Jedro

"Odprt" upravni spor, v katerem tožnik v tožbenem zahtevku ne predlaga samo odprave izpodbijanega akta tožene stranke, temveč tudi, da se ga predlaga v imenovanje, po presoji pritožbenega senata vendarle pomeni izkazano verjetnost, da tožnik uspe s svojo kandidaturo po prvem razpisu. Zato je utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da kolikor bi izbira in imenovanje kandidata iz drugega razpisa "prehitela" sodno odločitev v sporu v zvezi s prvim razpisom, bi zanj nastale hujše škodljive posledice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 2.točka izreka sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 6/2004-23 z dne 22.6.2004 spremeni tako, da se glasi: "Zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se ugodi in se začasno, do pravnomočnosti sodbe v tem upravnem sporu, zadrži postopek imenovanja generalnega državnega tožilca po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 64 z dne 11.6.2004."

Obrazložitev

Senat prve stopnje vrhovnega sodišča je z izpodbijanim delom sklepa zavrnil zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navedel je, da je tožnik vložil tožbo zoper sklep z dne 10.6.2004, s katerim je tožena stranka v postopku za imenovanje generalnega državnega tožilca sklenila: 1., da po odstopu dveh kandidatk preostalega kandidata (tožnika) ne bo predlagala v imenovanje Državnemu zboru Republike Slovenije, 2., da se je razpisni postopek zaključil brez izbora kandidata in 3., da je Ministrstvo za pravosodje dolžno obvestiti kandidata H.J. obvestiti o njeni odločitvi, sam razpisni postopek pa v čim krajšem času ponoviti.

Hkrati z vložitvijo tožbe je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora prepove odrediti, objaviti in izvesti razpis za mesto generalnega državnega tožilca, ter predlagati Državnemu zboru Republike Slovenije kandidata za mesto generalnega državnega tožilca. Če pa bi bil v času odločanja prvostopnega sodišča nov razpis že objavljen, tožnik predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, da do pravnomočnega zaključka tega upravnega spora prekine razpis oziroma postopek imenovanja za mesto generalnega državnega tožilca. Tožnik je svoj predlog za izdajo začasne odredbe utemeljil s tem, da sta trenutno odprta dva javna razpisa, saj izbira po prvem razpisu še ni pravnomočno opravljena, ko je že bil objavljen drugi razpis. Če se bo drugi razpis nadaljeval, bo lahko mesto generalnega državnega tožilca zasedeno, preden bo pravnomočno odločeno o prvem razpisu. Že s tem pa bi tožniku nastale hujše škodljive posledice.

