Up-342/98

4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 4. julija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 127/98 z dne 5. 11. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo zoper sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne stranska intervencija, ki jo je v pravdi prijavil ustavni pritožnik. Pritožnik oporeka odločitvi Vrhovnega sodišča, da v tem primeru revizija ni dovoljena; meni, da gre za vmesno odločitev, ki bi lahko odločilno vplivala na dokončno rešitev glavne stvari, ter k temu dodaja, da je bil s sklepom pritožbenega sodišča postopek za vstop v pravdo intervenienta pravnomočno končan. Pritožnik navaja, da mu je bilo z izpodbijanim sklepom dokončno onemogočeno sodelovanje v postopku in da je takšna odločitev očitno napačna. Pritožnik se sprašuje, kako bi lahko vložil revizijo zoper sklep druge stopnje, s katerim se postopek o tožbenem zahtevku konča, če mu je Vrhovno sodišče onemogočilo že sam vstop v pravdo kot intervenientu. Izrecno zatrjuje kršitev 2. , 14. in 23. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev 22. člena Ustave.

2.Predmet preizkusa te ustavne pritožbe je le revizijski sklep in v njem vsebovana odločitev o procesnopravnem vprašanju (ne)dopustnosti revizije. Pritožnik namreč nasprotuje pravnemu stališču Vrhovnega sodišča, da zoper sklep pritožbenega sodišča, katerega predmet je zavrnitev stranske intervencije, ni revizije. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da omenjeni sklep ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v ugotovljeno dejansko stanje ter dokazno oceno sodišč. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijani akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče se pri tem omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati.

3.Določba prvega odstavka 400. člena tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77) - enako določbo vsebuje prvi odstavek 384. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) - je jasna in nedvoumna: revizija je dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan. Revizija torej ni dopustna zoper sklep, ki ne povzroči prenehanja litispendence, kar nedvomno velja za sklep o zavrnitvi stranske intervencije v pravdi - na obstoj pravde tak sklep nima vpliva, z njim se pravda ne konča, ampak še teče, se nadaljuje med strankama, seveda brez udeležbe intervenienta. Izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča o nedopustnosti revizije v tem primeru zato ni mogoče označiti za očitno napačnega, saj jasno sledi iz zakonske ureditve. Prav tako pa tudi ni v nasprotju z Ustavo, če zakonska ureditev ne predvideva več kot le pritožbe zoper določeno odločitev sodišča. Če je pritožnik menil, da mu je bila z odločitvijo sodišča, da se zavrne stranska intervencija, kršena kakšna človekova pravica, bi moral v skladu z ZUstS vložiti ustavno pritožbo že zoper sklep pritožbenega sodišča. Zavrženje revizije kot nedovoljenega pravnega sredstva pa ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Ker Ustavno sodišče v okviru ustavne pritožbe preverja le morebitne kršitve določb Ustave, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine, preizkus glede kršitve 2. člena Ustave (pravna in socialna država) ne pride v poštev, saj sodi med temeljna ustavna načela in ne med človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.V zvezi s pritožnikovim predlogom, naj bi ga Ustavno sodišče pozvalo k dopolnitvi vloge in mu nakazalo objektivne okoliščine, na katere bi se moral sklicevati v ustavni pritožbi, je treba pojasniti, da takšno ravnanje Ustavnega sodišča ne bi bilo v skladu z ustavno zahtevo nepristranosti sodišča po 23. členu Ustave. Drugi odstavek 54. člena ZUstS določa, da Ustavno sodišče pozove ustavnega pritožnika k dopolnitvi vloge, vendar le, kadar je ta formalno pomanjkljiva. V obravnavani zadevi pa je bila ustavna pritožba popolna, vsebovala je vse navedbe in priloge v skladu s 53. členom ZUstS, tako da jo je bilo mogoče vsebinsko preizkusiti; za vrnitev ustavne pritožbe v dopolnitev torej ni bilo zakonite podlage.

5.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude