Jedro

Pravilno je stališče toženke, da je prosilcu mogoče mednarodno zaščito priznati zgolj zaradi preganjanja v izvorni državi oziroma v državi običajnega prebivališča in ne zaradi morebitnih kršitev, ki bi lahko tožniku nastale zaradi izročitve tretji državi. Pri presoji azilnih zadev je treba določbe 3. člena EKČP in 18. člena Ustave RS upoštevati v smislu, da je prepovedana izročitev posameznika njegovi izvorni državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Kadar pa gre za postopek za izročitev obdolženca (tretji) državi, ki ni njegova izvorna država, pa že v okviru postopka odločanja o dovolitvi izročitve pristojni organ presodi tudi, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo. Iz določb Direktive št. 2005/85/ES in Direktive št. 2013/32/EU izhaja, da sicer obstaja določeno razmerje med postopkom priznanja mednarodne zaščite in postopkom izročitve tretji državi, vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je v postopku izročitve tožnika zagotovljeno spoštovanje mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela Republika Slovenija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik v postopku priznanja mednarodne zaščite uveljavlja preganjanje v državi, ki ni država njegovega državljanstva, saj svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred izročitvijo ZDA. V svojih izjavah pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da v svoji izvorni državi Makedoniji ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Prav tako je izpostavil, da v Makedoniji nikoli ni imel nikakršnih težav, da bi bil tam kakorkoli preganjan ali v smrtni nevarnosti. Iz tega toženka zaključuje, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, saj razlogov, zaradi katerih zaproša za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določata 26. in 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Dejanj, ki jih je opisal tožnik (strah pred izročitvijo ZDA, ki ga išče z mednarodno tiralico), namreč ne moremo šteti za dejanja preganjanja, ki so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ, in jih tudi ni mogoče povezati s prvo alinejo prvega odstavka istega člena. Določbe ZMZ niso namenjene presojanju drugih razlogov in morebitnih težav, ki jih ima tožnik sicer v življenju in ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ. Toženka tudi pripominja, da mora biti med dejanji in razlogi preganjanja ugotovljena vzročna zveza, ki pa je tožnik s svojimi izjavami ni dokazal. Dokaze, ki jih je tožnik predložil v postopku, toženka kot nerelevantne zavrača, saj se vsi navezujejo izključno na njegovo načrtovano izročitev ZDA in torej pri obravnavanju tožnikove prošnje za mednarodno zaščito nimajo nobene dokazne vrednosti. Tako zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ugotavlja pa tudi, da je tožnik na ozemlje Republike Slovenije vstopil 22. 1. 2014 ter da so ga slovenski varnostni organi naslednjega dne, tj. 23. 1. 2014, na podlagi mednarodne tiralice aretirali ter ga nastanili v ZPKZ A. Svojo namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je tožnik izrazil v pisni izjavi, ki jo je 13. 5. 2014 po telefaksu poslal na Ministrstvo za notranje zadeve. Iz njegovega ravnanja je torej razvidno, da je na ozemlju Slovenije bival skoraj štiri mesece, preden je izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. Iz okoliščin vstopa na ozemlje Slovenije in njegovega bivanja vse do izražene namere, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je mogoče sklepati, da je imel več kot dovolj možnosti, da za zaščito zaprosi prej, pa tega ni storil. Ves čas od svojega prihoda v Slovenijo je bil namreč nastanjen v ZPKZ A., kjer je imel stik s številnimi uradnimi osebami (policisti, pravosodnimi policisti in preiskovalno sodnico), ki bi jim lahko že prej izrazil svoj namen, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, kolikor bi jo resnično potreboval, pa tega ni storil, čeprav so že tedaj obstajali razlogi, ki jih je uveljavljal pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Izpostavlja tudi, da je imel tožnik v tem času tudi pravno pomoč (Odvetniško družbo B.), pa je kljub temu za mednarodno zaščito zaprosil skoraj štiri mesece od svojega vstopa na ozemlje Republike Slovenije. Tako toženka zaključuje, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je imel za to možnost, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za zavrnitev njegove prošnje tudi na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po mnenju toženke pa je podan tudi razlog po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev njegove prošnje. V dokumentaciji upravne zadeve se namreč nahaja tudi sklep Okrožnega sodišča v A. št. I Ks 3690/2014 z dne 5. 6. 