Jedro

Ugotovitev vzajemnosti je po ZDen-B pogoj, ki ga dokazuje stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 3.9.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 25.1.2002. Z njo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vrnitev podržavljenih nepremičnin parc. št. 377 vl. št. 550 k.o. G.p., parc. št. 6/1 in 6/2 vl. št. 35 k.o. G.p. in parc. št. 308 in 309 vl. št. 129 k.o. G.p. I. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da sta tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno uporabila določbe ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki veljajo za vse postopke denacionalizacije, kateri do uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani (27. člen ZDen-B). Med strankama ni sporno, da je bila Š.T., kateri naj bi bile nepremičnine podržavljene, hrvaška državljanka. Glede na določbo 1. člena ZDen-B, po kateri je status denacionalizacijskega upravičenca zagotovljen tujemu državljanu, če je tak status priznan tudi slovenskemu državljanu v državi, katere državljan je, zato bi tožnik moral izkazati vzajemnost pri priznavanju pravice do denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ta pogoj pa ni izpolnjen, ker Republika Hrvaška tudi na podlagi novele Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine (Narodne novine, št. 80/02, 81/02 - popr.) priznava tujim fizičnim in pravnim osebam upravičenje do denacionalizacije, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom (2. odstavek 2. člena). Da bi bil tak sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen, pa tožnik ni dokazal. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 72. člena ZUS.

Ugotavljanje pogoja vzajemnosti, uveljavljenega s 1. členom ZDen-B, je v pristojnosti upravnega organa in tožeča stranka tega pogoja ni dolžna dokazovati v postopku. Dolžnost tožnika bi lahko bila le, da na obstoj vzajemnosti med postopkom opozori ter obrazloži, kar pa je tožnik tudi storil. V tožbi se je skliceval na novelo hrvaškega zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovanske komunistične vladavine z dne 8.7.2002, ki omogoča tujim državljanom pridobiti pravico do denacionalizacije na Hrvaškem, če je tako določeno z mednarodnim sporazumom. Obstoj takega sporazuma tožnik ni dolžan dokazovati. Če v tem trenutku sporazuma med državama še ni, to ne more biti ovira, da bi hrvaški pristojni organi vloge slovenskih državljanov zavrgli oziroma zavrnili. Enako bi po mnenju tožeče stranke ne smeli slovenski pristojni organi ob takšni trenutni zakonodaji obeh držav zavračati zahtev hrvaških državljanov. Tožena stranka je o pritožbi tožnika odločala 3.9.2002, torej že po uveljavitvi novele hrvaškega zakona, zato bi se morala do te novele tudi opredeliti. Vprašanje obstoja vzajemnosti je predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in bi moral že prvostopni organ postopek prekiniti ali predhodno pridobiti od Ministrstva za pravosodje ustrezno mnenje o tem. Opozarja na določbe Zakona o ugotavljanju vzajemnosti, ki se sicer nanaša na pridobivanje lastninske pravice tujcev na nepremičninah v Sloveniji, vendar je tudi ZDen eden od zakonitih načinov pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah. Po 8. členu tega zakona je za ugotavljanje vzajemnosti izključno pristojno Ministrstvo za pravosodje, kar pomeni, da bi moral ob smiselni uporabi določb tega zakona že prvostopni organ zaradi ugotavljanja vzajemnosti postopek prekiniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je bila pravna prednica tožeče stranke, ki naj bi ji bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanska državljanka in državljanka Republike Hrvaške. Glede na določbe ZDen, na katere se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, bi morala tožeča stranka izkazati kot dodaten pogoj obstoj vzajemnosti, da bi se ji lahko priznala pravica do denacionalizacije. Tuj državljan, ki je bil na dan 9.5.1945 jugoslovanski državljan, je upravičen do denacionalizacije samo v primeru, če država, katere državljan je, ali je bil do svoje smrti, priznava pravico do denacionalizacije tudi slovenskim državljanom. V navedeni zadevi je presojeno, da tožeča stranka navedene vzajemnosti ni izkazala. Z razlogi takšne presoje se pritožbeno sodišče strinja. Na podlagi navedenega hrvaškega zakona so slovenski državljani upravičenci do denacionalizacije, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Da bi bil takšen sporazum sklenjen med državama, pa tožnik niti ne zatrjuje.

Res je, da se tožena stranka ni opredelila do novele hrvaškega zakona, ki je v času njenega odločanja že veljala. Vendar pa to ne pomeni take kršitve, ki bi vplivala na odločitev, saj je razlago novele hrvaškega zakona navedlo sodišče prve stopnje, iz nje pa pravilno izhaja, da pogoj vzajemnosti ni izkazan. Vprašanje vzajemnosti tudi ni predhodno vprašanje, zaradi katerega bi moral upravni organ denacionalizacijski postopek prekiniti, kot to napačno meni tožeča stranka. Ugotovitev vzajemnosti je del dejanskega stanja, ki ga mora v tem postopku ugotoviti upravni organ. V skladu s 70. členom ZDen v primerih, ko zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazuje to pravo stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo. Torej v skladu z navedeno določbo je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi moral izpolnjevanje tega pogoja dokazati tožnik. Sklicevanje na Zakon o ugotavljanju vzajemnosti ni utemeljeno prav zaradi drugačne ureditve postopka ugotavljanja vzajemnosti v ZDen. V postopku denacionalizacije gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Z njo se vrača premoženje z vzpostavitvijo novega lastninskega stanja na isti obliki premoženja kot je bilo podržavljeno. Gre za vrnitev premoženja z učinkom ex nunc (2. člen ZDen), ne pa za pridobivanje lastninske pravice s pravnim poslom ali dedovanjem.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, kot tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.