Jedro

Zgolj zato ker tožeča stranka ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi ugotovil višino škode, sodišče prve stopnje njenega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, katero naj bi povzročil toženec, ne bi smelo zavrniti, ampak bi moralo upoštevaje načelo proste presoje dokazov oceniti predložene dokaze in na tej podlagi sprejeti odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku za znesek 43.836,42 EUR (prej 10.504.960,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter v drugem odstavku v celoti razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem (t.j. glede glavnice 6.047,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji je toženec dolžan povrniti materialno škodo v višini 11.954.209,60 SIT (sedaj 49.884,03 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe in pravdne stroške s pripadki. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka tožencu povrniti znesek 2.493,13 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude od zapadlosti dalje, tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo njenega predloga, da bi pozneje plačala predujem niti ji ni dovolilo, da bi pojasnila, zakaj ni prišlo do plačila v prvotnem roku. Pri delu tožeče stranke je namreč prišlo do organizacijskih sprememb. Poslov ni več opravljal imenovani zakoniti zastopnik, ampak druga pooblaščena oseba, ki v roku ni izvršila naročila zakonitega zastopnika, da plača predujem. Če sodišče odvzame stranki možnost, da dokaže zatrjevana dejstva, bistveno krši pravila postopka. Odgovornost za povzročeno prometno nezgodo je pravnomočno dokazana v drugih postopkih, zlasti pa v postopkih zaradi prekrška. V pravnomočno zaključeni pravdni zadevi Delovnega sodišča v Kopru, vodeni pod opr. št. Pd 167/2005, v kateri toženec od tožeče stranke zahteva plačilo odškodnine za poškodbo pri delu, je bilo s pomočjo izvedenca ugotovljeno, da gre za posebno hudo malomarnost slednjega kot voznika tovornega vozila, s čimer je podan drugi kumulativni pogoj za plačilo škode. Vzročna zveza je direktna. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker višina vtoževane terjatve ni dokazana, arbitrarna. Ker vozilo ni bilo kasko zavarovano se je tožeča stranka odločila, da sama popravi poškodovano vozilo in polprikolico. Višino te terjatve je utemeljila s predložitvijo cenitve podjetja G.P. d.o.o., ki je škodo ocenilo. Kljub temu, da je toženec tej cenitvi nasprotoval, pri čemer ni razložil, v čem so stališča cenitve zgrešena, bi moralo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sprejeti ta dokaz in ga oceniti. V ta namen bi lahko zaslišalo predstavnika navedenega podjetja. Sicer pa bi sodišče prve stopnje višino škode lahko ocenilo tudi po prostem preudarku, po tem, ko bi o tej okoliščini podrobno zaslišalo pravdni stranki. Ravnanje sodišča prve stopnje je bilo v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka (8. in 9. člen ZPP). Slednje ni imelo nobene podlage za zavrnitev škode iz naslova popravila poškodovanega vozila in polprikolice. Da je družba I.Z. d.o.o. izgubila zaupanje v tožečo stranko je logično, saj za uničeno blago ni dobila nobenega plačila. Do preklica pogodbe je prišlo zaradi obravnavane prometne nezgode, saj druge prometne nezgode ni bilo. Sicer pa toženec niti trdil ni, da je prišlo do preklica pogodbe iz drugega razloga. Sodišče prve stopnje je zaradi neplačila predujma v obravnavani zadevi tožečo stranko prestrogo kaznovalo. Gre za sojenje v nasprotju z načelom sorazmernosti med napako in posledico. Tožeča stranka je bila pripravljena plačati predujem v dodatnem roku, zato bi sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem moralo izvesti. Priglaša pritožbene stroške.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca vtožuje plačilo premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela v posledici škodnega dogodka z dne 6. 5. 2002, ko je toženca pri opravljanju svojega dela voznika tovornega vozila, zaneslo s cestišča. Tožeča stranka vtožuje premoženjsko škodo iz različnih naslovov: 1. zaradi poškodovanja stvari (vozila in prikolice) v skupnem znesku 25.830,41 EUR; 2. zaradi zmanjšanja ugodnosti pri zavarovalnici glede zavarovanja avtomobilske odgovornosti za tovorno vozilo v višini 2.295,11 EUR in 3. zaradi izgubljenega dobička, ki ga zahteva a) zaradi izgubljenega poslovanja z družbo I.Z. d.o.o. v višini 3.752,50 EUR in b) zaradi nemožnosti uporabe vozil v višini 18.006,01 EUR, skupaj torej 49.884,03 EUR (prej 11.954.209,60 SIT).

