Jedro

V času, ko teče spor o stikih z vnukoma oziroma nečakoma, začasna odločitev o stiku otrok s sorodnikoma ne bi bila v korist otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1635/2000-12 z dne 8.3.2001.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Tožnika sta predlagala, da prvostopno sodišče izda začasno odredbo, do izdaje sodbe, odredi prekinitev izvajanja izpodbijane odločbe in vzpostavi osebne stike starega očeta J.J. in tete I.J.A. z njunima vnukoma oziroma nečakoma mld. K. in mld. D.F., kot so bili določeni z začasno odločbo Centra za socialno delo Ljubljana M.P. z dne 31.5.2000. Podrejeno sta tožnika predlagala, da sodišče prekine izvajanje izpodbijane odločbe in vzpostavi osebne stike starega očeta in tete z otrokoma vsak tretji vikend. V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da tožnika nista izkazala nastanka verjetnosti hujših škodljivih posledic, ki naj bi nastale obema otrokoma zaradi prekinitve izvajanja začasne odločbe Centra za socialno delo Ljubljana M.P. Pri presoji nastanka škodljivih posledic za oba otroka se je sodišče oprlo na Konvencijo o otrokovih pravicah, ki namenja otrokom posebno varstvo in zato postavlja njihove koristi kot glavno vodilo pri odločanju sodišč v postopku v zvezi z otroki (3. člen Konvencije). Navedena Konvencija posebej jamči otrokom pravico do vzdrževanja stikov s starši (3. odstavek 9. člena). Ostalih sorodnikov (starih staršev, tet, stricev), pa ne vključuje. Tožnika nista izkazala verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic za oba otroka. Njun zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe se vsebinsko pokriva s tožbenim zahtevkom. Vzpostavljanje stanja, ki v celoti ustreza stanju, kot če tožena stranka sploh ne bi izdala izpodbijane odločbe, pa po presoji sodišča prve stopnje presega namen 2. odstavka 69. člena ZUS, na podlagi katerega se, upoštevaje škodljive posledice, lahko stanje začasno uredi samo v obsegu, ki je nujno potreben za preprečitev nastanka hujših škodljivih posledic. Zaradi pomanjkanja zakonitih pogojev za izdajo začasne odredbe je sodišče zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnika v pritožbi izpostavljata, da predmetni spor temelji na ugotavljanju oziroma priznanju pravice do spoštovanja družinskega življenja bližnjih sorodnikov, ki izhaja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se na podlagi Ustave Republike Slovenije v naši državi neposredno uporablja in iz katere izhaja tudi pravica do osebnih stikov bližnjih sorodnikov z otroci teh sorodnikov. Navedena konvencija in ustrezni protokoli k tej konvenciji razlagajo pojem družinskega življenja kot družino v širšem smislu tako, da ta vključuje tudi vezi med bližnjimi sorodniki kot npr. med starimi starši ter strici in tetami in njihovimi nečaki. Tudi ti sorodniki imajo pomembno vlogo v družinskem življenju mladoletnih otrok, in to ne samo takrat, ko le-ti ne živijo skupaj, ampak tudi v primerih, ko med njimi obstajajo tesne družinske vezi. Pravica do spoštovanja družinskega življenja bližnjih sorodnikov je človekova pravica in zato je prvostopno sodišče napačno omejilo svojo presojo zgolj na otrokove pravice in poizkušalo ugotavljati nastanek škodljivih posledic le mladoletnima otrokoma. Pritožnika izpostavljata, da sta naslovnika predmetne pravice sama, kot tudi mladoletna otroka, zato bi pri odločanju o izdaji začasne odredbe moralo sodišče ugotavljati izpolnitev pogojev za njeno izdajo in s tem nastanek škode oziroma škodljivih posledic tudi za tožnika. Z izpodbijano odločbo je bilo poseženo v nedotakljivost družinskega življenja tožnikov z njunima mladoletnima vnukoma oziroma nečakoma, poseg v to pravico pa zahteva hiter ukrep sodišča, ki bi moralo odrediti prenehanje dejanja kršitve. Pomanjkljivost izpodbijanega sklepa je tudi v tem, ker sodišče ni ugotavljalo obstoja kršitve zatrjevane pravice in presojalo škode, ki tožnikoma nastaja kot posledica kršitve. Gre za nepremoženjsko škodo, za moralno in duševno škodo, ki jim nastaja zaradi preprečenih stikov z mladoletnima otrokoma. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da že sam poseg v pravico pomeni škodo, ne da bi bilo potrebno posebej ugotavljati, da taka škoda (bolečina) obstoji. Prvostopno sodišče je imelo na razpolago vso dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko ugotovilo, da sta tožnika do smrti matere mladoletnih otrok, to je njune hčerke in sestre, z otrokoma živela v intenzivni življenjski skupnosti, čustveni navezanosti in ljubezni. Zaradi smrti matere otrok je bila življenjska skupnost z mladoletnima otrokoma prekinjena in so bili do izdaje začasne odločbe prvostopnega upravnega organa preprečeni vsaki stiki. Prenehanje stika z mladoletnima otrokoma jima povzroča nepopravljive in neizmerljive duševne bolečine, trpijo pa tudi otroci, saj so bile zaradi materine smrti prekinjene celotne dotedanje bližnje družinske vezi. Izvrševanje odločbe tožene stranke in s tem kršitev pravice do spoštovanja družinskega življenja tožnikov z njunima mladoletnima vnukoma oziroma nečakoma dopušča nesprejemljivo ravnanje očeta otrok in s tem zasebno kršitev pravice pritožnikov in mladoletnih otrok, saj oče svojima lastnima otrokoma ne zagotavlja uspešnega duševnega razvoja, glede na to, da preprečuje stike z njunimi bližnjimi sorodniki. Nesprejemljivo je, da prvostopno sodišče ni ocenilo možnosti zlomljenih čustev mladoletnih otrok, njune žalosti in hrepenenja in želje živeti in se družiti s starim staršem in teto. Preprečevanje teh stikov bo nedvomno povzročilo škodo oziroma posledice, ki jih bosta otroka čutila vse življenje, in bodo vplivale na njun duševni razvoj. Zato tožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek, ali pa samo izda predlagano začasno odredbo.

