Jedro

1. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega, da obvestitev tožeče stranke o spremembi lastništva stanovanja tožene stranke ne more razbremeniti plačila vtoževane obveznosti, če je bila v spornem obdobju v resnici še lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana obveznost, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožeča stranka. 2. Glede na trditve strank v tem postopku je za rešitev tega spora (pred odgovorom na vprašanje o pravočasnosti in pravilnosti notifikacije o spremembi lastništva stanovanja) treba najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je prišlo do spremembe lastništva na stanovanju tožene stranke, na katerega se nanaša vtoževana obveznost. V tej smeri pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se (v zavrnilem delu) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v neumaknjenem delu sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa je priglasila tudi pritožbene stroške. Navedla je, da izpodbijana sodba nima razlogov o dejstvu, ki je odločilno za rešitev spora med pravdnima strankama, to je o tem, kdaj je tožena stranka stanovanje izročila kupcu in kdaj so prešle plačilne obveznosti na kupca stanovanja. Pogodba, ki ureja razmerje med tretjo osebo in toženo stranko, je zato za ta spor odločilnega pomena, saj je iz VI. člena te pogodbe razvidno, da od dneva izročitve stanovanja na kupca preidejo vse obveznosti plačila tekočih stroškov. Iz uradnega zaznamka Občine Ljubljana Center pa nedvomno izhaja, da je tožena stranka stanovanje kupcu predala šele 2.8.1993, zato je tožeči stranki dolžna poravnati vtoževane obveznosti za sporno obdobje. Sicer pa je tožena stranka svoj tožbeni zahtevek opirala na določbo 268. člena Zakona o obligacijskih razmerijh (ZOR). Tožena stranka je bila namreč dolžna tožečo stranko obvestiti tudi o tem, komu je stanovanje prodala in kdaj ga je izpraznila. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo načela vestnosti in poštenja, prav tako pa tudi ne določbe 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) iz leta 1977 (Ur. l. RS SFRJ št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami) uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99). Sporna v tej pravdni zadevi tudi v pritožbenem postopku ostaja stvarnopravna legitimacija tožene stranke za plačilo vtoževane obveznosti, ki predstavlja stroške storitev upravljanja in pripadajoče zakonske zamudne obresti za obdobje, v katerem naj tožena stranka ne bi več bila lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana obveznost. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je zaključilo, da je tožena stranka s tem, ko je upravnika obvestila o prenosu lastninske pravice na stanovanju, na katerega se nanaša vtoževana obveznost, izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše. Zaključilo je, da iz te pogodbe ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi morala ob takšnem obvestilu upravniku izročiti tudi prodajno pogodbo kot dokaz o spremembi lastništva. Obveznost plačila storitev upravljanja s strani lastnika stanovanja je v konkretnem primeru določena v 17. členu Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem stanovanjske hiše z dne 14.4.1992 (priloga A3 v spisu) v zvezi s 16. členom Pogodbe o opravljanju storitev z dne 5.5.1992. Po navedenih določbah obeh pogodb je tako prav lastnik stanovanja tisti, ki upravniku dolguje plačilo storitev upravljanja. Glede na trditve strank v tem postopku je za rešitev tega spora tako (pred odgovorom na vprašanje o pravočasnosti in pravilnosti notifikacije o spremembi lastništva stanovanja) treba najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je prišlo do spremembe lastništva na stanovanju tožene stranke, na katerega se nanaša vtoževana obveznost. V tej smeri pa izpodbijana sodba nima razlogov, na kar je tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozorila. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo, da obvestitev tožeče stranke o spremembi lastništva stanovanja (glede na gornje pogodbene določbe) tožene stranke ne more razbremeniti plačila vtoževane obveznosti, če je bila v spornem obdobju v resnici še lastnik stanovanja, na katerega se nanaša vtoževana obveznost, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožeča stranka. Nenazadnje pa je v VI. členu pogodbe, ki sta jo sklenili tožena stranka in novi kupec stanovanja dne 3.6.1992 (priloga B2), tudi določeno, da obveznosti plačila za vse tekoče izdatke, prispevke in druge dajatve ter izdatke za tekoča popravila preidejo na novega kupca šele po izročitvi stanovanja novemu kupcu v neposredno posest. Pritožbi tožeče stranke je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (po 1. odst. 369. člena ZPP/77). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej obravnavati zgoraj navedeno odločilno dejstvo in šele za tem glede na trditve in predložene dokaze pravdnih strank o zahtevku tožeče stranke ponovno odločiti. Odločitev o pritožbenih stroških se po določbi 3. odst. 166. člena ZPP/77 pridrži za končno odločbo.