Jedro

Prenos državljanstva drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev, po uradni dolžnosti, nima zakonite podlage. Zato je pridobitev pravice do varstvenega dodatka iz 23.člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali je bila uživalka pokojnine tudi že 1.7.1996 upravičena do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek J. V. za razveljavitev odločbe toženega zavoda št. P - 4024152 z dne 4.10.1996, s katero ji je bila odklonjena pravica do varstvenega dodatka. Sodišče je ugotovilo, da za priznanje uveljavljene pravice tožnica ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 23. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 7/96 - ZPIZ) - nima namreč stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da ji je bila pravica do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji nezakonito odvzeta na podlagi določila 81. člena Zakona o tujcih. Ta očitna nezakonitost pa ne bi smela vplivati na izgubo že pridobljene pravice do varstvenega dodatka. Pravica do varstvenega dodatka je po stališču revizije pravica iz pokojninskega zavarovanja, zato morajo biti zagotovljene tožnici iz tega naslova enake pravice kot jih imajo slovenski državljani. Predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Graja zmotne uporabe materialnega prava je utemeljena. Z določbo 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je pričela veljati 22.2.1996/, je bil za priznanje pravice do varstvenega dodatka iz 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - 5/94 - ZPIZ) določen nov pogoj in sicer stalno prebivališče uživalca starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine v Republiki Sloveniji. Ker Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91, 44/97, 50/98 - ZTUJ) ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena tega zakona po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna, je med pritožbenim postopkom v obravnavani zadevi Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ZTuj sicer urejal pridobitev dovoljenja za začasno in stalno prebivališče tujcev, vendar ta ureditev po svoji vsebini ni ustrezala položaju obravnavane skupine državljanov drugih republik nekdanje SFRJ in je tudi z uporabo zakonske in pravne analogije za te osebe ni bilo mogoče uporabiti. V obrazložitvi odločbe je izrecno navedeno, da se določbi 2. odstavka 13. člena in 1. odstavka 16. člena ZTuj za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, ne bi smeli uporabljati in da pristojni organi ne bi smeli opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev kar po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče tudi navedlo, da so ob osamosvojitvi Slovenije na ozemlju Republike Slovenije prebivale osebe, ki so imele položaj tujca na podlagi Zveznega zakona o gibanju in prebivanju tujcev (Uradni list SFRJ, št. 56/80-26/90). Pravni položaj teh oseb, ki so veljale za tujce že pred osamosvojitvijo Slovenije, je ZTuj uredil v 3. odstavku 82. člena. Na podlagi navedene določbe je bilo vsem tujcem, ki so imeli dovoljenje za stalno prebivanje, dovoljeno, da brez kakšnih novih pogojev še naprej prebivajo v naši državi. Državljanom drugih republik, ki so prav tako zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, pa zakon njihovega prehodnega pravnega položaja ni uredil. S tem je povzročil, da so bili v slabšem pravnem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

V Uradnem listu Republike Slovenije št. 61 z dne 30.7.1999 je bil objavljen Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Ta zakon določa, da se ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa, izda dovoljenje za stalno prebivanje tistemu državljanu druge države naslednice, ki je imel na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tistemu, ki je na dan 25.6.1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. ZUSDDD je tako uredil področje, za katerega je Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi ugotovilo, da pravno ni urejeno.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi, ki je bila izdana pred ugotovitvijo neustavnosti ZTuj, sprejelo stališče, da je imela tožnica kot uživalka družinske pokojnine pravico do varstvenega dodatka le do 1.7.1996, s tem dnem pa ji je bilo njegovo izplačevanje zakonito ustavljeno, saj ni več izpolnjevala v 23. členu novele ZPIZ določenega novega pogoja stalnega prebivališča. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi, izdani po objavi navedene odločbe Ustavnega sodišča, presodilo, da pritožbeni ugovori tožnice, da je imela pravico stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji že pred letom 1992 in da ji je bilo dovoljenje za stalno prebivanje z odločbo Ministrstva za notranje zadeve nezakonito odvzeto, za odločanje v obravnavani zadevi niso pravno pomembni.

Ker je pravica do varstvenega dodatka iz 23. člena novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali je bila tožnica tudi po 1.7.1996 upravičena do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ki ga sodišči na podlagi 1. odstavka 12. člena ZPP nista rešili, bosta morali to storiti v ponovljenem postopku. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi obeh nižjih sodišč na podlagi določbe 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo.

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče, ki mu je zadeva vrnjena v obravnavo, upoštevati stališče Ustavnega sodišča iz njegove odločbe št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999. Le tako bo tožnici zagotovljena temeljna pravica enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi z ustavno določbo iz 22. člena. Načelo pravne enakosti iz navedenega ustavnega določila vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Če je posamični akt sprejet v postopku, v katerem, kot zatrjuje v obravnavanem primeru tožnica, ni mogla uveljavljati svoje pravice do stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ki ji je bilo odvzeto po uradni dolžnosti, kar posledično vpliva na pridobitev druge njene pravice (iz 23. člena novele ZPIZ) pomeni to poseg v ustavno načelo pravne enakosti.

Revizijsko sodišče je zato sklenilo, kot je razvidno iz izreka.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).