V času škodnega dogodka je materialno odgovornost delavca opredeljeval 70. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je delavčevo odgovornost za škodo in dolžnost povrnitve le-te določal za primere, ko delavec, ki povzroči pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oziroma delodajalcu škodo jo mora povrniti. Vsebinsko enako določbo ima sedaj veljavni 182. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da delavec odgovarja za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z njim povzročil delodajalcu namenoma ali iz hude malomarnosti. Ob pogojih iz citiranega določila morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, določene v Obligacijskem zakoniku (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Subjektivna oz. krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (v konkretnem primeru namenoma ali iz hude malomarnosti). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode.

Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih. Sodišče prve stopnje je slednji dalo možnost obravnavanja tudi v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. V ta namen jo je pozvalo na plačilo predujma (zapisnik naroka z dne 1. 6. 2009). Slednja te možnosti ni izkoristila, saj predujma v roku, ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje, ni plačala. Sankcija za nespoštovanje obveznosti plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Rok, ki ga je določilo sodišče je hkrati procesni rok, ker je določen za opravo procesnega dejanja stranke, zato je tudi podaljšljiv, če stranka iz opravičenih razlogov predlaga njegovo podaljšanje. ZPP v tretjem odstavku 110. člena določa, da se mora tako podaljšanje predlagati pred iztekom določenega roka. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi ji moralo sodišče prve stopnje dati možnost, da plača predujem tudi po tem, ko se je rok, ki ga je sodišče prve stopnje sicer določilo za plačilo predujma, že iztekel. Sodišče prve stopnje pa je tožečo stranko tudi ustrezno opozorilo na posledice njene neaktivnosti. Slednja torej pred iztekom sodnega roka ni predlagala njegovega podaljšanja, neaktivna pa je bila vse do naslednjega naroka dne 14. 1. 2010, ko je šele sodišče prve stopnje prosila za njegovo podaljšanje. Vsekakor je podaljšanje predlagala prepozno, saj je od izteka sodnega roka preteklo že več kot pol leta. Zaradi zamude prekluzivnega roka je tožeča stranka izgubila pravico, da opravi to procesno dejanje. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza, kljub predlogu tožeče stranke, utemeljeno opustilo. Glede na to, da tožeča stranka ni predlagala podaljšanja roka pred njegovim iztekom, se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je slednja svojo neaktivnost upravičila z navajanjem opravičljivega razloga. Sicer pa iz zapisnika ne izhaja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dalo možnosti, da svoj predlog utemelji, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi, saj je slednja na naroku navedla razlog za neplačilo predujma, in sicer da je založila zapisnik. V pritožbi pa navaja drug razlog, in sicer, da je pri tožeči stranki prišlo do organizacijskih sprememb, kar tako predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

Opustitev založitve predujma v pravdnem postopku pa ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka, saj mora sodišče v skladu z upoštevanjem načela proste presoje dokazov oceniti razpoložljive dokaze in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Prav tako pa mora upoštevati tudi ostala pravila postopka, tudi tista, ki se nanašajo na dokaze in izvajanje dokazov.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v delu, kjer graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o vtoževani odškodnini iz naslova poškodovanja stvari (vozila in prikolice), v skupnem znesku 25.830,41 EUR ter iz naslova izgubljenega dobička zaradi nemožnosti uporabe vozil, v višini 18.006,01 EUR, utemeljena, ker je sodišče prve stopnje v tem delu bistveno kršilo pravila postopka, prav tako pa v tem delu ni v celoti raziskalo vseh pravnoodločilnih okoliščin.

Tožeča stranka je zahtevala povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi poškodovanja tovornega vozila in polprikolice. Sama je opravila nujno popravilo, glede višine stroškov, ki so ji v zvezi s tem nastali, pa je predložila cenitev, ki jo je za obe vozili posebej opravilo podjetje G.P. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke iz tega naslova zavrnilo. V utemeljitev te svoje odločitve je navedlo, da je predložene cenitve glede na nasprotovanje toženca, upoštevalo le kot navedbe tožeče stranke, zaradi česar je zaključilo, da slednja ni dokazala višine škode na vozilih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je v našem procesnem pravu uveljavljen princip substanciranega (obrazloženega) prerekanja navedb (kar se vidi iz določbe 212. člena ZPP, pa tudi prvega odstavka 286. člena ZPP, ki nalaga izjavno breme obema strankama). Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) pa je prinesla tudi jasno utrditev tega koncepta. Drugi odstavek 214. člena določa, da je treba dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, šteti za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V sistemu afirmativne litiskontestacije, ki torej velja v našem pravnem sistemu, sodišče upošteva le substancirano prerekanje navedb nasprotne stranke. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana, kar pomeni, da jih ni treba dokazovati.

