Jedro

Tožnik je imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Zato v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dokončno odločbo je prvostopenjski organ, Upravna enota Krško (v nadaljevanju: Upravna enota), na podlagi 2. odstavka 86. člena v povezavi z 2. odstavkom 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika z dne 24. 1. 2014 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). V postopku je Upravna enota ugotovila, da iz podatkov uradnih evidenc Registra tujcev in Registra stalnega prebivalstva ter Registra obveznih zdravstvenih zavarovanj, ki jo vodi Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, izhaja, da tožnik v relevantnem petletnem obdobju, in sicer za čas od 20. 7. 2010 do 20. 12. 2010, ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje v RS, ker mu je bilo, zaradi prenehanja delovnega dovoljenja, predčasno dne 20. 7. 2010 razveljavljeno dovoljenje za začasno prebivanje, ki mu je bilo sicer izdano z veljavnostjo do 26. 10. 2010. Upravna enota je dodatno še ugotovila, da tožnik ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v RS v obdobjih od 23. 6. 2009 do 20. 7. 2009 (27 dni), od 10. 2. 2010 do 1. 3. 2010 (18 dni), od 26. 10. 2010 do 18. 2. 2011 (3 mesece in 22 dni) in od 16. 7. 2013 do 19. 8. 2013 (1 mesec in dva dni) ter da v RS tudi ni bil zaposlen v obdobjih od 28. 2. 2010 do 20. 7. 2010 (4 mesece in 21 dni), od 15. 12. 2011 do 10. 1. 2012 (25 dni), od 11. 12. 2012 do 21. 2. 2013 (2 meseca in 10 dni) ter od 26. 12. 2013 dalje. V nadaljevanju postopka je zaradi ugotavljanja izpolnjevanja predpisanega pogoja petletnega neprekinjenega prebivanja v RS Upravna enota zaprosila za podatke še druge upravne organe. Tako je prejela dopis Zavoda RS za zaposlovanje, Urada za delo Krško z dne 4. 2. 2014, iz katerega izhaja, da je bil A.A., sedaj tožnik, prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 21. 12. 2012 do 21. 2. 2013 ter ponovno od 16. 12. 2013 dalje in da se je v času prve prijave v evidenci na Uradu za delo javil dvakrat, in sicer dne 21. 12. 2012 ter ponovno dne 24. 1. 2013, v času druge prijave pa enkrat, to je dne 16. 12. 2013. Iz dopisa Upravne enote Logatec z dne 12. 2. 2014 pa izhaja, da mu je bila v postopku zaradi razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje izdana odločba, ki je bila tožniku osebno vročena dne 9. 7. 2010. 2. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na ustnem zaslišanju dne 27. 2. 2014 in 3. 3. 2014, med drugim, izpovedal, da je v letu 2010 delal vse leto, in sicer tudi v obdobju, ko po podatkih v uradni evidenci sploh ni bil zaposlen, za kar je v dokaz predložil kopijo začasne dovolilnice podjetja B., na podlagi katere je v mesecu aprilu 2010 vstopal na gradbišče, ki ga je imel na tej lokaciji C. d.d., za katerega je, po izjavi tožnika, delal tudi tožnikov delodajalec Č. d.o.o. Tožnik je še izpovedal, da je svoje delo nadaljeval več mesecev v Ljubljani in da je bil tudi zdravstveno zavarovan od 11. 10. 2010 do 22. 10. 2010, kar je razvidno iz bolniškega lista, ki ga je prav tako predložil ob ustnem zaslišanju, to je v času, ko sicer ni imel dovoljenja za začasno prebivanje. Dodal je še, da je nato moral ponovno zaprositi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje na Veleposlaništvu RS v Prištini v mesecu decembru 2010, vendar se po lastnih navedbah niti po prejemu tedaj izdanega dovoljenja ni takoj vrnil v RS, ampak šele dne 12. 2. 2011. 3. V nadaljevanju obrazložitve Upravna enota ugotavlja, da so tožnikovim navedbam skladni tudi vstopno/izstopni žigi v potnem listu tožnika, št. ..., kot tudi podatki v Registru tujcev, iz katerih izhaja, da je tožnik na Veleposlaništvu RS v Prištini dne 20. 12. 2010 prevzel prvo dovoljenje za začasno prebivanje, vendar je ostal na Kosovem, ker do 12. 2. 