Jedro

Kadar je pes oškodovanca ugriznil po eni strani zato, ker je lastnik opustil dolžno varovanje, po drugi strani pa tudi zato, ker ga je oškodovanec v preteklosti dražil, je vzročnost deljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku pa je naložilo, naj tožencu plača njegove pravdne stroške v znesku 33.257,00 SIT. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožniku poleg že prisojene odškodnine prisodi še znesek 300.000,00 SIT. Pritožnik se po eni strani ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik že pred škodnim dogodkom s psom tožnika grdo ravnal. Pričanja v tej smeri so po mnenju pritožnika prilagojena potrebam te pravde in so v popolnem nasprotju z dejstvom, da mladoletni tožnik že od rojstva doma živi sam ob psu podobne pasme in da je bil vzgajan v smeri dobrega ravnanja z živalmi. Ne glede na to pa pritožnik smatra, da tožnik na dan škodnega dogodka ni storil ničesar v smeri izzivanja psa. Presoje soodgovornosti mladoletnega tožnika v razmerju do napada toženčevega psa ni mogoče presojati po ravnanjih oškodovanca, ki naj bi se dogajali daleč pred ali po samem škodnem dogodku, temveč le na podlagi dejanskih, časovno zaokroženih okoliščin v času škodnega dogodka. Dalje pritožnik navaja, da je sodišče sicer pravilno presojalo po objektivni odgovornosti, pri tem pa je pozabilo na še vedno veljavno določilo 1320 par. ODZ. Pritožnik pa se pritožuje tudi zoper odločitev o višini odškodnine ter sodbi sodišča prve stopnje pripisuje bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj naj bi zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti ne bila obrazložena. Iz vseh pritožbenih razlogov pa se zoper sodbo pritožuje tudi tožena stranka. Sodišču predlaga naj sodbo v obsodilnem delu bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi spremeni in odloči, da sta za škodo obe stranki soodgovorni do 1/2. Svoje stališče pritožnik utemeljuje s tem, da gre v obravnavani zadevi za tipičen primer zlostavljanja živali, ki se pred tožnikom ni mogla braniti, ko je bila privezana ter je izkoristila prvo priložnost. Pritožnik vnovič izpostavlja tudi dejstvi, da je bil njegov pes sicer miroljuben in se je tudi na dan škodnega dogodka spravil le nad tožnika ter, da se je dogodek pripetil na toženčevem dvorišču, kjer tožnik ni imel kaj iskati. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi tožeče stranke: Pritožnikova graja je najprej usmerjena k dejanskemu in pravnemu vprašanju prispevka mladoletnega tožnika k nastali škodi. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da je med igro z vrstniki predvsem tožnik dražil psa, kadar je bil ta privezan. Metal naj bi mu počeno žogo, ga obmetaval s kamenjem, ga drezal s palico, pa tudi brcal. Pritožbenemu sodišču dokazna ocena prvega sodišča ne vzbuja dvomov. Do teh ugotovitev je namreč prvo sodišče prišlo po zaslišanju dveh prič in samega toženca. Pritožbeni očitek, da so izpovedi teh prič prilagojene potrebam toženčevega pravdnega položaja, ni utemeljen. Res je sicer, da toženec v tej pravdi ne more biti nepristranski, kar pa še ne pomeni, da ne govori resnice. O toženčevem izzivanju psa je povedal zaslišan kot priča tudi toženčev oče, poleg tega pa je enako izpovedala tudi nevtralna priča. Sodišče je te dokaze presodilo tako, kot mu nalaga določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, torej vsakega posebej in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Slednje se odraža predvsem v tem, da v prid takšnim dejanskim ugotovitvam močno govori tudi dejstvo, da je pes, ko je prišel na dvorišče tožnikovega očeta in njegovega strica (sicer 11 letnega tožnikovega vrstnika) zgolj ovohal, tožnika pa napadel. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče prehaja že na naslednje vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, namreč na vprašanje vzročne zveze med tožnikovim neprimernim ravnanjem do psa in škodnim dogodkom. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da presoje tožnikove soodgovornosti (bolje: soprispevka) ni mogoče presojati po ravnanjih oškodovanca, ki ne sodijo v časovno zaokrožene okoliščine samega škodnega dogodka. Tega svojega stališča pritožnik niti ne utemelji. Kot rečeno, gre za vprašanje, ali sta tožnikovo ravnanje in napad toženčevega psa v vzročni zvezi ali ne. Naravna vzročnost (ki je nesluteno širša kot pravna vzročnost) seveda ni omejena s tem, da bi si morala dva dogodka slediti v časovno kratkem zaporedju, marveč gre zgolj za to, da sta si historična dogodka v razmerju vzroka in posledice. Vse povedano pa velja tudi za vzročnost, ki je pravno upoštevna. Splošno znano je, da se pes, ki ga nekdo draži, lahko odzove z napadom tudi bistveno kasneje oziroma, kot se je izrazil toženec: ob prvi priložnosti. Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev, da je v obravnavani zadevi ta vzročna zveza podana. Takšen zaključek utemeljuje najprej že prej omenjeno splošno znano dejstvo (splošne življenjske izkušnje) o pogojenem vedenju psov do tistega, ki ga je dražil oziroma z njim celo grdo ravnal. Vzročna zveza običajnega, rednega toka dogodkov v takšnih primerih se nadalje izraža tudi v prvem delu splošnega pravnega pravila 1320 paragrafa Občnega državljanskega zakonika - ODZ, na katerega se sklicuje sam pritožnik ("Ako žival koga poškoduje, je za to odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil..."). Končno pa se je ta vzročna povezava najbolj jasno pokazala prav v sosledju dogodkov na toženčevem dvorišču, ko je toženčev pes (po pričevanjih sicer miroljubna žival) vse prisotne (tiste, ki psa poprej niso dražili) le ovohal, tožnika (ki je s psom ob drugi priliki grdo ravnal) pa napadel. Pritožnik sicer nima prav, ko navaja, da je sodišče "pravilno presojalo po objektivni odgovornosti za nevarno stvar" (sodišče prve stopnje odškodninske odgovornosti namreč ni utemeljilo z domnevno vzročnostjo po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ker je pravilno ugotovilo, da toženčev pes sam po sebi ni nevarna stvar), res pa je da se v razlogih sodbe ni sklicevalo na pravno pravilo paragrafa 1320 ODZ. Navedeno pa razlogom izpodbijane sodbe ne zmanjšuje pravilnosti. Pravilo iz navedenega paragrafa, katerega drugi del povzema pritožnik, se v celoti namreč glasi: "Ako žival koga poškoduje, je za to odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, ako ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo." To sestavljeno pravno pravilo pa je zgolj konkretizirano pravilo, do katerega je vsebinsko prišlo tudi sodišče prve stopnje z ustrezno konkretizacijo splošnih pravil odškodninskega prava, ki so vsebovana v določilih ZOR. Pravilo 1. odstavka 154. člena ZOR uveljavlja namreč krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Smisel nadzorovanja psa je, da se mu prepreči, da bi koga poškodoval. Zato nadzorovanje psa v smislu pravnega pravila paragrafa 1320 ODZ vključuje tudi skrb za to, da je pes zanesljivo priklenjen oziroma varovan. To pravilo prav tako temelji na krivdni odškodniski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, le da je ožje, manj tipsko in bolj konkretno. Prav takšno pravilo pa je ob obravnavani zadevi iz določil ZOR-a izpeljalo sodišče prve stopnje. Prvi del pravila paragrafa 1320 ODZ, ki odškodninsko odgovornost naprti tudi tistemu, ki psa draži, pa je splošno pravilo vzročnosti (torej tudi deljene vzročnosti, kot velja v obravnavani zadevi), ki je izrecno vsebovano še v pravnem pravilu. Tudi do tega zaključka pa je sodišče prve stopnje lahko prišlo (in tudi je) z uporabo splošnih odškodninskih pravil o vzročni zvezi. Ta del pravila pa je pritožnik spregledal, ko je utemeljeval odškodninsko odgovornost toženca, kakor je spregledal tudi dejansko stanje, iz katerega izhaja, da sta bila za škodni dogodek nujno potrebna dva pravno upoštevna vzroka (pogoja). Eden je bil na strani tožnika (draženje psa), drugi pa na strani toženca (opustitev ustreznega varovanja). Pritožbeno stališče, da bi moral toženec odgovarjati za vso nastalo škodo, je torej neutemeljena. Utemeljen pa ni niti zadnji pritožnikov očitek, ko pravi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker bi naj ne obrazložilo odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Razloge sodbe sestavljajo ustrezna dokazna ocena ter dejanska in pravna podlaga odločitve. Pravna podlaga tega zahtevka je jasna, to je 200. člen ZOR. Ta obenem tudi pove, katera so pravno odločilna dejstva, torej dejstva, ki jih mora zatrjevati in tudi dokazati tožnik. To so v tem primeru tiste posledice, ki ustrezajo pojmu zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter pojmu duševnih bolečin, ki jih to oškodovančevo prikrajšanje njemu samemu povzroča. V tem okviru je sodišče tako kot pri odločitvi tudi pri obrazložitvi vezano na trditveno podlago stranke. Kot je razvidno iz dejanske podlage tožbe, tožeča stranka takšnih dejstev sploh ni navajala, zato seveda tudi sodišče svoje odločitve ne more utemeljiti kako drugače kot tako, da je zahtevek zavrnjen, ker škode preprosto ni. Pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da pritožnik zamenjuje nematerialno škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti in škodo v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti. Trditvena podlaga, ki jo navaja ob utemeljevanju prve izmed navedenih odškodninskih postavk, namreč ustreza temu drugemu pravnemu pojmu. Neutemeljenost zahtevka iz tega naslova pa je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo in tega pritožba niti ne napada. Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). O pritožbi tožene stranke: Pravna utemeljitev odločitve glede deljene vzročnosti za škodo je podana že v razlogih glede pritožbe tožnika in velja enako glede pritožbe toženca. Srž toženčeve pritožbe pa je predvsem v določitvi deležev prispevka toženca na eni in tožnika na drugi strani. Matematična razmejitev vzrokov, ki so privedli do škodne posledice, je notorno nemogoča. V takšnem primeru je torej potrebno vrednotenje enega in drugega vzroka. Oba vzroka sta bila nujna in potrebna pogoja za nastanek škode, a vendar pravno pravilo lastniku psa nalaga, da poskrbi za varnost. Te obveznosti ni prost niti takrat, kadar je pes sicer, v običajnih razmerah (torej ob odsotnosti drugih vzrokov) oziroma po svoji naravi miroljuben. Razlog je ravno v tem, ker ob povezavi z ostalimi vzroki (kot se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi) lahko tudi tak, sicer miroljuben pes, napade drugega človeka. S tega vidika pa se toženčeva opustitev varstva nad psom pokaže kot odločilnejši vzrok ter se pritožbeno sodišče strinja z razmejitvijo, ki jo je določilo sodišče prve stopnje. Iz navedenega razloga je tudi pritožba toženca neutemeljena. ker tudi v tem delu sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnsoti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo tudi v obsodilnem delu (353. čen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da sta tako eden kot drugi s pritožbo v celoti propadla.