Jedro

Sodišče je ugotovilo, da se je obsojenec ves čas nahajal z oškodovancem v gostinskem lokalu, kjer ga je slednji res provociral, ni pa mu grozil s fizično silo in da ravnanja oškodovanca, ki obsojencu ni grozil, temveč ga je v trenutku, ko je obsojenec hotel zapustiti lokal, zgrabil za ramo, ni mogoče šteti kot napad nanj, kar bi opravičevalo pravno dopustno obrambo (1. odstavek 11. člena KZ). Zato je zaključilo, da obsojenčevo ravnanje, ko je s kozarcem, ki ga je držal v rokah, udaril oškodovanca, ne predstavlja dejanja obrambe.

Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Ker pa vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini uveljavlja razlog po 373. členu ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 25.8.2000 obsojenega A.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v katerem mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v času enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca R.K. s celotnim premoženjskopravnim zahevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, to je iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenega A.V. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva s trditvami, da so med izpovedbami prič, zagovorom obsojenca in izpovedjo oškodovanca velika protislovja, da izvedenski mnenji sodnih izvedencev nista skladni in da je obsojenec ravnal v silobranu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti stvar presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega A.V. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nasprotuje sam sebi, da so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju s seboj oziroma nejasni, da je nasprotje v tem, kar se navaja v obeh pribavljenih medicinskih mnenjih, zato pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbami, da obsojenec ne more razumeti, kako sodišče lahko verjame oškodovancu, pričama R.H. ter F.D., ker da so njihove izpovedbe v nasprotju s seboj in tudi zagovorom obsojenca ter ostalih zaslišanih prič, da je najbolj nemogoča različica dogajanja tista, ki jo je podal oškodovanec ter da se ta razlikuje tudi od navedb njegovih prijateljev F.D. in R.H., da bi sodišče moralo v celoti slediti izpovedbama priče J.Č. in tudi povsem neprizadete, nepristranske priče Z.K., ki da je potrdil obsojenčeve navedbe, vložnik ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki pa se razlikuje od tistega v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem da vložnik zavrača dokazno presojo, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da sta med mnenjema izvedencev medinske stroke dr. A.N. in dr. A.C. nasprotja, ki bi jih moralo sodišče odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev ali z odreditvijo tretjega izvedenca.

Na ta način vložnik po vsebini uveljavlja kršitev določbe 257. člena ZKP, ki v procesnem položaju, ko se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.

Na te očitke, ki jih obsojenčev zagovornik navajal že v pritožbi zoper prvostopenjko sodbo in jih v zahtevi ponavlja, je prepričljivo odgovorilo že sodišče druge stopnje. Oba izvedenca medicinske stroke sta dopustila možnost, da je do poškodovanja oškodovanca prišlo bodisi pri padcu na tla bodisi zaradi udarca s kozarcem, pri čemer je izvedenec dr. A.N. obe možnosti nastanka ocenil kot enakovredni, izvedenec dr. A.C. pa je kot verjetnejši način nastanka poškodbe navedel udarec s kozarcem. Seveda izvedenec ni mogel z gotovostjo trditi, kako je oškodovanec dobil poškodbe, saj lahko govori samo o večji ali manjši stopnji verjetnosti, sodišče pa presoja, ali je to z gotovostjo, ki je tako povzdignjena na raven resničnosti, tudi dokazano. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da sodišče ocenjuje mnenja izvedencev glede na njihovo vsebino in v povezavi z drugimi dokazi ter da v konkretni zadevi ni nobenih pomislekov glede dejanskih sklepov, ki jih je na podlagi izvedenskih mnenj sprejelo sodišče prve stopnje. Glede na to, da se podatki izvedencev v njihovih izvidih niso bistveno razlikovali, njuna izvida pa tudi nista bila s seboj v nasprotju, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče ponovno zaslišalo oba izvedenca oziroma ponovilo dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci.

Po presoji Vrhovnega sodišča zato ta kršitev procesnih določb ni podana.

Z navedbami, da izvedenec dr. A.C. ni mogel pojasniti mehanizma nastanka poškodbe, saj da mu očitno ni bilo jasno, kako je mogoče, da je oškodovanec dobil udarec po desni strani obraza, ko pa je le-ta močno potegnil obsojenca od zadaj za levo ramo, pri čemer je obsojenec držal kozarec v levi roki ter da je glede na opisano situacijo nastanek poškodbe na ugotovljeni način tudi fizično nemogoč, obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva tudi nima prav, ko zatrjuje, da je obsojeni A.V. dejanje storil v silobranu in da zato po 1. odstavku 11. člena KZ ni kaznivo dejanje ter da je zato sodišče v pravnomočni sodbi zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje. Tudi na te navedbe, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, je vložniku odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pritrditi je treba navedbam drugostopenjske sodbe, da je pri presoji, ali gre za dejanje, storjeno v silobranu, treba vselej ugotoviti, ali je prišlo do protipravnega napada, ki opravičuje pravno dopustno obrambo, pri čemer mora biti napad stvaren in resničen. Sodišče je v napadeni pravnomočni sodbi ugotovilo, da se je obsojenec ves čas nahajal z oškodovancem v gostinskem lokalu, kjer ga je slednji res provociral, ni pa mu grozil s fizično silo in da ravnanja oškodovanca, ki obsojencu ni grozil, temveč ga je v trenutku, ko je obsojenec hotel zapustiti lokal, zgrabil za ramo, ni mogoče šteti kot napad nanj. Zato je zaključilo, da obsojenčevo ravnanje, ko je s kozarcem, ki ga je držal v rokah, udaril oškodovanca, ne predstavlja dejanja obrambe. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi navaja, da je oškodovanec obsojenca zgrabil za levo ramo in ga zasukal ter da bi ga prav gotovo tudi udaril. Slednje ugotovitve izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje. Na ta način obsojenčev zagovornik zatrjuje silobran na podlagi lastnega videnja in presoje dogajanja, ne izhaja pa iz ugotovitev v napadeni pravnomočni sodbi. Na ta način napada pravilnost sodne odločbe, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo kazenski zakon. Ker pa vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje od tistega ugotovljenega v napadeni pravnomočni sodbi, po vsebini uveljavlja razlog po 373. členu ZKP, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega A.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojeni A.V. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.