2014, s katerim je Okrožno sodišče v A. odločilo, da so v primeru tožnika izpolnjeni pogoji za njegovo izročitev ZDA. Svojo namero, da želi v Republik Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je torej tožnik izrazil med ekstradicijskim postopkom in to po tem, ko je Okrožno sodišče v A. že prejelo uradno prošnjo Ministrstva za pravosodje ZDA za njegovo izročitev. Kolikor ne bi izrazil namena, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njegove ekstradicije ZDA (ki je bil zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen). Poleg tega je sam večkrat izjavil, da nikakor ne želi, da bi ga predali ZDA. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe pa toženka še navaja, da v tem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj sploh ne uveljavlja preganjanja ali obstoja resne škode v svoji izvorni državi Makedoniji. Sicer pa je toženki tudi v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanju o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v Makedoniji ni takšna, da bi sama po sebi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da odločitev toženke, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, temelji na materialnopravnem zmotnem stališču. Toženka pri svoji odločitvi ni upoštevala temeljnega načela azilnega prava, ki izhaja iz 33. člena Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951, ki določa, da nobena država pogodbenica na nikakršen način begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja. Iz citiranega določila je po prepričanju tožnika jasno, da se načelo nevračanja ne nanaša samo na njegovo izvorno državo, ampak na katerokoli državo, kjer bi bilo ogroženo posameznikovo življenje ali svoboda zaradi katerekoli izmed podlag, ki izhajajo iz navedene konvencije. Takšne zahteve izhajajo tudi iz 18. člena Ustave RS ter 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Tako torej ni mogoče zaključiti, da tožnik ni zatrjeval takšnih dejstev, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti dejanj preganjanja. Svojo prošnjo je namreč utemeljeval z dejstvi, da mu v ZDA ne bo zagotovljeno pravično sojenje zaradi njegove narodnosti in muslimanske vere. To izhaja iz dejstva, da se zoper njega vodi kazenski postopek, čeprav ne obstaja noben dokaz, da je storil kakršnokoli kaznivo dejanje. Zatrjeval je tudi, da mu v ZDA grozijo dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ter nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno in diskriminatorno kazen. Izpostavlja, da ima vsakdo pravico do poštenega sojenja in pravico do sodnega varstva. Dejstvo, ki kaže na to, da ZDA predmetne človekove pravice tožniku ne bo zagotovila, izhaja že iz obtožbe sodišča ZDA, ki temelji zgolj na enem samem dokazu, tj. izpovedbi soosumljenega C.C., ki jih je podal kot osumljenec pred slovensko policijo. C.C. je slovenski državljan, zato ne obstaja nobena realna možnost, da bo zaslišan v kazenskem postopku zoper tožnika pred pristojnim sodiščem ZDA. Posledica kršitve predmetne pravice bo imela za posledico nepošteno sojenje in nedostopnost sodnega varstva, ki bo v končni posledici rezultiralo v dolgotrajnem nezakonitem odvzemu osebne svobode tožniku. Tožnik je tudi zatrjeval, da mu v ZDA grozi mučenje in nečloveško, poniževalno ravnanje in kazen, zato v konkretnem primeru niso podani pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Izpostavlja, da toženka sploh ni preučila njegovih izjav o nepoštenem kazenskem postopku ter okoliščinah njegove predaje ZDA, prav tako ni pridobila specifičnih informacij, kot to zahteva deveta alineja 23. člena ZMZ. Ni se niti opredelila do dokazov, izvedbo katerih je predlagal v upravnem postopku. Zato meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar se je ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Toženka pa je po mnenju tožnika tudi nepravilno uporabila določbo 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ne drži namreč, da je tožnik izrazil svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito 13. 5. 2014, temveč je to storil 5. 5. 2014, kot izhaja iz njegovega dopisa. Izpostavlja tudi, da sicer res prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je vstopil v Republiko Slovenijo, vendar takrat sploh ni vedel, da mu grozijo dejanja preganjanja, ki jih uveljavlja v svoji prošnji. V zvezi z razlogom po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ pa pojasnjuje, da ima vsaka prošnja za mednarodno zaščito že sama po sebi namen, da se prepreči, da bi bil posameznik odstranjen iz države, v kateri je zaprosil za zaščito. Takšen namen je zato gotovo podan tudi pri tožniku. Svojo prošnjo je vložil zato, da bi preprečil svojo odstranitev v ZDA, saj zatrjuje, da bi bil tam izpostavljen dejanjem preganjanja zaradi svoje nacionalnosti in muslimanske vere. Teh razlogov pa toženka sploh ni presojala. Po povedanem sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, obrazloženega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je imela toženka podlago za odločanje o prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku.

