Jedro

Ker je upravni organ navedel, da je parcelacija razvidna iz načrta parcelacije, predloženega v upravnem postopku, je neutemeljena navedba tožnice, da se odločbe ne da izvršiti (in je zaradi tega nična), ker v izreku ni določeno, da se parcelacije izvede na delu parcele, kjer poteka javna cesta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom Občine A. se zavrneta.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-13/2009 z dne 19. 7. 2010, ugodil pritožbi stranke z interesom Občine A. in 1. točko izreka odločbe prvostopnega organa, št. 352-31/2008-44 z dne 8. 4. 2010, odpravil in nadomestil z novo, ki glasi: ''Predlog tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe, ki jo je izdal prvostopni organ, št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, se zavrne'' (1. točka izreka), v preostalem je pustil prvostopno odločbo v veljavi (2. točka izreka) ter ugotovil, da stroškov pritožbenega postopka ni (3. točka izreka). Prvostopni organ je z odločbo, št. 352-31/2008-44 z dne 8. 4. 2010, odločil, da je prvostopna odločba o dovolitvi pripravljalnih del, izdana v upravni zadevi razlastitve nepremičnine na odseku lokalne ceste ..., št. 352-3172008-26 z dne 30. 9. 2009, nična (1. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnice za izdajo dopolnilne odločbe v postopku razlastitve nepremičnine na odseku ... (2. točka izreka) ter odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (3. točka izreka). Drugostopni organ je v obrazložitvi navedel, da se je z odločbo prvostopnega organa, št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, v postopku razlastitve po določbi 101. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu ZUreP-1) dovolila izvedba parcelacije zemljišča s parc. št. 395/7 – pašnika v izmeri 1918 m2, vl. št. ..., k.o. ..., last tožnice, ki naj bi se izvedla na jugovzhodnem delu zemljišča v približni izmeri 350 m2, v obliki mnogokotnika, kar je razvidno iz priloge načrta parcelacije. Iz vsebine te odločbe tudi izhaja, da ta del v naravi dejansko predstavlja del lokalne ceste ..., z oznako LC399161, na kateri poteka promet po Zakonu o javnih cestah (v nadaljnjem besedilu ZJC). To je bil tudi povod za uvedbo postopka razlastitve po določbi 19. člena ZJC-B. Ta odločba je postala pravnomočna in dokončna 17. 10. 2009. Tožnica je vložila predlog za ugotovitev ničnosti te odločbe, ker je pravno ni mogoče izvršiti zaradi nedoločenosti in pomanjkljivosti izreka, saj ni jasno določeno, da je predmet razlastitve in s tem predmet parcelacije tisti del, po katerem poteka javna cesta, zaradi česar je organ ne more izvršiti tako, da bi parcelacija zajemala tudi del parcele, po kateri poteka cesta skupaj s cestnim svetom. Prvostopni organ je predlogu sledil in izrekel odločbo za nično. Drugostopni organ je menil, da je odločitev napačna. Glede na 3. točko 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP) tak dejanski stan v zadevi ni podan. Dovolitev izvedbe parcelacije temelji na določbi 101. člena ZUreP-1, ki razlastitvenemu upravičencu omogoča, da lahko predlaga izvedbo t.i. pripravljalnih del - tudi parcelacije-, predvidenih za potrebe postopka razlastitve. Iz spisov ne izhaja, da je bila izvršitev odločbe z dne 30. 9. 2009 pravno nemogoča, saj je izrek odločbe tako kot se glasi, zadostil zakonski določbi 101. člena ZUreP-1 in je na podlagi predloženih dokazov bila možna izvedba parcelacije parc. št. 395/1, kot izhaja iz načrta parcelacije, v približni izmeri 350 m2, za potrebe razlastitve tistega dela zemljišča, ki predstavlja lokalno cesto. Da to dejstvo ni bilo sporno, posredno izhaja iz dejstva, da je ta odločba postala pravnomočna, postopek parcelacije, ki ga izvaja drug za to področje pristojen organ, pa se je že začel izvajati in je v času odločanja pritožbenega organa tudi že končan (dopis GURS z dne 8. 7. 2010, da je bila izdana odločba o parcelaciji z dne 18. 6. 2010). Podana pa tudi ni objektivna nemožnost izvršitve odločbe, saj iz izreka odločbe ne izhajajo razlogi, ki bi utemeljevali, da odločbe ne bi bilo možno dejansko izvršiti. Ker iz podatkov spisa tudi izhaja, da je bila odločba tako pravno kot dejansko izvršena, ničnostni razlog po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP tudi iz tega razloga ni podan. Drugostopni organ je zato odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V ostalem je potrdil odločbo prve stopnje. Prvostopni organ pa je v zvezi s predlogom tožnice za izrek odločbe z dne 30. 9. 2009 za nično navedel, da bi bilo treba parcelacijo zemljišča s parc. št. 395/7, izvesti ob upoštevanju določb 15.a člena, 13. člena, 14. člena ZJC-UPB1 glede določitve meje javne ceste, sestave javne ceste ter drugih določb. Ker pa v odločbi z dne 30. 