, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.