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaradi zahteve po izročitvi v ZDA, saj meni, da bi bilo s tem v veliki verjetnosti ogroženo njegovo življenje zaradi njegove vere in nacionalnosti. Za ta postopek se je odločil po tem, ko so ga aretirali na podlagi neke tiralice iz ZDA, kar je navedel v njegovi po telefaksu poslani vlogi z dne 5. 5. 2014, ki jo je toženka prejela 13. 5. 2014. V prošnji za mednarodno zaščito z dne 20. 5. 2014 je navedel, da v Makedoniji ni bil nikoli preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini ali podobno. Prav tako je izpostavil, da v Makedoniji ni imel nobenih težav, da tam ni bil preganjan oziroma v smrtni nevarnosti. V zvezi z izročitvijo v ZDA pa je še povedal, da se zelo boji za svoje življenje, ker je Musliman ter da se ve, kaj Američani delajo z Muslimani v Guantanamu. Prav tako je navedel, da ne ve, zakaj ga želijo Američani, ter da nikoli ni bil v Ameriki in da želi, da se mu sodi v Sloveniji.

Glede na navedene razloge, ki jih je tožnik sam navedel v prošnji za mednarodno zaščito in v vlogi z dne 5. 5. 2014, sodišče sodi, da ima izpodbijana odločba zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Po določbi 2. člena ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek te določbe); status begunca se po drugem odstavku te določbe prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo; status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Glede na citirane določbe ZMZ je po presoji sodišča toženka zavzela pravilno stališče, da je mogoče mednarodno zaščito priznati prosilcem zgolj zaradi preganjanja v izvorni državi oziroma v državi običajnega prebivališča in ne zaradi morebitnih kršitev, ki bi lahko tožniku nastale zaradi izročitve tretji državi (v konkretnem primeru ZDA). V obravnavani zadevi ni spora o tem, da je tožnik državljan Makedonije ter da še nikoli ni bil v ZDA, kar je v postopku sam navedel. Ob takšnem stališču pa se toženka tudi utemeljeno ni vsebinsko opredeljevala do tožnikovih navedb in predloženih listinskih dokazov, ki so se nanašali na postopek izročitve tožnika ZDA. Ker tožnik torej v svoji prošnji za mednarodno zaščito sploh ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na kakršnokoli obliko preganjanja v njegovi izvorni državi, saj izrecno navaja, da v Makedoniji nikoli ni bil na kakršenkoli način preganjan ter da tam ni imel nikoli nobenih težav in nikoli ni bil v smrtni nevarnosti, je toženka izpodbijano odločbo utemeljeno oprla na določbo 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Glede sklicevanja tožnika na 3. člen EKČP, po katerem se nikogar ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati in glede njegovega sklicevanja na 18. člen Ustave RS (prepoved mučenja), sodišče odgovarja, da je treba navedeni določbi pri presoji azilnih zadev upoštevati v smislu, da je prepovedana izročitev posameznika njegovi izvorni državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Kadar pa gre za postopek za izročitev obdolženca (tretji) državi, ki ni njegova izvorna država, kot je to tudi v obravnavanem primeru, pa pristojni organ v okviru postopka odločanja o (ne)dovolitvi izročitve presodi tudi, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo.

