Jedro

Da se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo s parcelno številko ali drugim identifikacijskim znakom je uvedel šele Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je stopil v veljavo 16. julija 1995, torej po sklenitvi in overitvi navedene pogodbe. Pred ZZK iz leta 1995 je tudi sodna praksa štela, da so nepremičnine v pogodbi dovolj določno označene že z navedbo zemljiškoknjižnega vložka ter so sodišča tudi sama izdajala odločbe, ki so se nanašala na nepremičnine le z označbo zemljiškoknjižnega vložka (npr. sklepi o dedovanju, primerjaj Cp 843/2007, z dne 7.11.2007).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Izbriše se zaznamba nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovor nasprotne udeleženke kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne referentke Dn.št. 1 z dne 17.9.2008, s katerim je na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 23.2.1994, overjeni v S. dne 16.3.1994 in izpiska matičnega registra o smrti Upravne enote z dne 30.5.2008, pri nepremičninah Č.F.: parcelah št. 1624, 1653/3, 1657/1, 1661, 1678/1, 1679, 2134, 2138, 2180, 2189, 2215, 2223, 2395, 2399, 2405, 2411, 2413, 1657/3, vse vpisane v vl.št. 36 k.o. M. in parcelah št. 1047/44 in 1055/38, obe vpisani v vl.št. 352 k.o. P., dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist B.Č.

Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu. Navaja, da je hčerka in zakonita dedinja po pokojnem zemljiškoknjižnem lastniku, po katerem teče zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Sežani. Navedeni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zato, ker pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila podlaga za vknjižbo, ni ustrezna listina v smislu določbe prvega odstavka 31. člena ZZK-1. V listini, ki je podlaga za glavni vpis, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. Enota – nepremičnina, ki je lahko predmet pravnega prometa in zemljiškoknjižnega prenosa je parcela, njen identifikacijski znak pa je številka parcele. V citirani pogodbi pa nepremičnine niso navedene, po dikciji pogodbe se izrecno prenašajo nenavedene nepremičnine, zemljiškoknjižni vložek pa ni identifikacijski znak nepremičnine ampak organizacijska enota evidence, v kateri se lahko nahajajo nepremičnine. Listina je zato po zemljiškoknjižnem pravu neustrezna, po mnenju pritožnice pa pogodba celo nična, saj predmet pogodbe v njej ni opredeljen niti določno niti določljivo. Na tak način, kot je v citirani pogodbi naveden, bi bilo mogoče preživljalcu pripisati tudi vse parcele, ki jih je preživljanec pridobil kadarkoli po sklenitvi pogodbe, kar je po določbah predpisa, ki je urejal in ureja pogodbo o dosmrtnem preživljanju, izrecno izključeno (predmet so lahko le nepremičnine, katerih lastnik je preživljanec ob sklenitvi pogodbe). V konkretnem primeru je bila pogodba sklenjena pred štirinajstimi leti, v vložka, ki sta v pogodbi navedena, bi bile lahko vse ali večina nepremičnin prenesena po sklenitvi, kar pomeni, da bi na podlagi navedene pogodbe preživljalec prejel tudi nepremičnine, katerih lastnik preživljanec ni bil ob sklenitvi pogodbe, kar je v nasprotju z materialnopravnim predpisom (117. člen ZD). Enako velja za zemljiškoknjižno dovolilo. Zmoten in celo arbitraren je zaključek sodišča, da naj bi bilo pogodbo potrebno presojati po pravu, ki je valjalo ob sklenitvi pogodbe, in da naj bi bila pogodba po takrat veljavnih predpisih ustrezna. To seveda ne drži. Tudi takratna pravna pravila so predpisovala »točno označbo zemljišča, glede katerega naj se izvrši vknjižba«. Drugačna praksa, tudi če je obstajala, je bila napačna in v izrecnem nasprotju s citiranim pravilom in se zato na očitno nezakonito prakso ni mogoče sklicevati. Tako stališče je napačno tudi zato, ker je v nasprotju s 147. členom in naslednjimi ZZK-1. Pri odločanju o vpisih je namreč potrebno izhajati iz zemljiškoknjižnega stanja in iz pravil odločanja, ki veljajo v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Nobena od nepremičnin last preživljanca v pogodbi ni navedena z identifikacijskim znakom, predmet pogodbe pa naj bi bile vse navedene (nobena ni navedena) in celo nenavedene nepremičnine. Taka označba ni bila nikoli dopustna, zakonita ali v skladu s pravili. Lahko, da so take pogodbe funkcionirale, če seveda med strankami ni bilo sporov o njihovi vsebini, ne more pa taka pogodba veljati takrat, kadar v zemljiškoknjižnem postopku postane sporno kaj je predmet listine, ki naj bi bila podlaga za vpis. Takrat je pač potrebno uporabljati predpis tako, kot se glasi. Vse ostalo pa je stvar drugih postopkov. V konkretnem primeru tako predpis ob odločanju o vknjižbi, kot pravna pravila, ki so veljala ob zapisu pogodbe, zahtevajo označbo zemljišča, zato je potrebno vpis zavrniti. Izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse (tako sklep Višjega sodišča v Kopru v zadevi I Cp 337/2007 in drugih) in zato predstavlja odstop od načela enakega varstva pravic in gre zato za kršitev človekovih pravic. Udeleženka zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zemljiškoknjižni vpis zavrne ter hkrati dovoli izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa o vpisu, izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o vpisu.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je predlagal vknjižbo lastninske pravice nanj pri nepremičninah, navedenih v prvem odstavku obrazložitve te odločbe, last F.Č., na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju sklenjene med njim kot preživljalcem in preživljancem F.Č. dne 23.2.1994 ter overjene pred sodnikom dne 16.3.1994 (v nadaljevanju pogodba). V navedeni pogodbi (I. točka) se je preživljanec kot lastnik in posestnik nepremičnin vpisanih v vložek št. 352 k.o. P. in v vložek št. 36 k.o. M. za primer svoje smrti zavezal zapustiti vse tu navedene in nenavedene nepremičnine preživljalcu, proti obveznosti dosmrtnega preživljanja zase in za svojo ženo M.Č. ter dovolil, da se pri v pogodbi navedenih nepremičninah po njegovi smrti vknjiži lastninska pavica na preživljalca.