Senat prve stopnje ni sledil zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. Ugotovil je, da tožnik ni izkazal, da bi bilo treba sporno pravno razmerje (predlaganje tožnika Državnemu zboru za imenovanje za generalnega državnega tožilca) začasno urediti. S tem, ko tožena stranka tožnika ni predlagala v imenovanje za generalnega državnega tožilca, ni posegla v nobeno tožnikovo z zakonom zavarovano pravico ali pravno korist in zato zanj niso nastale hujše škodljive posledice.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani del sklepa uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov, oziroma v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nobenega od argumentov glede nezakonitosti izpodbijanega akta, ki jih je navedel v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe. Nov razpis bo povzročil ireverzibilno situacijo, ki se bo končala z imenovanjem predlaganega kandidata v Državnem zboru RS. S tem bi bil izničen učinek morebitne ugodilne sodbe po njegovi tožbi zoper izpodbijani akt vlade. Sodišče prve stopnje se do nobenega izmed njegovih argumentov ni opredelilo. Ne(ustreznost) obrazložitve izpodbijanega sklepa, naj pritožbeno sodišče oceni tudi v kontekstu pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Argumentov za zavrnitev njegovega predloga za izdajo začasne odredbe sicer ne more ocenjevati in jih zavračati, saj jih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče sploh ni navedlo. Če se bo pritožbeno sodišče spustilo v vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, vztraja na svojih stališčih za izdajo začasne odredbe. Le izdaja začasne odredbe lahko prepreči nastanek hujših škodljivih posledic. Hujša škodljiva posledica, ki jo uveljavlja v svojem predlogu, je ireverzibilnost nadaljevanja postopka, kot ga izvaja tožena stranka. Ministrstvo za pravosodje je objavilo nov razpis za prosto mesto generalnega državnega tožilca. S tem je stekel nov postopek kandidiranja, ki se bo po preteku razpisnega roka nadaljeval s predlogom vlade državnemu zboru in z imenovanjem predlaganega kandidata v Državnem zboru RS. Že s tem, ko se ta postopek začne, toliko bolj pa z njegovo izvedbo in zaključitvijo, bi bil izničen učinek morebitne ugodilne sodbe po njegovi tožbi zoper akt tožene stranke, saj najkasneje po imenovanju generalnega državnega tožilca po novem razpisu, mesto ni več prosto in navedene sodbe v korist tožnika ne bi bilo več možno izvršiti. Ustrezne sodne zavrnitve vseh teh argumentov ne more predstavljati en sam vsebinski stavek, po katerem tožena stranka "ni posegla v nobeno njegovo z zakonom zavarovano ali pravno korist". Edini vsebinski stavek obrazložitve je tudi povsem očitno neutemeljen. Kot je obširno argumentiral v predlogu in tudi v tej pritožbi, z zakonom zavarovane pravice očitno ima. Navajal je tudi, da in kako je bilo v te pravice in pravne koristi nedopustno poseženo. Če je že prvostopno sodišče vse njegove argumente ignoriralo, naj jih upošteva vsaj pritožbeno sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči brez nepotrebnega odlašanja v povezavi z ustavno pravico do sojenja v razumnem roku. Primarno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Nov razpisni postopek za generalnega državnega tožilca ni posegel v tožnikovo z zakonom zavarovano pravico ali pravno korist. Tožniku ni bila nikoli kratena možnost prijave na ponovljeni razpis, nenazadnje je svojo ponovno kandidaturo napovedal takoj, ko je izvedel, da bo razpis ponovljen in se je nanj tudi prijavil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo, na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. V tem primeru je sporno, ali je tožnik verjetno izkazal obstoj hujših škodljivih posledic, kot enega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeni senat se s presojo senata prve stopnje, da ta pogoj ni izkazan, ne strinja.

Upravni spor se nanaša na prvi razpis za prosto mesto generalnega državnega tožilca (Uradni list RS, št. 39-42 z dne 23.4.2004), na katerega se je tožnik prijavil. Postopek po tem razpisu še ni končan, ker je tožnik zoper sklep tožene stranke sprožil upravni spor, o katerem še ni pravnomočno odločeno. Postopek predlaganja, oziroma odločitev tožene stranke o nepredlaganju je v neposredni povezavi s postopkom imenovanja tožilca na funkcijo generalnega državnega tožilca. Zato "odprt" upravni spor, v katerem tožnik v tožbenem zahtevku ne predlaga samo odprave izpodbijanega akta tožene stranke, temveč tudi da se ga predlaga v imenovanje po presoji pritožbenega senata vendarle pomeni izkazano verjetnost, da tožnik uspe s svojo kandidaturo po prvem razpisu. Ob takšni presoji je zato utemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da kolikor bi izbira in imenovanje kandidata za generalnega državnega tožilca iz drugega razpisa (Uradni list RS, št.64 z dne 11.6.2004) "prehitela" sodno odločitev v sporu v zvezi s prvim razpisom, bi zanj nastale hujše škodljive posledice. Za hujše škodljive posledice je namreč po presoji pritožbenega senata šteti nemožnost vzpostavitve pravnega stanja po morebitni pravnomočni sodbi, ugodni za tožnika. Izdana začasna odredba pa tožniku to možnost zagotavlja. Ob odločitvi kot jo je sprejel senat prve stopnje pa bi lahko prišlo do kršitve tožnikove pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena ustave. Zato po presoji pritožbenega senata v obravnavanem primeru obstoje pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Ker je senat prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepal na obstoj drugih dejstev, izpodbijani sklep pa se opira na ta dejstva, je pritožbeni senat na podlagi 2. in 5. točke 69. člena ZUS in 3. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 16. členom ZUS, pritožbi ugodil in izpodbijani del sklepa spremenil tako, da je zahtevani začasni odredbi ugodil.