Jedro

Po 3. odstavku 157. člena ZZK-1 se ugovor proti sklepu o vpisu vroči drugim udeležencem postopka, medtem ko njihovega odgovora na ugovor zakon ne predvideva, prav tako ne njegove vročitve.

V skladu s 4. in 5. odstavkom 149. člena ZZK-1 je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa tudi veljavnosti zavezovalnega pravnega posla.

Izrek

Pritožba nasprotnega udeleženca G. K. se zavrne in se v 1. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi nasprotne udeleženke I. K. Š. K. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu ugovoru ugodi, sklep zemljiškoknjižne referentke z dne 6.2.2008, Dn. št. 1668/2008-2, pa spremeni tako, da se zavrne predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice J. K. pri 1/2 nepremičnin identifikacijska št. 1739-11-22 in 1739-11-28, k.o. Z., vpisanih pri podvložkih št. 4159/22 in 4159/55, last nasprotne udeleženke, in se pri navedeni 1/2 teh nepremičnin dovoli predznamba pridobitve lastninske pravice v korist predlagateljice, ki mora predznambo opravičiti v enem mesecu od vročitve tega sklepa.

Dovoli se izbris vpisov, ki so opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa, in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Predlagateljica sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o ugovoru nasprotnih udeležencev proti sklepu zemljiškoknjižne referentke, ki je pri nepremičninah identifikacijska št. 1739-11-22 in 1739-11-28, k.o. Z., vpisanih pri podvložkih št. 4159/22 in 4159/55, dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Ugovor nasprotnega udeleženca je kot prepozen zavrglo, ugovor nasprotne udeleženke pa je zavrnilo.

Nasprotna udeleženca sta se pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očitata, da jima ni vročilo odgovora predlagateljice na njun ugovor, zato se nista mogla izjasniti o njenih navedbah. Vztrajata, da je kupna pogodba z dne 15.9.1998 navidezna. Poleg tega ne vsebuje ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. V pogodbi ni naveden zemljiškoknjižni vložek, v katerem je vpisano stanovanje, niti identifikacijska številka stanovanja. Površina stanovanja v pogodbi se razlikuje od površine, navedene v zemljiški knjigi. Stališče sodišča prve stopnje, da je kljub neskladnemu dovolilu mogoče ugotoviti, za katero nepremičnino gre, odstopa od veljavne sodne prakse. Zemljiškoknjižno dovolilo ne navaja garaže, ki je samostojna nepremičnina in zato ne more biti opredeljena kot kletni prostor, ki pripada stanovanju. Ponavljata, da je bila vročitev sklepa nasprotnemu udeležencu napačna. Nasprotni udeleženec sklepa sploh ni prejel in podpis na povratnici ni njegov. O sklepu ga je 21.2.2008 obvestila nasprotna udeleženka.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da zakon vročitve odgovora na ugovor ne predvideva; sicer pa ni dvoma, da gre za isto nepremičnino, ki je bila predmet pogodb z dne 2.3.1977 in 15.9.1998, zato ni nobene potrebe po sklenitvi dodatka k pogodbi in izdaji novega zemljiškoknjižnega dovolila.

Pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

Iz spisa je razvidno, da je nasprotni udeleženec sklep zemljiškoknjižne referentke prejel 19.2.2008. Sklepu bi smel ugovarjati v osmih dneh, vendar je to storil šele 28.2.2008, ko je navedeni zakonski pritožbeni rok že potekel. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je bil njegov ugovor prepozen. Dokaz o vročitvi je podpisana vročilnica. Pritožbene trditve, da podpis na vročilnici ni njegov, pritožnik ni ustrezno substanciral, zato je kljub ponujenemu dokazu z izvedencem za grafološke preiskave ni mogoče upoštevati. Pritožnik namreč niti poskusil ni pojasniti, kdo sicer, če ne on, naj bi podpisal povratnico in namesto njega prevzel sporno sodno pošiljko. Če je bila vročitev res napačna, bi moral nasprotni udeleženec zahtevati od sodišča prve stopnje novo, pravilno vročitev. Ker tega ni storil, je opravljeno vročitev očitno odobril, posebej ker je sklepu zemljiškoknjižne referentke nato skupaj z nasprotno udeleženko ugovarjal. Morebitna napačna vročitev je bila s tem sanirana. Če vročitev res ne bi bila (pravilno) opravljena, kot trdi v pritožbi, namreč nasprotnega udeleženca zaradi opustitve ugovora ne bi mogle prizadeti nobene pravne posledice.

Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje pritožniku odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njegovega ugovora, je torej pravilen in zakonit. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 3. odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1; Ur. list RS, št. 58/03 in 45/08) v tem delu potrdilo izpodbijani sklep.

