Jedro

Tožnica je pravočasno podala pripombe na izvedensko mnenje. Predlagala je, da sodni izvedenec odgovori na vprašanje, ali bi bila tožnica ob ustrezni utemeljitvi predlogov obeh zdravnikov za podaljšanje bolniškega staleža, v katerih bi bil naveden in opisan psihosocialni element in novo nastale motnje pri tožnici, upravičena do podaljšanja bolniškega staleža. Te pripombe je sodišče prve stopnje upoštevalo in sodnega izvedenca tudi zaslišalo. Drugih pripomb pa tožnica na izvedensko mnenje ni podala niti ni sodnemu izvedencu na glavni obravnavi postavljala vprašanj. Njene dodatne pripombe, ki jih je prvič navedla šele v pritožbi, so glede na opisana dejstva prepozne in kot takšne neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odločba toženca št. ... z dne 27. 12. 2007 se odpravi, odločba toženca iste opravilne številke z dne 3. 12. 2007 pa se delno odpravi glede datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo in se ugotovi, da je bila tožnica za delo zaradi bolezni v celoti nesposobna za čas do vključno 28. 12. 2007 in od 29. 12. 2007 do 29. 1. 2008 sposobna za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 30. 1. 2008 pa sposobna za delo s polnim delovnim časom.“ Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že na glavni obravnavi 19. 1. 2012 predlagala drugega sodnega izvedenca, ker z izvedencem ni bila zadovoljna, ker je bilo v mnenju ogromno napak, čeprav je senat menil, da je korektno in objektivno. Konkretno navaja, s čim se v mnenju ne strinja in ponovno vztraja, da je bila bolniška potrebna. Če ne bi bila inkontinenca tako moteča, je ne bi invalidsko upokojili zaradi stresne inkontinence. Zato vztraja, da se postavi drug izvedenec in se ji prizna bolniški stalež za čas od 15. 12. 2007 do 28. 12. 2007 in priznajo stroški postopka ter potni stroški.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Ps 148/2008 z dne 28. 11. 2008, s katero je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odločba toženca z dne 27. 12. 2007 odpravi, odločba toženca iste opravilne številke z dne 3. 12. 2007 pa delno odpravi glede datuma zaključka začasne nezmožnosti za delo in se ugotovi, da je bila zaradi bolezni v celoti nesposobna za čas do vključno 28. 12. 2007 in od 29. 12. 2007 do 29. 1. 2008 sposobna za delo s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno, od 30. 1. 2008 pa sposobna za delo s polnim delovnim časom. Obenem je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 71/2009 z dne 26. 3. 2009 potrdilo kot pravilno in zakonito ter zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno. S sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 305/2009 z dne 4. 4. 2011 pa je bilo ugodeno tožničini reviziji vloženi zoper citirano drugostopno sodbo z dne 26. 3. 2009 in razveljavljeni sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrnjena na sodišče prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da revizija utemeljeno opozarja, da je tožnica na prvem naroku glavne obravnave predlagala tako postavitev izvedenca kot zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je na tem naroku zaslišalo tožnico in sprejelo sklep o postavitvi izvedenca, ki ga je na naslednjem naroku še zaslišalo. Zakaj ni izvedlo drugih predlaganih dokazov oziroma zakaj jih je zavrnilo, ne izhaja ne iz zapisnikov o glavni obravnavi in ne iz prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbenimi navedbami in zvezi s tem navedlo, da tožnica novih dokaznih predlogov ni imela in tudi ni vztrajala pri zaslišanju lečečega ginekologa. Četudi je res, da tožnica ni imela novih dokaznih predlogov, to po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da je umaknila že na prvem naroku podane predloge in da ne drži, da tožnica ni vztrajala na zaslišanju lečečega ginekologa.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno vpogledalo, prebralo in ocenilo vse listine v sodnem spisu, zaslišalo tožnico kot stranko v postopku, pridobilo in prebralo izvedensko mnenje Komisije za ... pri M. fakulteti Univerze v Ljubljani, ki ga je izdelal doc. dr. B.K., dr. med., specialist ginekolog, izvedenca ustno zaslišalo na glavni obravnavi dne 28. 11. 2008 in z dne 19. 1. 2012, prebralo dopolnilno izvedensko mnenje z dne 2. 11. 2011, prebralo sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 305/2009 z dne 4. 4. 2011, prebralo pisno izjavo tožničine osebne zdravnice R.A., dr. med. in zaslišalo tožničinega izbranega ginekologa T.V., dr. med..

Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca. V obširnem dopolnilnem izvedenskem mnenju, ki ga je zahtevala tožnica, je pojasnil, da pri tožnici po 15. 12. 2007 bolniški stalež iz medicinskih razlogov ni bil več potreben, niti utemeljen. Pri tožnici se je s staležem od 25. 10. do 14. 12. 2007 zdravstveno stanje saniralo oziroma z nadaljevanjem bolniškega staleža ni bilo več pričakovati dobrobit za bolnika. Izrecno je pojasnil, da med medicinsko dokumentacijo (ki je bila zelo borna) ni bilo dokumentacije, ki bi izkazovala, da je šlo pri tožnici za psihosocialni element. Težja oblika inkontinence pa tudi ni bila nikjer v izvidih objektivizirana. Bolniški stalež je bil po mnenju izvedenca v oktobru pravilno uveden, saj je šlo pri tožnici za novo stanje, vendar je po odobrenem staležu enega meseca in pol, bilo stanje sanirano. Izrecno je menil, da je bila tožnica zaradi stresne inkontinence zmožna za delo. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju imelo dovolj objektivizirane in prepričljive podlage, za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Izvedenec je mnenje strokovno obrazložil in tudi odgovoril na vprašanja, ki jih je tožnica izrecno izpostavila v pripombah na podano mnenje. Pri podanem mnenju pa tudi sicer ni ostalo odprtih vprašanj ali kakršnihkoli odstopanj med medicinsko dokumentacijo in samim mnenjem.

Sodišče prve stopnje utemeljeno v konkretnem primeru ni postavilo drugega izvedenca. Po tretjem odstavku 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) se zahteva mnenje drugega izvedenca, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V obravnavani zadevi ni nikakršnih nasprotij ali pomanjkljivosti, da bi obstajal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Nejasnosti, na katere je tožnica opozorila v pripombah na podano mnenje, pa je izvedenec tudi jasno odgovoril. Pritožbene navedbe, ki se pretežno nanašajo na izvedensko mnenje, pa so že glede na določbo 286. a člena ZPP neupoštevne. Vloge in listine posredovane na poziv sodišča po poteku roka, ki ga je določilo sodišče se upoštevajo le, če stranka izkaže za verjetno, da jih predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njena dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (peti odstavek 286. člena ZPP). Tožnica je na mnenje, ki ga je njen pooblaščenec prejel 14. 11. 2011, pravočasno dala pripombe in sicer, da je pomanjkljiva utemeljitev psihosocialnega elementa in predlagala, da izvedenec odgovori na vprašanje, ali bi ob ustrezni utemeljitvi predlogov obeh zdravnikov za podaljšanje bolniškega staleža, v katerih bi bil naveden in opisan psihosocialni element in novo nastale motnje pri tožnici, slednja bila upravičena do podaljšanja bolniškega staleža do 29. 12. 2011 (verjetno 2007), upoštevajoč stanja medicinske vede in spoznanj v času odločanja v decembru 2007. Te pripombe je sodišče prve stopnje upoštevalo in izvedenca tudi zaslišalo. Drugih pripomb pa tožnica na izvedensko mnenje ni podala, na glavni obravnavi dne 19. 1. 2012 pa je imela možnost neposrednega postavljanja vprašanj.

Pritožbene navedbe oziroma pripombe na izvedensko mnenje podane v pritožbi tudi sicer glede dejanskega stanja predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami pa je tožnica prekludirana na podlagi petega odstavka 286. člena ZPP. Če so ugovori dejanske narave, kot prepozni in nedopustni že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to še toliko bolj velja za postopek pred pritožbenim sodiščem. S tem, da je bila tožnica invalidsko upokojena zaradi stresne inkontinence v letu 2011 pa sama odločitev o bolniškem staležu oziroma začasni nezmožnosti za delo v letu 2007, nima neposredne zveze.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, dejansko stanje pa popolno in pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.