Jedro

Toženec, ki je odškodnino za nepremoženjsko škodo na osnovi pravnomočne sodbe izterjal v izvršilnem postopku in vedel za zoper izvršilni naslov vloženo revizijo, po uspešni reviziji in razveljavitvi sodbe ne more zavrniti zahtevka za vračilo prejetega s sklicevanjem, da je pošten prejemnik na osnovi 195. čl. OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Predmet obravnave sta zahtevek E. B. za plačilo 19.612, 75 € s pripadki in zahtevek Z... d.d. za plačilo 19.790,89 € s pripadki. Ker je bila tožba E. B. vložena prej in se zadeva obravnava pod opravilno številko, ki jo je ob vložitvi dobila ta zadeva, se v nadaljevanju E. B. naslavlja kot tožnik, Z... d.d. pa kot toženec. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku Z... d.d., da ji je tožnik E. B. dolžan plačati 19.790,89 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2003 dalje. Ta znesek vključuje glavnico, ki jo je zavarovalnica plačala tožniku na podlagi v revizijskem postopku razveljavljene pravnomočne sodbe (zmanjšan za znesek, ki ga je tožnik že prostovoljno vrnil) z obrestmi (II. točka izreka). Tožnik je zahteval vračilo zneska, ki ga je po razveljavitvi pravnomočne sodbe vrnil zavarovalnici – njegov zahtevek za vračilo zneska 19.612,75 € je zavrnjen (I točka izreka). Stroški tožene stranke v višini 2.294,97 € so naloženi v plačilo tožniku.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnik. Pritožuje se iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovemu zahtevku ugodi, nasprotni tožbeni zahtevek zavarovalnice pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da bi bil tožnik na osnovi 3. odstavka 190. čl. OZ dolžan vrniti znesek, ki ga je dobil na podlagi sodbe, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena, če ne bi šlo za plačilo odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti. 195. čl. OZ namreč preprečuje vračanje tovrstne odškodnine, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Zatrjuje, da je bil tožnik pošteni prejemnik odškodnine in graja nasproten zaključek sodišča prve stopnje. Meni, da je sodišče pri presoji tožnikove poštenosti oz. nepoštenosti uporabilo prestroga merila. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotavljalo dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala (ni upoštevalo razpravnega načela). Zatrjuje, da je tožena stranka nepoštenost tožnika utemeljevala le s tem, da tožnik ni skrbno ravnal z denarjem, ker ga ni porabil na način, ki bi omogočal vračilo. Sodišče pa je ugotavljalo in odločitev oprlo na ugotovitev, da tožnik v času prejema denarja ni bil dobroveren, česar tožena stranka sploh ni zatrjevala. Zatrjuje, da je ta kršitev 2. odstavka 7. čl. ZPP bistvena kršitev postopka, ker je vplivala na izid postopka. Kršitev procesnih pravil je bila po mnenju pritožnika storjena tudi zato, ker so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Zatrjuje, da je sodišče na eni strani ugotovilo, da tožnik po prejemu ugovora v izvršilnem postopku od svojega pooblaščenca ni zahteval razumljivega pojasnila, na drugi strani pa, da se je toženec o tem pogovarjal s pooblaščencem V. (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve). Po pritožnikovem mnenju si nasprotujejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, kdaj je tožnik postal nedobroveren oz. nepošten. V tretjem odstavku na 5. strani sodbe je navedeno, da že ob nakazilu denarja, v nadaljevanju istega odstavka pa je zaključek, da od prejema revizijske odločbe 18.3.2003 dalje oz. od delnega vračila odškodnine 22.5.2003 dalje. Graja zaključek, da se je tožnik ob prejemu odškodnine zavedal ali da bi se moral zavedati, da je neutemeljeno prejel odškodnino. Da tožniku o tem ni bilo nič povedano, bi izpovedovala priča V., če bi bila zaslišana. Tožnik je prepričan, da bi tako kot je ravnal on, ravnal vsak povprečno razumen človek enake starosti in izobrazbe (srednje izobrazbe tehnične smeri). Meni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je sodišče presojalo tožnikovo (ne)poštenosti samo ob prejemu denarja in ne tudi kasneje ter zato, ker ni presojalo izpovedi toženca o namenu porabe denarja niti listin v zvezi s porabo denarja in tožnikovim slabim gmotnim položajem. Ker sodba glede tega nima razlogov, je po pritožnikovem mnenju podana bistvena kršitev postopka. Odločitev o teku zamudnih obresti graja z obrazložitvijo, da bi te lahko začele teči šele z vložitvijo tožbe, ker je bil tožnik ob prejemu denarja dobroveren in ga je prejel na podlagi veljavnega pravnega temelja. Posledično nasprotuje odločitvi o stroških postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Trdi, da je tožnikovo nepoštenost zatrjevala v vlogi z dne 5.2.2008. Opozarja na tožnikovo izpovedbo, v kateri je potrdil, da se je s svojim pooblaščencem posvetoval kaj pomeni dejstvo ugovora oz. pritožbe (revizije) zoper sodno odločbo. Potrdil je, da je bi s pooblaščencem ves čas v kontaktu. Sicer pa tudi pravila službe pooblaščencu nalagajo, da stranko seznani s postopki, ki so v teku. To pa pomeni, da ni bil dobroveren oz. pošteni prejemnik iz 195. čl. ZPP. Zaradi navedenega bi se moral zavedati, da lahko pride do vrnitve odškodnine in bi s trošenjem moral počakati do odločitve sodišča – on pa je večji del odškodnine porabil na način, ki onemogoča vračanje. Iz tožnikovega zaslišanja izhaja, da je bil seznanjen s postopki, vsebino in pomenom posameznih dejanj in je pooblaščenec postopke vodil tako, da mu je tudi pojasnil pomen posameznih dejanj, pravnih sredstev, torej tudi revizije. (zapisnik 6.2.2006). Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama že v teku postopka ni bilo sporno, da je bila v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo, glede katere 195. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa posebnosti pri vračanju neutemeljeno izplačanih zneskov. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje: da je bila s pravnomočno odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Celju prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo da je zaradi izterjave te odškodnine sprožil izvršilni postopek, v katerem je bila odškodnina izterjana in mu v višini 9,278.427- € nakazana dne 31.1.2003 da je ugovor zoper sklep o izvršbi in predlog za odlog izvršbe prejel osebno dne 10.11.2000 da je odločitev revizijskega sodišča, ki je pravnomočno sodbo razveljavilo, prejel dne 18.3.2003 da je dne 22.5.2003 toženi stranki vrnil 4,700.000- SIT (kolikor mu je od s strani tožene stranke nakazanega zneska še ostalo).