9. 2009 ni navedeno, da se parcelacija izvede na delu zemljišča s parc. št. 395/7, kjer poteka javna cesta, se odločba ne more izvršiti tako, da bi zajemala ta del parcele. Izrek odločbe z dne 30. 9. 2009 je tako neopredeljen, da ga ni mogoče objektivno izvršiti, kar je razlog za ničnost odločbe po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je organ napačno zaključil, da je bila glede parcelacije že izdana odločba. Iz spisa GURS je razvidno, da sta bila hkrati izvajana dva postopka – postopek evidentiranja dela meje parc. št. 3187 s parc. št. 395/7, ki nima povezave s to odločbo, ter postopek evidentiranja parcelacije parc. št. 395/7, ki se izvaja izključno na podlagi odločbe z dne 30. 9. 2009. Iz odločbe GURS, št. 02112-192/10 z dne 18. 6. 2010, izhaja, da sta bila s sklepom najprej združena v enotno obravnavo postopek evidentiranja meje in postopek evidentiranja parcelacije, z odločbo pa je bil končan le postopek evidentiranja meje parc. št. 3187 s parc. št. 395/7, medtem ko je bil postopek parcelacije parc. št. 395/7 zavrnjen. Zoper to odločbo se je Občina A. pritožila, po vloženi pritožbi je bila pozvana na dopolnitev elaborata parcelacije. Torej postopek evidentiranja parcelacije še ni končan, zato toženka v nasprotju s spisnimi podatki zaključuje, da je postopek parcelacije že zaključen. Tožnica meni, da se odločba z dne 30. 9. 2009 ne more izvršiti za potrebe razlastitve dela parc. št. 395/7, ker je izrek nedoločen in pomanjkljiv. V izreku ni navedeno, da je predmet razlastitve del parc. št. 395/7, po kateri že poteka javna cesta ter da je treba v postopku upoštevati načrt parcelacije, ki bo upošteval pri površini cestni svet po določbah ZJC. Pri izvajanju postopka parcelacije je bilo na mejni obravnavi na terenu razvidno, da je načrt parcelacije izdelan tako, da bi GURS izvedel parcelacijo tako, da bi meja med parcelo javne ceste in tožničino parcelo potekala ob asfaltu ceste, kar pomeni, da ne upošteva cestnega sveta. GURS lahko izvede parcelacijo le po načrtu parcelacije, ki pa ne upošteva ZJC. V primeru, da bi bila takšna parcelacija izvedena, bi bila neuporabna za izdajo odločbe o razlastitvi, saj ne bi bilo zajeto zemljišče, ki ga po ZJC zajema cesta. Po mnenju tožnice se lahko razlasti le cesta, skupaj s celotnim cestnim svetom po ZJC, kar pomeni, da se lahko parcelacija parc. št. 395/7 izvede le tako, da bo meja med cesto in parc. št. 395/7 potekala po robu obstoječe ceste, ki pa mora zajemati tudi cestni svet. Ker odločba z dne 30. 9. 2009 ne vsebuje teh podatkov, je nična. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi odločbo organa druge stopnje, zavrne pritožbo Občine A. kot neutemeljeno in potrdi prvostopno odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Predlagala je tudi prioritetno obravnavo zadeve, saj je zaradi pasivnosti Občine A. sprožila na sodišču pravdni postopek zaradi plačila odškodnine v zvezi z uzurpacijo in razvrednotenjem parc. št. 395/7, občina pa je šele po sprožitvi pravdnega postopka vložila predlog za razlastitev parc. št. 395/7, pravdni postopek pa je sedaj tudi prekinjen.

Upravni organ je kot zastopnik toženke poslal sodišču spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podal. Stranka z interesom Občina A. je v odgovoru na tožbo navedla, da je morala biti najprej urejena meja parc. št. 3198 (ki je last občine) s parc. št. 395/7, da se bo lahko odmerila cesta. Ta del postopka je bil izveden in je odločba dokončna. Šele po tem lahko sledi drugi del parcelacije, ki temelji na razlastitveni odločbi. GURS je zato pravilno odločil, ko je združil oba postopka. Napačna pa je bila njegova odločitev, da je zavrnil parcelacijo parc. št. 395/7 na podlagi nepravnomočne odločbe prvostopnega organa, št. 352-31/2008-44 z dne 8. 4. 2010. GURS je to odločbo prejel v vednost, brez klavzule o pravnomočnosti, zato zahteve za parcelacijo ne bi smel zavrniti. Občina je zoper to odločbo o zavrnitvi parcelacije vložila pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Takoj po prejemu pritožbe je GURS poslal dopis drugostopnemu organu, naj jih obvesti o reševanju pritožbe občine zoper odločbo z dne 8. 4. 2010 s pripisom, da je treba strankini pritožbi ugoditi ter ponovno odločiti o evidentiranju parcelacije. V nadaljevanju je GURS nato zahtevala dopolnitev elaborata, kar je občina že storila, zato bo lahko organ odločil o njeni zahtevi. Tožnica je 17. 2. 2010 na geodetski organ naslovila vlogo, s katero je naslovnika opozorila, da naj pri parcelaciji upošteva določbe ZJC, ki jo je tako očitno štela za izvršljivo. Predlagala je zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožnici.