2011 nima vstopnih ali izstopnih žigov v svojem potnem listu. Prav tako si je moral za ponovni vstop v RS ponovno pridobiti tudi vizum za prehod Republike Hrvaške, ki si ga je pridobil dne 12. 2. 2011 v Prištini ter istega dne, kakor izhaja iz vstopnih žigov v njegovem potnem listu na strani 21, vstopil v Črno Goro iz Albanije na mejnem prehodu Sukobin, nato pa še istega dne vstopil v Republiko Hrvaško iz Srbije na mejnem prehodu Karasovići. Po ponovnem prihodu v RS je ponovno prijavil začasno prebivališče v RS dne 18. 2. 2011. 4. Dalje v obrazložitvi Upravna enota še ugotavlja, tako na podlagi izjav tožnika na zapisnik z dne 27. 2. 2014 in 3. 3. 2014, kakor tudi na podlagi podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc ter predloženih listin, zlasti kopije potnega lista, da tožnik v času od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011, to je 6 mesecev in 22 dni, ni imel dovoljenja za začasno prebivanje v RS, ali pa v navedenem obdobju ni prebival v RS. Ker je navedeno obdobje, ko ni imel dovoljenja za prebivanje ali pa v RS ni prebival, daljše od zaporednih 6 mesecev, tako po oceni Upravne enote niso izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS iz 1. odstavka 52. člena ZTuj-2, ker v obdobju od 20. 7. 2010 do 20. 12. 2010 namreč tožnik ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje v RS in ker se je po vročitvi dovoljenja za začasno prebivanje v RS vrnil šele dne 12. 2. 2011. Zato je Upravna enota njegovo prošnjo za dovoljenje za stalno prebivanje v RS zavrnila na podlagi 1. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. 5. Zoper navedeni prvostopenjski akt je tožnik vložil pritožbo, Ministrstvo za notranje zadeve pa je, kot pritožbeni organ druge stopnje, njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. 2140-112/2014/2 (1312-13) z dne 12. 6. 2014, na podlagi ugotovitve, da je bila tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije daljša od 6-ih zaporednih mesecev in se zato skladno s 1. odstavkom 52. člena ZTuj-2 ne more šteti za dopustno prekinitev obdobja petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja tožnika v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, ki je potrebno za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj je bil tožnik iz RS odsoten v času od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011. V tej zvezi izpostavlja, da četudi mu je bilo ponovno prvo dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, z veljavnostjo od 2. 12. 2010 do 19. 7. 2011, vročeno že 20. 12. 2010, tožnik vse do 12. 2. 2011 dejansko ni prebival v RS. ZTuj-2 v 1. odstavku 52. člena kot osnovni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zahteva zakonito petletno neprekinjeno prebivanje tujca v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, z zakonsko dopustnimi prekinitvami, kar pomeni, da mora tujec v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje izkazati, med drugim, tudi to, da je v času veljavnosti teh dovoljenj oziroma potrdil tudi dejansko živel v RS. Vendar pa to v tožnikovem primeru ni izkazano v spisovni dokumentaciji, iz katere po ugotovitvi pritožbenega organa izhaja, da tožnik izkazuje zakonito neprekinjeno prebivanje v RS na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje, izdanih zaradi zaposlitve ali dela, oziroma potrdil o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, le do 20. 7. 2010, nato pa ima v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v svojem bivanju v RS, ki je bila daljša od 6-ih zaporednih mesecev. Zato tožnik ne izpolnjuje pogoja petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v RS iz 1. odstavka 52. člena ZTuj-2. Tako je podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Zato je tudi po oceni pritožbenega organa sporna prvostopenjska odločba Upravne enote pravilna in skladna z določilom 1. odstavka 52. člena ZTuj-2. Pritožbo tožnika je zato pritožbeni organ zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).

6. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbeni ugovor, češ da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, in sicer, da naj bi določbe ZTuj-2 interpretirala popolnoma napačno in nesprejemljivo, pritožbeni organ pa naj tudi ne bi jasno odgovoril na pritožbene navedbe. Tožnik nasprotuje stališču tožene stranke, da se sešteva časovno obdobje, ko tožnik ni imel dovoljenja za prebivanje, pa je v RS dejansko živel, s časovnim obdobjem, ko po pridobitvi veljavnega dovoljenja za bivanje v RS dejansko ni prebival v RS, češ da gre za dve različni okoliščini, ki jih tožena stranka neutemeljno sešteva. Zato naj bi bila napačna tudi njena odločitev, da je imel tožnik v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev. Sodišču predlaga, da v dokazne namene izvede dokaze z zaslišanjem tožnika in vpogledom listin upravnega spisa, ter da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

7. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Tožena stranka navaja pravno podlago in podrobno opisuje potek upravnega postopka v predmetni sporni zadevi na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja. Posebej poudarja, da je tožena stranka po pregledu spisovne dokumentacije ugotovila, da v tožnikovem primeru obstaja v obdobju med 20. 7. 2010 in 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je bila daljša od 6-ih zaporednih mesecev, zaradi česar ni izpolnjen zakonski pogoj petletnega neprekinjenega zakonitega prebivanja v RS, kot ga določa 1. odstavek 52. člena ZTuj-2. Kar zadeva bolniški list, ki ga je tožnik predložil med upravnim postopkom kot dokaz o zakonitem prebivanju pa tožena stranka ocenjuje, da iz njega izhaja prav nasprotno, saj je tožnik po razveljavitvi dovoljenja nezakonito prebival v RS po 20. 7. 2010. Tožena stranka sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet spora v obravnavanem primeru je odločitev upravnih organov prve in druge stopnje o zavrnitvi prošnje tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS, oziroma o zavrnitvi njegove pritožbe, v kateri tožnik uveljavlja enake ugovore, kot jih ponavlja tudi v tožbi. Upravna organa prve in druge stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na določila 1. odstavka 52. člena ZTuj-2 v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, da je tožnik imel v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev.

10. V skladu s 1. odstavkom 52. člena ZTuj-2 se dovoljenje za stalno prebivanje tujcu izda, če izpolnjuje pogoje po 52. členu ZTuj-2, da 5 let neprekinjeno zakonito prebiva v RS na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdaji nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje in če izpolnjuje druge pogoje za izdajo dovoljenja, določene s tem zakonom, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, in če hkrati niso podani razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 55. člena tega zakona (1. odstavek 52. člena ZTuj-2).

11. Sodišče je po vpogledu listin predloženega upravnega spisa in odločb upravnih organov prve in druge stopnje presodilo, da sta oba upravna organa, tako Upravna enota, kakor tudi drugostopenjski pritožbeni organ za njo, pravilno ocenila, da je podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz 1. odstavka 52. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Zato sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sledi njuni obrazložitvi in ne ponavlja njunih razlogov za odločitev, ki je glede na navedeno pravno podlago (1. odstavek 52. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2) pravilna in skladna tudi s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ki jih tožnik v tožbi niti ne izpodbija, temveč zgolj ponovno navaja, enako kot je pred tem že v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, da nasprotuje stališču obeh upravnih organov, da se prišteva časovno obdobje, ko tožnik ni imel dovoljenja za prebivanje, pa je v RS dejansko živel, skupaj k časovnemu obdobju, ko po pridobitvi veljavnega dovoljenja za bivanje v RS tožnik dejansko ni prebival v RS, zaradi česar je imel tožnik v obdobju od 20. 7. 2010 do 12. 2. 2011 prekinitev v bivanju, ki je daljša od 6 zaporednih mesecev, kar tožnik označuje kot napačen zaključek. Da predloženi bolniški list (še) ne izkazuje avtomatično, da gre za zakonito prebivanje tožnika v konkretnem časovnem obdobju, ki ga navaja sam bolniški list, in sicer neposredno po pravnomočnosti razveljavitve predhodnega dovoljenja za začasno prebivanje v RS, pa je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v svoji obrazložitvi, ob tem, da tožnik ni niti zatrjeval, niti izkazal, da bi v zadevnem časovnem obdobju vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za bivanje v RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS po 1. odstavku 52. člena v povezavi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. 12. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno, ker je po povedanem ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana dokončna odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2: Sodišče je o stroškovnem zahtevku odločilo v skladu z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče, kot v obravnavanem primeru, tožbo zavrne, kakor tudi, če tožbo zavrže ali če se postopek ustavi.