Glede na tak zapis pogodbe ima pritožba teoretično prav, ko navaja, da bi bilo mogoče preživljalcu pripisati tudi vse parcele, ki jih je preživljanec pridobil kadarkoli po sklenitvi pogodbe, kar je po določbah predpisa, ki je veljal v času sklenitve pogodbe in je urejal pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. člen Zakona o dedovanju - ZD), izrecno izključeno (predmet so lahko le nepremičnine, katerih lastnik je preživljanec ob sklenitvi pogodbe). Vendar do take situacije v konkretnem primeru ni prišlo, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi ugotovilo, da je preživljanec postal lastnik nepremičnin vpisanih v vložka št. 352 k.o. P. in 36 k.o. M. v letu 1957 oziroma 1959, torej nedvomno pred sklenitvijo pogodbe. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija.

Res je tudi, kar trdi pritožba, da so tudi pravna pravila, ki so veljala v času sklenitve pogodbe predpisovala »točno označbo zemljišča, glede katerega naj se izvrši vknjižba«. Pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah (prvi odstavek 39. paragrafa, Službene novine kraljevine Jugoslavije, 1.7.1930, št. 146/LIII/307), so tako določala, da »morajo zasebne listine, na katerih podstavi naj se izvrši vknjižba, obsegati razen onega, kar zahteva 26. in 27. paragraf še to-le: točno označbo zemljišča ali pravice, glede katerega ali katere naj se vknjižba izvrši in izrecno izjavo onega, čigar pravica se utesnjuje, obremenjuje, razveljavlja ali prenaša na koga drugega, da pristaja na vknjižbo.« Vendar »točna označba zemljišča« po navedenem paragrafu ne pomeni navedbe parcelne številke zemljišča, saj pojma parcelna številka Pravna pravila niso poznala. Pravna pravila so poznala le zemljiškoknjižni vložek, kateri služi za vpisovanje zemljiškoknjižnih teles (2. paragraf). V času sklenitve in overitve obravnavane pogodbe je bila parcelna številka le katastrski in ne zemljiškoknjižni pojem. Da se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo s parcelno številko ali drugim identifikacijskim znakom je uvedel šele Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je stopil v veljavo 16. julija 1995, torej po sklenitvi in overitvi navedene pogodbe. V navedeni pogodbi so bile torej nepremičnine, ki so predmet pogodbe, označene v skladu s takrat veljavnimi Pravnimi pravili - gre za nepremičnine v navedenih vložkih, ki so last preživljanca.

Glede na navedeno je bila obravnavana pogodba sklenjena v skladu s predpisi, ki so veljali v času njene sklenitve – bila je sklenjena v pisni obliki in tudi overjena pred sodnikom (četrti odstavek 117. člena ZD), predmet pogodbe je bil določen oz. določljiv (tako da ne drži pritožbena trditev, da je pogodba nična), kar pomeni, da bi bila tudi zemljiško knjižno izvedljiva v času sklenitve. Vse navedeno je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je ob presoji pogojev za dovolitev vpisa na podlagi navedene pogodbe, veljavnost in učinke navedene pogodbe po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotavljalo po času, v katerem je bila pogodba sklenjena (267. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) Pred ZZK iz leta 1995 je tudi sodna praksa štela, da so nepremičnine v pogodbi dovolj določno označene že z navedbo zemljiškoknjižnega vložka ter so sodišča tudi sama izdajala odločbe, ki so se nanašala na nepremičnine le z označbo zemljiškoknjižnega vložka (napr. sklepi o dedovanju, primerjaj Cp 843/2007, z dne 7.11.2007). Glede na vse navedeno se odločitev sodišča prve stopnje pokaže v celoti za pravilna. Sploh pri tem upoštevaje dejstvo, da za nasprotno udeleženko ni sporno, da so obravnavane nepremičnine last pokojnega F.Č., in da so vpisane v obravnavani pogodbi navedenih vložkih. Drugačna odločitev bi pomenila odstop od sodne prakse in od načela enakega varstva pravic. Odločba na katero se sklicuje pritožba pa z obravnavano zadevo ni primerljiva. V zadevi, ki jo izpostavlja pritožba, pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je bila sicer tudi sklenjena v času veljavnosti Pravnih pravil, ni vsebovala nobenega podatka o nepremičninah, torej niti številke zemljiškoknjižnega vložka ne.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa (2. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1).