Pritožnik nasprotuje iz navedenih dejstev izvedenemu zaključku, da je bil že ob prejemu denarja (31.1.2003) nepošten, kar pomeni, da se je tega dne zavedal, ali bi se glede na okoliščine vsaj lahko zavedal, da lahko pride do situacije, ko bo moral prejeti denar vrniti toženi stranki. Pritožnik tak zaključek označuje za prestrog, čemur pa pritožbeno sodišče ne more slediti.

195 čl. OZ je izjema od splošnega, v 190 čl. OZ vsebovanega pravila, da je dolžan prejeto vrniti, kdor je brez pravnega temelja obogaten na račun drugega. Izjema ima moralno naravo, ker bi bilo za stranko, ki je za svoje telesne poškodbe prejela povračilo, pretežko, da bi ga morala vrniti, če ga je porabila, saj je namenjeno za tolažbo njene osebne škode (tako dr. Stojan Cigoj v komentarju Zakona o Obligacijskih razmerjih, Ljubljana 1978). Taka narava zakonskega določila in namen zakonodajalca pokažeta, da tožnik z zahtevkom za vrnitev tistega, kar mu je od prejete odškodnine ostalo in je toženi stranki že vrnil (4,700.000- SIT oz. 19.612,75 €), ne more zahtevati nazaj. Drugačna odločitev se upira pravičnosti in namenu, s katerim je zakonodajalec uzakonil izjemo od splošnega pravila vračanja v primeru plačila brez pravne podlage oz. odpadle pravne podlage. Tožnikov zahtevek za plačilo zneska, ki ga je vrnil toženi stranki, je zato utemeljeno zavrnjen.

Drugačna pa je situacija glede vračila zneska, ki ga je tožnik v času od prejema (31.1.2003) do dne 18.3.2003, ko je prejel sodbo revizijskega sodišča ali celo kasneje, že porabil. Gre za znesek, katerega plačilo zahteva tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, da na strani tožnika (prejemnika denarja) ne sme biti pomanjkanja skrbnosti, kar je tožniku očitala tožena stranka z v pritožbi povzeto trditvijo, da tožnik ni skrbno ravnal z denarjem, ker ga ni porabil na način, ki bi omogočal vračilo. Na osnovi take trditve je sodišče prve stopnje upravičeno preverilo oz. kritično ocenilo tožnikovo ravnanje in ni kršilo razpravnega načela oz. kot zatrjuje pritožnik, prekoračilo trditvene in dokazne podlage. Besedo nedobroveren sodišče prve stopnje uporablja kot sinonim za nepošten. Ob tem, da je tožnik moral vložiti izvršbo, kateri je tožena stranka nasprotovala ravno z možnostjo, da bo prišlo do vrnitve zneska, ki se izterjuje, pritožbeno sodišče ne šteje za prestrog zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik moral računati na možnost, da bo prejeti znesek moral vrniti.

