Jedro

Ob odločanju o dovolitvi sodnega pologa sodišče ne presoja, ali položeni znesek predstavlja pravično oziroma zadostno odmeno, ki bi služnostnemu zavezancu predstavljala restitucijo. Vprašanje odškodnine med predlagateljem in nasprotnim udeležencem s položitvijo depozita ni rešeno, če nasprotni udeleženec deponiranih sredstev ponujene odškodnine ne sprejme kot dokončne in se ne odpove uveljavljanju preostale odškodnine. Sodni depozit je samo ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa, da je razlastitveni upravičenec, ko položi enostransko določeno višino odškodnine, prost plačila odškodnine nasprotnemu udeležencu zaradi ustanovljene služnosti. Polog se upošteva kot delna izpolnitev še nedoločene odškodnine. Če med predlagateljem in udeležencem sporazum o višini odškodnine ne bo dosežen, bo o odmeri odškodnine odločeno v nepravdnem postopku za določitev odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče dopustilo sodni polog predlagatelja v korist nasprotnega udeleženca, določilo upravičenja in obveznosti udeleženca v zvezi s pologom ter čas hrambe.

2. Odločitev sodišča z laično pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbija nasprotni udeleženec. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvajalo dokazov o višini odškodnine, ampak je enostavno sprejelo v depozit znesek, ki ga je predlagatelj pavšalno navedel kot višino odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je na podlagi 203. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) sprejelo sodni depozit, ker je tako določeno s posebnim predpisom, in sicer v 473. členu Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1). EZ-1 v petem odstavku 473. členu določa, da se postopek za omejitev lastninske pravice šteje za nujen, če je javna korist izkazana skladno s tretjim odstavkom 53. člena ZUreP-1 in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene škode za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice in varščino v višini ½ ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi.

5. Bistveno za odločitev o predlogu je, da je možnost sodnega depozita v situaciji, kot jo opisuje predlagatelj, zakonsko predvidena. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem denarja v sodni depozit in je predlogu utemeljeno ugodilo.

6. Ob odločanju o dovolitvi sodnega pologa sodišče ne presoja, ali položeni znesek predstavlja pravično oziroma zadostno odmeno, ki bi služnostnemu zavezancu predstavljala restitucijo. Vprašanje odškodnine med predlagateljem in nasprotnim udeležencem s položitvijo depozita ni rešeno, če nasprotni udeleženec deponiranih sredstev ponujene odškodnine ne sprejme kot dokončne in se ne odpove uveljavljanju preostale odškodnine. Sodni depozit je samo ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa, da je razlastitveni upravičenec, ko položi enostransko določeno višino odškodnine, prost plačila odškodnine nasprotnemu udeležencu zaradi ustanovljene služnosti. Polog se upošteva kot delna izpolnitev še nedoločene odškodnine. Če med predlagateljem in udeležencem sporazum o višini odškodnine ne bo dosežen, bo o odmeri odškodnine odločeno v nepravdnem postopku za določitev odškodnine.

7. Ker med strankama postopka ni spora o okoliščini, da teče postopek za omejitev lastninske pravice nasprotnega udeleženca v smislu petega odstavka 473. člena EZ-1, iz katerega sledi, da je sodni depozit ena od predpostavk, da je postopek za omejitev lastninske pravice nujen in med strankama postopka ni sporno, da je izkazana javna korist, je za odločitev v tem postopku nerelevantno, ali je predlagatelj kot sodni depozit položil znesek, ki ustreza odškodnini in morebitni drugi škodi, ki je določena v predpisih o razlastitvi.

8. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep potrdilo.