Jedro

Z vprašanjem revident problematizira zakonsko ureditev roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po ZUSDDD-B z ustavnopravnega vidika. Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike določene ureditve so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Če se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Maribor, št. 214-5713/2013-6 (9330) z dne 20. 12. 2013. S tem sklepom je prvostopni organ kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 2140-1/2014/3 (1312-03) z dne 9. 1. 2014, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora namreč izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014). Med drugim mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

7. Revident v reviziji kot pomembno pravno vprašanje navaja: „Ali je ustavnopravno dopustno (in v skladu z načeli pravne in socialne države - 2. člen Ustave) v takih primerih človeku v tako brezpravnem položaju po 22 letih popolnoma brezpravnega životarjenja v državi, do katerega je pripeljal nezakoniti izbris leta 1992, pogojevati legaliziranje njegovega statusa s kakršnimikoli roki?“

8. Z vprašanjem revident problematizira zakonsko ureditev roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD-B) z ustavnopravnega vidika. Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike določene ureditve so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Če se je o določenem ustavnopravnem vprašanju v svoji praksi že izreklo Ustavno sodišče, potem po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.

9. Ustavno sodišče se je v zvezi z problematiko roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu in s tem povezanimi očitki o „ustavnopravno nedopustnem pogojevanju legaliziranja statusa z roki“ posredno opredelilo v odločbi U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Iz navedene odločbe sicer izhaja, da zakonodajalec za določitev kratkega (prekluzivnega) roka za vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni imel upravičenega razloga, zato je Ustavno sodišče izpodbijani prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji v delu, v katerem je bil določen rok treh mesecev, razveljavilo. Iz 33. točke obrazložitve je razvidno, da ustavnopravna presoja temelji na ugotovitvi, da bi zakonodajalec moral določiti daljši (primernejši) rok in tako omogočiti slehernemu državljanu druge republike, ki bi izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, njegovo pridobitev. Že iz same odločbe Ustavnega sodišča torej smiselno izhaja, da je za uveljavljanje obravnavnih pravic dopustno postaviti rok, vendar mora ta biti daljši. V nadaljevanju iz navedene odločbe izhaja tudi, da so državljani drugih republik upravičeno pričakovali, da bo za ureditev njihovega položaja določen daljši rok. Vse navedeno, ob upoštevanju, da zakonodajalec ni bil omejen z ustavno zahtevo prepovedi določanja roka v obravnavanih primerih, ampak le z določitvijo daljšega roka, kaže na to, da je postavitev roka dopustna. Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavnoskladno odzval na protiustavno stanje, ugotovljeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/02, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.(1)

10. Ker uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.