Toženec je predloženim cenitvam res nasprotoval, pri čemer pa ni določno in konkretizirano ugovarjal, na kar pravilno opozarja tudi tožeča stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, ob procesni neaktivnosti toženca, izhajati iz trditev tožeče stranke, ki niso bile konkretizirano oporekane in tako šteti, da višino te vtoževane škode predstavlja takšen znesek (25.830,41 EUR oziroma 6.190.000,00 SIT), kot ga je navedla tožeča stranka v tožbi in sicer ne glede na to, ali je mogoče, pred pravdo pridobljeno cenitev, šteti le za del tožbene trditvene podlage. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo pravila citiranih določil postopka, kar pa je, glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, gotovo lahko vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve. Zaradi napačnega zaključka sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo ostalih okoliščin, ki so pomembne za odločitev o temelju tega dela tožbenega zahtevka, kar je terjalo razveljavitev te izpodbijane odločitve.

Tožeča stranka je glede vtoževane izgube na dobičku, zaradi nemožnosti uporabe vozil, zatrjevala, da je popravilo trajalo 6 mesecev, zaradi česar so v tem času izgubili dobiček v višini 4.314.960,00 SIT (sedaj 18.006,01 EUR), kar so izračunali glede na ustvarjen promet v prejšnjem obdobju. V ta namen je tožeča stranka v spis predložila številne račune in bilanco stanja. Sodišče prve stopnje je tudi ta del zahtevka zavrnilo. Zaključilo je, da iz priloženih listin, brez postavitve izvedenca, samo ne more ugotoviti višine zaradi izgubljenega dobička. Tudi ta del zahtevka je po oceni pritožbenega sodišča najmanj preuranjeno zavrnjen.

Tožeča stranka ni založila predujma za izvedenca, ki bi lahko podal neodvisno oceno višine vtoževane škode iz tega naslova, vendar pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da slednja višino te terjatve ni gradila izključno na temu dokazu, ampak je v utemeljitev teh svojih navedb predložila tudi druge dokaze (račune in podatke iz bilance stanja). Toženec tako opredeljeni višini sicer ni substancirano ugovarjal, je pa predlagal dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki naj bi pregledal dokumentacijo tožeče stranke. Glede na takšno situacijo pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje tega dela zahtevka tožeče stranke ne bi smelo zavrniti iz razloga, ker tožeča stranka ni plačala predujma za izvedenca, pri čemer pa, glede na podan dokazni predlog toženca, tudi ni mogoče zaključiti, da slednji ni substancirano prerekal navedb tožeče stranke, saj je slednjemu treba dati možnost, da svoje trditve dokazuje z izvedencem. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, ampak je ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke, zgolj zaradi opustitve plačila predujma, zavrnilo, zaradi česar tudi v tem delu ostalih okoliščin, pomembnih za odločitev o utemeljenosti tega tožbenega zahtevka, ni ugotavljalo, kar je terjalo razveljavitev tudi tega dela izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje bo moralo, v novem sojenju v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine tega dela tožbenega zahtevka, tožencu dati možnost, da s pomočjo izvedenca, ki bo pregledal dokumentacijo tožeče stranke, utemelji nasprotovanje tako opredeljeni višini tožbenega zahtevka, prav tako pa se bo moralo opredeliti do toženčevega ugovora, da je popravilo trajalo predolgo in da bi tožeča stranka lahko v tem času posle opravljala z drugimi vozili.

