Jedro

Tožencu v zvezi z mankom blaga in v zvezi z opustitvijo pokritja blaga s folijo in posledično poškodovanjem blaga, ni mogoče očitati naklepnega ravnanja niti hudo malomarnega ravnanja. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 78137/2015 z dne 1. 7. 2015 razveljavi v I. točki izreka, kjer je dolžniku (toženi stranki) naloženo, da mora v roku 8 dni, v meničnih in čekovnih sporih pa v roku 3 dni po vročitvi sklepa, upniku (tožeči stranki) poravnati v predlogu navedeno terjatev in da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.627,26 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna povrniti stroške sodne tolmačke v višini 280,00 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 15 od prejema sodbe sodišča prve stopnje brez obresti, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo navedbam toženca in izpovedim prič, ki jih je predlagal toženec, pri tem pa je nekritično ocenilo dokaze. Izpodbijane sodbe v določenih delih ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo bolj kritično presoditi dejstvo, da je bila izjava priče A.A. pripravljena s strani pooblaščenke toženca. Poleg tega je bila predložena prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je prepozno izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem te priče. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je pri tožniku obstajala praksa o posredovanju dopustnih listov. To je zanikal tudi B.B.. V kolikor je takšna listina obstajala, bi jo moral toženec v postopku predložiti. C.C. in A.A. sta bivša delavca tožnika, zato so njune izpovedi očitno prilagojene potrebam in interesom te pravde. Poleg tega je bilo na naroku za glavno obravnavo ugotovljeno, da A.A. pisne izjave ni sam sestavil, zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo D.D., da mu ni znano, da bi B.B. spornega dne tožencu poslal dopustni list. V zvezi z očitkom glede poškodovanega blaga navaja, da so priče potrdile, da je imel toženec zaščitno folijo. Toženec pa ni izkazal, da je to folijo uničil pri prejšnji vožnji. Četudi je folija tožencu pošla, je bila njegova dolžnost, da to okoliščino sporoči in mu disponenti sporočijo najbližjo trgovino za nakup nove folije. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

5. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih ugovorov, ni utemeljen. Ta kršitev je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do bistvenih navedb tožnika. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. V okviru tega pritožbenega razloga tožnik v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki glede zavrnitve odškodninskega zahtevka, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče selektivno opredeljuje zgolj do izpovedi posameznih prič in da dokazna ocena sodišča ne omogoča naknadne kontrole pravilnosti sklepanja, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP oziroma s tem povezano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Po 8. členu ZPP mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato očitana kršitev ni podana.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pisne izjave A.A. in izvesti dokaza z zaslišanjem te priče, češ da sta bila podana prepozno, to je po prvem naroku za glavno obravnavo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku dne 23. 11. 2017 sprejelo pisno izjavo A.A., ki jo je predložil toženec, tožnik pa temu ni nasprotoval. Zaprosil je za 8 dnevni rok za zjasnitev in celo sam predlagal zaslišanje te priče. Glede na to, da tožnik v zvezi s pisno izjavo priče A.A. in zaslišanjem te priče pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal kršitve določb pravdnega postopka oziroma je celo sam predlagal zaslišanje te priče, v pritožbi pa tudi ni navedel razlogov, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, pritožbeni očitek o kršitvi pravil prekluzije ni utemeljen (286.b člen ZPP).

8. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavljal plačilo odškodnine v višini 1.851,53 EUR, ki mu je nastala zaradi hudo malomarnega ravnanja toženca pri izvedbi prevoza. Tožencu je očital, da pri nalaganju tovora in pri prevozu blaga ni bil dovolj skrben, zato je prišlo do manjka blaga (dveh palet) in poškodovanja blaga (treh palet). Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožencu v zvezi z nastankom škode ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožniku zaposlen na delovnem mestu voznik. Toženec je od 28. 1. 2015 do 30. 1. 2015 izvrševal prevoz na relaciji E., F. - G., H.. Pri razkladu blaga v H. je bilo ugotovljeno, da manjkata dve paleti tovora ter da je prišlo do poškodbe tovora. Tožnik je sicer imel sklenjeno zavarovanje prevozniške odgovornosti, vendar mu zavarovalnina za obravnavani škodni dogodek ni bila izplačana, ker na poziv zavarovalnice ni predložil vseh zahtevanih dokumentov, potrebnih za obravnavo vloženega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.): nastanek škode (tožniku), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