Pritožba nasprotne udeleženke je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08), čeprav nasprotni udeleženki ni vročilo odgovora predlagateljice na njen ugovor. Po 3. odstavku 157. člena ZZK-1 se ugovor proti sklepu o vpisu vroči drugim udeležencem postopka, medtem ko njihovega odgovora na ugovor zakon ne predvideva, prav tako ne njegove vročitve. V zemljiškoknjižnem postopku se po 2. odstavku 120. člena ZZK-1 subsidiarno uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. list SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. list RS, št. 87/02 in 131/03), vendar je načelo zaslišanja udeležencev postopka iz 1. odstavka 4. člena ZNP po izrecni določbi 123. člena ZZK-1 v zemljiškoknjižnem postopku omejeno. Tako sme zemljiškoknjižno sodišče, če ni drugače predpisano, odločiti, ne da bi udeležencem postopka z vročitvijo ali kako drugače zagotovilo možnost izjave o navedbah drugih udeležencev postopka. Zmotno je pritožbeno stališče, da omejitev načela zaslišanja udeležencev postopka velja le za izjavo o predlogu za vpis oziroma o vpisu, o katerem odloča sodišče po uradni dolžnosti. Razlog za izključitev uporabe 1. odstavka 4. člena ZNP je tudi načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka iz 124. člena ZZK-1, po katerem sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Zaradi tega posebnega dokaznega pravila, ki velja v zemljiškoknjižnem postopku, torej pravica nasprotne udeleženke do obravnavanja pred sodiščem z opustitvijo vročitve odgovora na ugovor ni bila okrnjena.

Kot je nasprotni udeleženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v tem postopku ne more uspešno sklicevati na zatrjevano navideznost pogodbe z dne 15.9.1998. V skladu s 4. in 5. odstavkom 149. člena ZZK-1 je zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila, ne pa tudi veljavnosti zavezovalnega pravnega posla. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da v obravnavanem primeru zemljiškoknjižno dovolilo ni popolno in da vsebina predlaganega vpisa ni skladna z zemljiškoknjižnim dovolilom. Po 1. odstavku 31. člena ZZK-1 mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Po 6. točki 1. odstavka 3. člena ZZK-1 je identifikacijski znak stavbe oziroma njenega posameznega dela identifikacijska številka, kot je vpisana v katastru stavb. Te oznake pogodbi, ki ju je predlagateljica priložila predlogu za vpis, ne vsebujeta. Potemtakem ni izpolnjen prej navedeni formalni pogoj za popolnost zemljiškoknjižnega dovolila in s tem za dovolitev vpisa. Tega pogoja pa ni mogoče obiti s sklicevanjem na etažni načrt in dejstvo, da v času sklenitve pogodb z dne 2.3.1977 in 15.9.1998, ko etažna lastnina na stavbi, v kateri sta sporno stanovanje in garaža, še ni bila vzpostavljena, nepremičnina ni mogla biti označena s podatki, s katerimi je zdaj vpisana v zemljiški knjigi. ZZK-1 namreč ne vsebuje prehodnih določb, ki bi vprašanje identifikacijskega znaka urejale drugače za listine, ki so bile sestavljene pred uveljavitvijo ZZK-1. Ker torej vsebina vpisa, ki ga je predlagateljica zahtevala z zemljiškoknjižnim predlogom, ni bila dovoljena z zemljiškoknjižnim dovolilom, zahtevek za vpis po 1. točki 1. odstavka 149. člena ZZK-1 ni bil utemeljen in bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava predlog zavrniti.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in na podlagi 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 izpodbijani sklep ustrezno spremenilo, tako da je predlog za vpis na njej lastni 1/2 spornih nepremičnin zavrnilo. Hkrati je dovolilo izbris vseh vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižne sodnice, in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa. Na podlagi 3. odstavka 140. člena ZZK-1 v zvezi z 2. točko 1. odstavka 49. člena istega zakona pa je pri isti 1/2 spornih nepremičnin dovolilo predznambo pridobitve lastninske pravice v korist predlagateljice ter ji v skladu z 2. odstavkom 53. člena ZZK-1 določilo rok za opravičitev predznambe. Predlagateljica mora v enem mesecu bodisi predlagati vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu predznamovane pravice na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, ki izpolnjuje pogoje za vknjižbo, bodisi v istem roku vložiti tožbo, s katero bo zahtevala od nasprotne udeleženke izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila.

Izrek o stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 35. člena ZNP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1. V zemljiškoknjižnem postopku vsak udeleženec sam trpi svoje stroške. Nasprotna udeleženca jih sicer nista priglasila, predlagateljica pa po navedenem do povračila svojih stroškov za odgovor na njun ugovor in za odgovor na pritožbo ni upravičena.