Sodišče prve stopnje torej zaradi zmotnega izhodišča, da tožeča stranka ni dokazala višine vtoževanih terjatev, okoliščin pomembnih za presojo tožbenega zahtevka po temelju ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V zvezi z ugotavljanjem temelja odškodninske odgovornosti toženca za vtoževano škodo pritožbeno sodišče še navaja, da rešitev zadeve, ki se je pred sodišče prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 167/05, v kateri je toženec od tožeče stranke uveljavljal povrnitev škode, ki mu je nastala v posledici obravnavane prometne nezgode, za rešitev predmetne zadeve ne predstavlja predhodnega vprašanja, kar pomeni, da sodišče prve stopnje nanjo ni vezano. Gre namreč za primer, ko sodišče obravnava isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek, o katerem je sodišče prve stopnje v tamkajšnjem postopku že odločalo. Na takšen primer, ko se pravdno sodišče srečuje z identičnim dejanskim stanjem, se nanaša 14. člen ZPP, ki določa, da je pravdno sodišče vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, pa še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še opozarja, da je Vrhovno sodišče RS v omenjeni zadevi s sklepom opr. št. VIII Ips 369/2008 z dne 25. 10. 2010 razveljavilo obe sodbi (sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP s sklepom razveljavilo prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe, in sicer za znesek 43.836,42 EUR (prej 10.504.960,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč njen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na vtoževano odškodnino iz naslova zmanjšanja ugodnosti pri zavarovalnici glede zavarovanja avtomobilske odgovornosti za tovorno vozilo v višini 2.295,11 EUR in zaradi izgubljenega dobička, ki ga tožeča stranka zahteva zaradi izgubljenega poslovanja z družbo I.Z. d.o.o. v višini 3.752,50 EUR, pravilno zavrnilo. Ugotovljene okoliščine sodišča prve stopnje za takšen materialnopravni zaključek dajejo zadostno podlago.

V zvezi z vtoževano škodo iz naslova zmanjšanja bonitet pri zavarovalnici je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vozili tožeče stranke nista bili kasko zavarovani in da tudi škoda na tovoru ni bila izplačana. Takšna dejanska podlaga pa tudi po oceni pritožbenega sodišča utemelji materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano izgubo bonitet, kar pa, glede na navedeno materialnopravno izhodišče, predstavlja zadosten razlog za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka.

V zvezi z vtoževano škodo iz naslova izgube dobička zaradi izgubljenega poslovanja z družbo I.Z. d.o.o. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je citirana družba pogodbo o prevozu blaga, ki jo je imela sklenjeno s tožečo stranko, preklicala več kot 6 mesecev po prometni nesreči. Iz preklica izhaja, da navedena družba pogodbo preklicuje zato, ker je nastala škoda v prometni nesreči in je bilo blago uničeno, vendar iz nje ne izhaja, da pogodbo preklicuje zaradi obravnavane prometne nesreče. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožeča stranka za to družbo po nesreči še opravljala prevoze (najmanj 14 prevozov). Prav slednja okoliščina pa tudi po oceni pritožbenega sodišča daje zadostno podlago za dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da niso dokazane trditve iz tožbe in njegov materialnopravni sklep, da tožeča stranka tudi v tem delu ni dokazala vzročne zveze med prometno nesrečo in preklicem pogodbe o prevozih blaga s strani družbe I.Z. d.o.o., kar zadostuje za zavrnitev tega zahtevka tožeče stranke. Posledično so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka tudi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ni dokazala višine vtoževane terjatve, odveč. Pritožbene navedbe, da je logično, da je prišlo do preklica pogodbe zaradi obravnavane prometne nezgode, ker druge med poslovnima partnerjema sploh ni bilo ter da toženec niti trdil ni, da bi prišlo do preklica pogodbe iz drugega razloga, navedenega zaključka o neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, ne uspejo izpodbiti.

Pritožbeno sodišče je torej s sklepom razveljavilo prvi odstavek za znesek 43.836,42 EUR (prej 10.504.960,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je ob odsotnosti utemeljenih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovni sklep (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti kršitve na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za pravilno in zakonito odločitev, ter presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti za vtoževano škodo iz naslova poškodovanja stvari (vozila in prikolice), torej tudi protipravnost in z zakonom predpisana stopnja krivde ter iz naslova izgubljenega dobička zaradi nemožnosti uporabe vozil in nato ob upoštevanju navedenega izhodišča pritožbenega sodišča glede višine vtoževane terjatve iz teh dveh naslovov, o tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu (t.j. za znesek 43.836,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila) ponovno odločiti.

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je imelo pred očmi tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavno pravico do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da tožbeni zahtevek po temelju sploh še ni bil predmet obravnave. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.