11. Tožnik je tožencu v zvezi z manjkom palet očital naklepno oziroma hudo malomarno ravnanje, ker je spornega dne med nalaganjem tovora zapustil tovornjak, med tem časom pa je bilo naloženo premalo palet. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem očitkom ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine in po oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek, da tožencu v zvezi z manjkom blaga ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, torej ne naklepa ne hude malomarnosti. V zvezi z dogajanjem spornega dne je verjelo tožencu, da pri natovarjanju ni bil navzoč ves čas zgolj zato, ker je moral po nalogu tožnika v sprejemno pisarno po dopustni list, pri tem pa je bil tovor naložen na način, ki ni omogočal celotnega pregleda. Toženec je pojasnil, da spornega dne, ko je prišel na mesto naklada, blago še ni bilo pripravljeno za prevoz. Ker bi imel zaradi čakanja težave pri nadaljevanju vožnje zaradi presežka opravljenih ur, je o tem obvestil B.B., ki mu je sporočil, da bodo na sedež podjetja po elektronski poti poslali dopustni list. Na podlagi dopustnega lista je bilo namreč mogoče sklepati, da je toženec prišel v F. z osebnim vozilom, kar je pomenilo, da bi posledično lahko nadaljeval z vožnjo. Ko se je toženec vrnil iz sprejemne pisarne, je bilo blago že natovorjeno. Pogledal je v kabino tovornjaka, pri tem pa zaradi naloženega blaga ni mogel zaznati praznega prostora.

12. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je v zvezi z dogajanjem spornega dne verjelo tožencu in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov zaključilo, da navedeni očitek tožencu ni utemeljen. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pitožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, so neutemeljene. C.C. in A.A. sta namreč glede bistvenih okoliščin potrdila toženčevo izpoved. Tako je C.C., ki je pri obravnavanem prevozu spremljal tožnika, potrdil, da je toženec zapustil tovornjak ob nalaganju zato, ker je odšel v pisarno po dopustni list in da je toženec, ki je manjko palet ugotovil ob razkladanju tovora, o tem takoj obvestil zaposlene pri tožniku in vse skupaj tudi poslikal. Toženčeva izpoved, da je bila pri toženi stranki vzpostavljena praksa pošiljanja dopustnih listov na sedeže podjetij, pa je skladna z izpovedjo A.A., ki je pojasnil, da so pri tožniku večkrat delali preko polnega delovnega časa, ker je moral biti prevoz opravljen v dogovorjenem roku. Zato so s strani tožene stranke prejemali dopustne liste bodisi na bencinske črpalke bodisi po elektronski pošti v nekatera podjetja v F..

13. Zgolj to da, ker toženec ni predložil dopustnega lista, na katerega se je skliceval v postopku, ne pomeni, da dejstvo, da je pri tožniku obstajala praksa v zvezi s pošiljanjem dopustnih listov, ni dokazano. Kot že rečeno, je to dejstvo sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti na podlagi toženčeve izpovedi in izpovedi C.C. in A.A.. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da gre za bivša delavca tožnika in zato sodišče prve stopnje njuni izpovedi ne bi smelo verjeti, verodostojnosti njunih izpovedi ne uspe izpodbiti. Tudi dejstvo, da je bila pisna izjava A.A. sicer po njegovem nareku napisana s strani pooblaščenke toženca, ne zbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. A.A. je namreč na zaslišanju potrdil resničnost pisne izjave. Pisna izjava pa je v celoti skladna z njegovo izpovedjo, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni upoštevalo tudi izpoved D.D., da mu ni znano, da bi B.B. spornega dne tožencu poslal dopustni list, zato so pritožbene navedbe, da sodišče te izpovedi ni upoštevalo, neutemeljene. Prepričljivo pa je pojasnilo tudi, zakaj na podlagi te izpovedi ni mogoče sprejeti drugačnega dokaznega zaključka glede vzpostavljene prakse pošiljanja dopustnih listov pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. 14. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožencu tudi v zvezi s poškodovanim blagom ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti. Sodišče prve stopnje je verjelo tožencu, da je bilo blago poškodovano oziroma razmočeno zaradi neustrezne oziroma poškodovane cerade in da je o tem še pred vožnjo obvestil tožnika in D.D.. Toženčevo izpoved je namreč v celoti potrdil C.C.. O tem, da ga je toženec res obvestil o poškodovani ceradi, kar naj bi bilo znano tudi tožniku, pa je izpovedal tudi D.D.. Tožnik je sicer tožencu očital tudi, da bi moral v takem primeru uporabiti zaščitno folijo. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem očitkom ugotovilo, da so vozniki načeloma res razpolagali s folijo, vendar pa tožnik pri konkretnem prevozu, pri katerem je prišlo do poškodovanja blaga, s folijo ni razpolagal, saj jo je porabil pri predhodnem prevozu. Ob ugotovitvi, da iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da je imel tožnik spornega dne na razpolago več folij, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opustitvijo pokritja blaga s folijo in posledično poškodovanjem blaga, ni mogoče očitati naklepnega ravnanja niti hudo malomarnega ravnanja.

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.