Jedro

Razlaga prava, tudi če so razlogi o pravnem vprašanju protislovni (sami s seboj v nasprotju), ne more predstavljati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je S.P. spoznalo za krivo kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ, ji določilo za dejanji kazni eno leto in devet mesecev zapora ter štiri mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen dve leti zapora. Sodišče je obsojenki v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenke zoper prvostopno sodbo zavrnilo, obsojenko pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da je res, da so razlogi napadene sodbe glede različnih kriterijev za uporabo načela zaupanja v prometu neutemeljeni, vendar so nebistveni za sicer pravilne dejanske in pravne zaključke napadene sodbe in ocenjuje, da je ta bistveni zaključek v kazenski zadevi sam s seboj v nasprotju in z vsebinskimi zaključki izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Meni namreč, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, čeprav sodišče prve stopnje v delu, v katerem podaja svojo razlago načela zaupanja v prometu, vprašanje različnosti kriterijev napačno tolmači, je pa to nebistveno za pravne zaključke napadene sodbe. Različnost kriterijev za uporabo načela zaupanja v prometu je sodišče uporabilo v zvezi z utemeljevanjem, da med kršitvijo prehitre vožnje nasproti vozečega M.J. in krivdorekom ni neposredne vzročne zveze oziroma le ta ni prekinjena. Tudi če je J. vozil prehitro, to ne izključuje kazenske odgovornosti obsojenke, saj je pravilen zaključek obeh sodišč, da je nevarno situacijo povzročila obsojenka z neprevidnim prehitevanjem, ko vozišče iz nasprotne smeri ni bilo prosto na dovolj dolgi razdalji. Pomembna pri tem je ugotovitev, da manevra prehitevanja obsojenka ne bi smela začeti že zaradi motornega kolesa, ki je vozilo pred vozilom J. Vrhovni državni tožilec svoj odgovor zaključuje z ugotovitvijo, da je vprašanje vzročne zveze stvar ugotovitve dejanskega stanja in ne predstavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.

4. Pravilno ugotavlja sodba sodišča druge stopnje in vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, da razlaga sodišča prve stopnje o načelu zaupanja v prometu sicer ni pravilna, vendar ni vplivala na pravilnost pravnih zaključkov sodbe. Razlaga načela zaupanja je razlaga prava, razlaga prava pa tudi, če so razlogi o pravnem vprašanju ali stališču protislovni (sami s seboj v nasprotju), ne more predstavljati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se nasprotje med razlogi nanaša na razloge o odločilnih dejstvih, ne pa na razloge o pravu. Enako velja za tako imenovano protispisnost: navedena kršitev je podana, če je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki glede odločilnih dejstev, ne pa med razlogi o pravu in razlogi o odločilnih dejstvih.

5. Pritrditi je treba vrhovnemu državnemu tožilcu tudi, da je vprašanje vzročne zveze oziroma njenega pretrganja, ki ga posredno načenja zahteva, dejansko in ne pravno vprašanje. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi vprašanj dejanskega stanja ni dovoljeno vložiti.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana in je zato zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena, prvega odstavka 98. člena in 98.a člena ZKP. Višina povprečnine je bila obsojenki določena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti in njenih premoženjskih razmer.