Tožnica je nato sodišču posredovala še vlogo, s katero je sodišču posredovala odločbo GURS o zavrženju postopka evidentiranja parcelacije parc. št. 395/7, k.o. ... (odločba in sklep Območne geodetske uprave Novo mesto, št. 02112-192/2010-19 z dne 10. 11. 2010), kar potrjuje, da je bil napačen zaključek toženke, da je bila v postopku evidentiranja parcelacije že izdana odločba o parcelaciji. Dobila pa je tudi s strani GURS vabilo za ponovni postopek ureditve meje in parcelacije, ki se izvaja na podlagi odločbe, glede katere je tožnica vložila tožbo. Zato je ponovno prosila za prioritetno obravnavo zadeve.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopnega organa pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (določba 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl US in 62/10), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tudi po presoji sodišča razlog za izrek odločbe, št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, za nično, na katerega se je oprl prvostopni organ, tj. da citirane odločbe ni mogoče izvršiti (3. točka 1. odstavka 279. člena ZUP), ni podan. Iz podatkov spisa je razvidno, da je prvostopni organ odločbo, št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, izdal na podlagi določbe 101. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03, 58/03 in 33/07 – uveljavitev ZPNačrt), ki določa, da lahko organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev. Z odločbo, št. 352-31/2008-26 z dne 30. 9. 2009, je tako zadostil tej zakonski določbi, saj je odločil, da se dovoli parcelacija zemljišča s parc. št. 395/7, pašnika v izmeri 1918 m2, vl. št. 171, k.o. ..., ki naj se izvede na jugovzhodnem delu zemljišča v obliki mnogokotnika v približni izmeri 350 m2, iz česar sledi, da je določil zemljišče oziroma del zemljišča, na katerem naj bi se izvedla parcelacija in tudi približno izmero dela zemljišča, ki naj se parcelira, hkrati pa tudi navedel, da je parcelacija razvidna iz priloge načrta parcelacije zemljišča, predložene v tem upravnem postopku. Tožnica se zato moti, da ker v izreku odločbe z dne 30. 9. 2009 ni navedeno, da se naj parcelacija izvede na tistem delu zemljišča s parc. št. 395/7, kjer poteka javna cesta ..., odločbe ni mogoče izvršiti, ob tem pa še iz obrazložitve odločbe z dne 30. 9. 2009 to dejstvo (da se naj parcelacija izvede na delu, kjer poteka javna cesta) tudi izhaja. Hkrati pa je treba tudi upoštevati, da je parcelacija poseben postopek, ki ga vodi pristojni geodetski organ (in ne organ, ki odloča o razlastitvi) in se izvaja pod pogoji in na način, določen v določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin in v katerem kot stranka (kar izkazujejo podatki spisov in kar tudi ni sporno) sodeluje tudi tožnica, kar pomeni, da ima možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih bo temeljila odločba geodetskega organa. Res je sicer, da je drugostopni organ svojo odločitev oprl tudi na dejstvo že končanega postopka o parcelaciji, kar ne drži. Območna geodetska uprava Novo mesto je namreč zavrgla zahtevo Občine A. za parcelacijo zemljišča s parc. št. 395/7 z odločbo in sklepom, št. 02112-192/2010-19 z dne 10. 11. 2010, vendar pa iz vabila geodetskega podjetja X. z dne 2. 12. 2010, ki ga je tožnica priložila k tožbi, tudi izhaja, da je ponovno v teku predhodni postopek za izdelavo elaborata ureditve meje in parcelacije parc. št. 395/7, k.o. ..., zaradi česar ob pravilni ugotovitvi drugostopnega organa, da pravna in objektivna nemožnost izvršitve odločbe z dne 30. 9. 2009 ni podana, to ne vpliva na odločitev v zadevi. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na samo izvedbo parcelacije (zlasti glede upoštevanja določb ZJC in samo odmero parcele), sodišče tako v tem upravnem sporu ne more upoštevati, jih pa tožnica lahko oziroma jih bo lahko uveljavljala v postopku parcelacije.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za izvedbo tam navedenih dokazov, saj predlagani dokazi glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivali na odločitev v sporu (določba 59. člena ZUS-1).

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je akt organa pravilen in zakonit, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi stroškovnih zahtevkov tožnice in stranke z interesom Občine A. je sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.