Pritožbeni očitek, da sodišče ni razčistilo, ali se je tožnik pri pooblaščencu pozanimal o pravnih posledicah morebitnega toženkinega uspeha v reviziji oz. se o tem različno izreklo, ni pravno pomemben, ker je vprašanje, ki ga načenja, pravno nepomembno. Tožnik se je odločil za izterjavo pravnomočno prisojene odškodnine. Res je za vodenje postopka pooblastil odvetnika, vendar mu je bila ravno vloga (ugovor in predlog za odložitev izvršbe), v kateri tožena stranka opozarja na možnost drugačne odločitve in s tem vračila izterjanega, vročena osebno. Glede na to, da se je tožnik odločil za izterjavo odškodnine in bil po svoji pooblaščenki K. dne 6.2.1999 seznanjen z vložitvijo revizije, je tudi kot laik na pravnem področju lahko sklepal, da delovni spor še ni povsem kočan. Takega sklepanja ni mogoče odreči niti povprečnemu človeku s srednjo izobrazbo tehnične smeri, kakršnega za primerjavo navaja pritožnik. Dodatno se mu je to vedenje moralo utrditi, ko se je tožena stranka (gre za zavarovalnico, katere dejavnost je izplačevanje škod) izterjavi odločno uprla in več let uspešno upirala (izvršba je bila realizirana malo manj kot štiri leta po vložitvi predloga za izvršbo). Trditve, da je tožnik mislil, da gre za zavlačevalni manever niso prepričljive. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da bi se bil tožnik zaradi vseh teh okoliščin dolžan pozanimati o vseh možnih posledicah vložene revizije in če se ni, se ne more sklicevati na to, da je pošteni prejemnik denarja v smislu 195. čl. OZ. Na tožniku zaradi v 195. čl. OZ predpisane izjeme od splošnega pravila vračanja, ne sme biti niti pomanjkanja skrbnosti. Tako jasni so tudi razlogi sodišča prve stopnje in pritožbeno sodišče nejasnosti, nasprotij in pomanjkljivosti v razlogih sodišča prve stopnje ne najde.

Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni določno izreklo, kdaj je tožnik postal nedobroveren, ni utemeljen. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik zaradi zavedanja možnosti, da bo denar treba vrniti, že ob prejemu denarja (31.1.2003) ni bil pošten in zato ob trošenju ni bil zadosti skrben. Pritožbeno sodišče soglaša, da je že dvom, v katerem je tožnik do prejema odločbe revizijskega sodišča bil oz. bi glede ravnanje tožene stranke moral biti, zadostna osnova za označitev tožnika kot nepoštenega (nedobrovernega) prejemnika denarja v smislu 195. čl. ZPP. S prejemom odločbe revizijskega sodišča je tožnik spoznal, da se je ta možnost uresničila - torej da je celoten izplačan znesek dobil brez pravne podlage; dvom, v katerem je bil tožnik do prejema revizijske odločbe, je odpadel. Od prejema revizijske odločbe dalje je tožnik vedel, da s tožbo zoper toženo stranko ni uspel, da do prejetega denarja ni upravičen in ga je tudi vrnil, kolikor ga je še imel. Kako je tožnik porabil del prejetega denarja, bi bilo odločilno v primeru, če tožnik v času, ko je trošil, ne bi bil nepošten v smislu 195. čl. OZ. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo drugače, utemeljeno ni ocenjevalo načina trošenja denarja. Ugotovilo pa to dejstvo je, saj je v celoti je sledilo tožnikovi izpovedbi, da je bil denar porabljen na tak način, da koristi, ki jo je s trošenjem dobil, ni mogoče vrniti. Tožnikov gmotni položaj ni pomemben. Tudi slab gmotni položaj ne opravičuje nepoštenosti.

Tožena stranka je upravičena do zamudnih obresti od dne, ko je tožnik prišel v zamudo z vračilom denarja. To pa je bilo po prejemu poziva za vračilo, zato je utemeljeno obrestovanje toženi stranki prisojenega zneska od dne 22.5.2003 dalje in ne šele od vložitve tožbe.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. list RS, št. 26/99 – 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D – Ur. list RS, št. 45/08) pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.