Jedro

Tožnik, ki je izročevalčev dedič, ne more uveljavljati neznostnosti skupnega življenja kot razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izpodbijanje pogodbe iz tega razloga je osebna pravica pogodbenih strank, ki ne preide na dediča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na razvezo izročilne pogodbe z dne 9.8.1984 med F. M. kot izročevalcem in tožencema kot prevzemnikoma in na vpis lastninske pravice pri vl. št. 284 k.o. P. na izročevalca. Ugotovilo je, da sta toženca izpolnjevala obveznosti, ki sta jih prevzela z izročilno pogodbo in da zato ni razlogov za razvezo pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Potrdilo je vse prvostopne ugotovitve in na pritožbene navedbe odgovorilo, da bi zatrjevano grdo ravnanje lahko uveljavljal samo izročevalec sam. Toženca sta pogodbene obveznosti izpolnila, očitki tožeče stranke v zvezi z ureditvijo groba pa se ne nanašajo na pogodbene obveznosti. Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da priče niso potrdile, da bi imela toženca pravilen odnos do izročevalca, nasprotno, ta se je pritoževal, da toženca z njim grdo ravnata. Ni pomembno, da toženca nista dajala hrane pri skupni mizi izročevalcu zaradi alkoholizma. Bistveno je, da je bilo tako in s tem pogodba ni bila izpolnjena. Izpodbija ugotovitve o tem, da sta toženca kupovala obleko in perilo in da sta izročevalca zavarovala. Predlaga, da revizijsko sodišče njeni reviziji ugodi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta toženca izpolnila svoje obveznosti, ki sta jih prevzela z izročilno pogodbo z dne 8.8.1984. Poravnala sta izročevalčeve dolgove, mu uredila hišo za bivanje in mu nudila hrano in obleko v dogovorjenem obsegu. Izročevalec je sicer res začel odklanjati hrano in obleko, ker se je vdal alkoholizmu, vendar sta mu toženca to še naprej nudila. Več nista mogla in tudi nista bila dolžna storiti. Revizijsko stališče, da niso pomembni razlogi, zaradi katerih izročevalec ni dobil hrane pri tožencih, ampak da je pomembno samo dejstvo, da je bilo tako, ni utemeljeno. Pomembno je, da toženca nista povzročila okoliščin, zaradi katerih izročevalec ni več hotel sprejemati hrane pri njiju. Kljub temu, da izročevalec ni več hodil k obedom, sta mu hrano pripravljala in jo je imel na razpolago. Na podlagi takih ugotovitev ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi morale sankcije zadeti toženca, čeprav sta v mejah svojih možnosti skušala izpolnjevati svoje obveznosti. Kolikor revizija s tem misli na neznosnost skupnega življenja kot razlog za razvezo pogodbe, tega razloga tožnika kot izročevalčeva dediča ne moreta uveljavljati. Izpodbijanje pogodbe iz tega razloga je osebna pravica pogodbenih strank, ki ne preide na dediče. Kolikor tožnika v reviziji navajata drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga ugotavljata sodbi prve in druge stopnje, revizijsko sodišče tega ne more upoštevati, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odst. 385. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede na ugotovitve, da sta toženca izpolnila obveznosti, ki sta jih prevzela nasproti izročevalcu z izročilno pogodbo, je tožbeni zahtevek zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Zato uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).