Prizadeta stranka T.F., oče mladoletnih otrok, v odgovoru na pritožbo navaja, da si tožnika z vsemi sredstvi prizadevata onesposobiti njegovo vzgojo mladoletnih sinov in da postopki, ki jih vodita, še poslabšujejo zelo zapleteno stanje. Mladoletna otroka sta imela stike s tožnikoma pred novim letom in ti stiki niso prekinjeni, so pa nekoliko omejeni. Ta omejitev je posledica tožbe, ki jo je sprožil tožnik v zvezi z zapuščino in uveljavljanjem ustne oporoke po pokojni materi mladoletnih otrok. Preprečeno je bilo prebivanje očeta z otroki v prejšnjem skupnem stanovanju, tožnika pa si lastita otroke in se ne moreta sprijazniti z dejstvom, da pripadajo staršem. Tožnika otroke podpihujeta proti očetu. V tem sporu ne gre za otroke in njihovo boljšo prihodnost, ampak izključno za veliko materialno korist in osebno maščevanje. Pri vseh sporih, tožbah in pritožbah nihče ne vpraša za otroke. Zato bodo pogosti stiki prinesli v življenje otrok le nemir, razdvojenost in jim ne bodo v korist. Z otrokoma si je ustvaril novo življenje v novem stanovanju, zanju skrbi in ne pristane, da bi drugi podirali njegova prizadevanja za bodoče življenje otrok. Vsi zapleti v zvezi s stiki ne bi nastali, če bi mu bilo dovoljeno po smrti matere otrok prebivati v hiši, kjer je prej živela družina.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Namen začasne odredbe ni v reševanju spora in zato pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih trditev, ki se nanašajo na utemeljevanje dejanske in pravne podlage sporne zadeve, saj je to lahko le predmet presoje prvostopnega sodišča, ki bo o tem meritorno odločalo.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno uporabilo 3. člen Konvencije o otrokovih pravicah, ki tako, kot naše družinsko pravo, določa, da je treba upoštevati korist otroka v vseh razmerjih in položajih, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Upoštevanje otrokovih koristi velja kot osnovno vodilo tudi pri odločanju o osebnih stikih med otrokom in starši in gre za pravico staršev, ki ima podlago v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (78/3, 106., 169. člen). Ta pravica je tudi ustavna pravica in poseg v to pravico je mogoč samo zaradi zavarovanja otrokove osebne koristi. Zato morajo biti tudi interesi bližnjih sorodnikov, ki uveljavljajo svoje pravice do stikov z otroci,čeprav temeljijo na pravicah, ki jih zagotavlja ustava in konvencije, podrejeni koristim otroka. Zagotavljati je treba celovitost otrokovih koristi, ki pa predvsem niso kratkoročne in začasne, kar naj bi vzpostavila začasna uredba z začasno ureditvijo stanja. Pri tem ni nepomembno, kot izhaja iz podatkov v spisih in iz odgovora na pritožbo, da so med tožnikoma in očetom mladoletnih otrok očitna medsebojna nasprotja. Zato bi, po presoji pritožbenega sodišča, začasna ureditev stanja, v času, ko teče spor, povzročila škodo tudi otrokoma, saj ni mogoče izključiti možnosti, da bi zaradi spora ne občutila nasprotij med tožnikoma in očetom. Zato z odločitvijo prvostopnega sodišča tudi ni kršena pravica otrok do stikov z bližnjimi sorodniki.To je samostojna pravica otrok in je njena vsebina v tem, da otrok ohranja občutek čustvene navezanosti in varnosti ter medsebojne pripadnosti in ljubezni. Ta pravica se ne more uresničevati v korist otrok z začasnimi rešitvami, ki ne temeljijo na urejenih odnosih, ki se morajo odražati predvsem v odnosih med osebami, ki zanje skrbijo. Negotovosti, nesporazumi in napetosti v odnosih brez dvoma negativno vplivajo na otroke in jih prikrajšajo za brezskrbnost otroštva. Zato pritožbeno sodišče meni, da začasna odločitev o stiku otrok s tožnikoma, v času, ko teče o tem spor, ne bi bila v korist otrok in je zato odločitev prvostopnega sodišče pravilna.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).