Sodišče pa v zvezi s tem vprašanjem še ugotavlja, da Direktiva št. 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah v 7. členu določa, da se prosilcem dovoli ostati v državi članici izključno zaradi postopka, dokler organ za presojo ne izda odločbe v postopku na prvi stopnji iz Poglavja III, pri čemer ta pravica ostati v državi članici ne pomeni upravičenosti do dovoljenja za prebivanje (prvi odstavek te določbe). Drugi odstavek 7. člena te Direktive pa določa, da lahko države članice predvidijo izjemo samo, kadar naknadna prošnja v skladu s členoma 32 in 34 ne bo nadalje obravnavana ali kadar bodo predale ali izročile osebo drugi državi članici na podlagi evropskega naloga za prijetje ali na kakšni drugi podlagi tretji državi ali mednarodnim kazenskim sodiščem. Direktiva št. 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki sicer še ni implementirana v slovenski pravni red, pa v tretjem odstavku 9. člena določa, da država članica lahko izroči prosilca tretji državi v skladu z odstavkom 2 te določbe le, če so pristojni organi prepričani, da odločba o izročitvi ne bo povzročila neposrednega ali posrednega vračanja, s katerim bi bile kršene mednarodne obveznosti in obveznosti Unije te države članice. Iz citiranih določb navedenih direktiv tako izhaja, da sicer obstaja določeno razmerje med postopkom priznanja mednarodne zaščite in postopkom izročitve tretji državi, na kar opozarja tudi tožnik v predmetni tožbi, vendar pa sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je tožniku v postopku izročitve, kot je pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, zagotovljeno spoštovanje mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela Republika Slovenija. Kot je že navedeno, namreč določba tretjega odstavka 530. člena ZKP izrecno določa, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če med drugim obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena oziroma bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma jo na ta način kaznovalo, pri čemer je osebi, katere izročitev se zahteva, v postopku za izročitev obdolžencev po ZKP zagotovljena pravica do pritožbe in pravica do sodnega varstva zoper odločbo ministra za pravosodje o dovolitvi izročitve tujca.

Po presoji sodišča pa je toženka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo tudi ob upoštevanju določbe 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu zadeve, ki med strankama niso sporni, je tožnik v RS prispel 22. 1. 2014, naslednjega dne, torej 23. 1. 2014, je bil v Sloveniji aretiran na podlagi mednarodne tiralice ter nastanjen v ZPKZ A. Svojo namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je izrazil v pisni izjavi z dne 5. 5. 2014, ki je bila 13. 5. 2014 po telefaksu poslana toženki. Glede na to, da je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito izrazil šele (najprej) 5. 5. 2014, torej dobre tri mesece od trenutka, ko je vstopil na ozemlje Republike Slovenije, tudi sodišče meni, da je toženka imela podlago za zavrnitev njegove prošnje tudi na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je s tem v zvezi navedla toženka v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenim ugovorom pa je treba še izpostaviti, da sama seznanitev tožnika z mednarodno tiralico, glede na v 7. in 8. točki obrazložitve te sodbe sprejeto stališče, ni relevantna.

Podan pa je tudi razlog po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, tj. da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Drži sicer, da je to določbo potrebno uporabiti restriktivno in da se jo sme uporabiti samo, če je ugotovljeno, da je bila prošnja vložena z edinim namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev, vendar pa se sodišče pridružuje stališču toženke, da je ta pogoj v konkretnem primeru podan, saj tožnik prošnje ni vložil (tudi) zato, ker bi menil, da je v izvorni državi preganjan. Kot je že večkrat povedano, je sam navedel, da v Makedoniji (njegovi izvorni državi) nikoli ni bil preganjan. Tako je torej toženka po mnenju sodišča v konkretni zadevi pravilno uporabila tudi to določbo.

Prav tako je toženka utemeljeno zavrnila tudi tožnikovo prošnjo za subsidiarno zaščito in pri tem navedla pravilne razloge, na katere se sodišče tudi v tem delu sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj, kot je že večkrat povedano, tožnik v prošnji ni navedel nikakršnih razlogov, da bi v svoji izvorni državi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

Po vsem povedanem je sodišče razsodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. O zadevi je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Tožnik pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru ni izkazal.