Jedro

Namen varnostnega ukrepa odvzema predmetov se ne nanaša le na nevarnost samih predmetov, temveč se lahko z njegovim izrekom odpravi tudi ena od okoliščin, ki bi lahko vplivala na to, da bi storilec ponovil dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obs. A.S. je bil z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 69. člena KZ izreklo še odvzem potnega lista ter mu naložilo povrnitev stroškov pritožbenega postopka - plačilo povprečnine v znesku 25.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev 69. člena KZ, ugovarja pa tudi izreku o stroških pritožbenega postopka. Zahteva nima konkretnega predloga.

Vrhovni državni tožilec V.B. v odgovoru podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP navaja, da se po 69. členu KZ predmeti, ki so bli uporabljeni za kaznivo dejanje, smejo odvzeti, če so storilčeva last in da zato ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčev zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravanvanem primeru je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema njegovega ponarejenega (predrugačenega) potnega lista na podlagi določbe 1. odstavka 69. člena KZ. Po tej določbi se predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje smejo odvzeti, če so storilčeva last. Gre torej za fakultativen izrek varnostnega ukrepa, pri katerem je, upoštevaje konkretne okoliščine primera, sodišču prepuščena presoja ali bo ta ukrep izreklo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je obsojencu treba odvzeti ponarejen potni listi in je to svojo odločitev utemeljilo z namenom varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Le-ta namreč ni samo v nevarnosti samega predmeta, temveč tudi v tem, da se z njegovim izrekom odpravi ena od okoliščin, ki bi lahko vplivala, da bi storilec ponovil kaznivo dejanje. Zato so neutemeljene zagovornikove navedbe, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijana sodba glede izrečenega varnostnega ukrepa nima razlogov oziroma, da so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju.

Če za obsojenca razlogi izpodbijane sodbe o izrečenem varnostnem ukrepu odvzema potnega lista niso prepričljivi, to še ne pomeni, da je podana uveljavljana kršitev 69. člena KZ. Z odločbo o varnostnem ukrepu je namreč kazenski zakon prekršen le, če sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V konkretnem primeru pa ne gre za prekoračenje pravice sodišča, saj je bil obsojencu potni list odvzet v skladu z namenom izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, podan pa je tudi zakonski pogoj za izrek tega ukrepa iz 3. odstavka 63. člena KZ (pogojna obsodba).

Obsojencu je bila v pritožbenem postopku odmerjena povprečnina v mejah določenih v 3. odstavku 92. člena ZKP. Višina odmerjene povprečnine pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Po povedanem niso podane krštive zakona, na katere se sklicuje zagovornik. Zato je vrhovno sodišče njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).