Jedro

Sporna odločitev o razrešitvi člana sveta zavoda je bila sprejeta po postopku in na način, ki ga prepisujeta Statut občine in Poslovnik Občinskega sveta, zato ob upoštevanju vseh v upravnem sporu znanih okoliščin in narave funkcije, na katero se nanaša sporna razrešitev, sodišče ne vidi podlage za v tožbi zatrjevano nezakonitost razrešitve člana sveta zavoda, pri čemer razlogov, zaradi katerih je bila razrešitev predlagana, sodišče ne more presojati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občina Dobje, občinski svet, je 7. 3. 2012 izdal sklep št. 014-0006/2011, o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu Zavoda A. in o imenovanju nadomestnega člana predstavnika ustanovitelja v svet zavoda v A. V 1. členu je bilo odločeno, da se v svetu zavoda A., kot predstavnik ustanovitelja razreši B.B. in se kot nadomestni član imenuje C.C. V 2. členu je bilo odločeno, da začne veljati sklep naslednji dan po sprejemu na občinskem svetu. V obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da je razrešitev predlagala Komisija za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, na 7. seji dne 21. 10. 2011, zaradi moralne spornosti dosedanje članice A.A. Zoper navedeni sklep vlaga tožbo župan Občine Dobje. V tožbi navaja, da je bila B.B. 27. 6. 2008 imenovana za predstavnico ustanovitelja, Občine Dobje, v svet zavoda A. Sporen je drugi sklep o razrešitvi, ker je prvega župan zaradi suma nezakonitosti zadržal. Tožbo vlaga v zakonitem roku, pri čemer se sklicuje na pravno podlago v šestem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), ki daje županu pravico, da začne postopek pri Upravnem sodišču RS, če občinski svet ponovno sprejme odločitev, za katero meni, da je nezakonita. Sklicuje se na določbe Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), ki v 10. odstavku 46. člena določa 4 letno trajanje mandata izvoljenih oziroma imenovanih članov sveta šole. Štiri letni mandat določa tudi sedmi odstavek 15. člena Odloka o ustanovitvi Javnega vzgojno izobraževalnega zavoda A. in 2. člen sklepa o imenovanju B.B. z dne 27. 6. 2008. Gre torej za zakonsko določeno trajanje mandata, z razrešitvijo B.B. pa so bile določbe, ki določajo trajanje mandata, kršene. V nadaljevanju se sklicuje na določbo četrtega odstavka 153. člena Ustave RS in pojasnjuje, da je bila z izpodbijano odločitvijo kršena določba desetega odstavka 46. člena ZOFVI in 12. člen predhodnih določb ZOFVI-H. Navedene določbe nakazujejo, da mandat predstavnikov ustanoviteljev ne more biti odvisen od vsakokratne politične volje občinskega sveta. Prav tako tožnik ugotavlja, da ne statut, ne poslovnik in ne zakon, ne določajo razlogov za razrešitev oziroma jih ne precizirajo. Meni, da je pravilno stališče Urada za lokalno samoupravo in regionalno politiko Službe Vlade RS za lokalno samoupravo, da so lahko razlogi za razrešitev predvsem tisti, ki dokazujejo, da član Sveta zavoda ne izvršuje ustanoviteljskih dolžnosti, k temu bi potencialno lahko dodali še razloge nemoralnega oziroma neetičnega delovanja predstavnika občine v Svetu šole, ampak samo, če bi takšno ravnanje povzročalo protipravno delovanje predstavnika občine svetu šole. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je vsebovala le razlog nemoralnosti, ki se nanaša na domnevno članičino pisanje, kar ni dokazano. Tožnik meni, da gre za razlog, ki ne more biti podlaga za razrešitev. Sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep izreče za ničnega in ga odpravi ter vzpostavi prvotno stanje. V dodatni obrazložitvi tožbe pa je tožeča stranka pojasnila še dodatne razloge v zvezi s postopkom zasebne tožbe proti B.B., s ciljem da se odstrani iz Sveta javnega zavoda.

Občinski svet Občine Dobje je sodišču posredoval upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnil razloge za izpodbijano odločitev. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrže, ker je občinski svet sprejemal zakonite odločitve, ki so skladne z veljavno zakonodajo.

Tožba ni utemeljena.

Določba prvega odstavka 33. člena ZLS določa, da župan predstavlja in zastopa občino. Je torej zakoniti zastopnik lokalne skupnosti, poleg tega pa ima po določbi šestega odstavka 33. člena ZLS tudi funkcijo varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti. Župan namreč zadrži izvajanje odločitve občinskega sveta, če meni, da je nezakonita, ali je v nasprotju s statutom ali drugim splošnim aktom občine, in predlaga občinskemu svetu, da o njej ponovno odloči na prvi naslednji seji, pri čemer mora navesti razloge za zadržanje. Ob zadržanju izvajanja odločitve občinskega sveta župan opozori pristojno ministrstvo na nezakonitost take odločitve. Če občinski svet ponovno sprejme enako odločitev, lahko župan začne postopek pri upravnem sodišču. Citirana določba šestega odstavka 33. člena ZLS torej postavlja župana kot varuha ustavnosti in zakonitosti v lokalni skupnosti in obenem pod pogoji iz prej citirane določbe županu daje možnost sprožiti upravni spor. Iz navedenega razloga je sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka pri Upravnem sodišču, na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS.

V obravnavanem primeru tožnik izpodbija zakonitost sklepa občinskega sveta št. 014-0006/2011 z dne 7. 3. 2012 o razrešitvi predstavnika ustanovitelja v svetu zavoda A. in o imenovanju nadomestnega člana predstavnika ustanovitelja v svet zavoda A., zato je moralo sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta uporabiti določbe Statuta Občine Dobje (v nadaljevanju Statut) in Poslovnika Občinskega sveta Občine Dobje (v nadaljevanju Poslovnik). Pristojnost občinskega sveta določajo določbe od 11. do 20.a člena Statuta. Občinski svet sprejema odločitve na svoji seji z večino opredeljenih glasov navzočih članov. Svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzoča večina članov občinskega sveta (tretji odstavek 12. člena Statuta). V obravnavani zadevi je sodišče po vpogledu v zapisnik 4. izredne seje Občinskega sveta Občine Dobje, št. 032-0003/2012 z dne 29. 2. 2012, ugotovilo, da je bilo ob glasovanju prisotnih 6 članov sveta, da se je glasovanja vzdržal 1 član in da je za sporno odločitev glasovalo (za) 5 članov sveta. To pomeni, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta z večino glasov predpisanih v določbi tretjega odstavka 12. člena Statuta (občinski svet šteje 7 članov, prvi odstavek 11. člena Statuta) in v skladu z določbo 14. člena Statuta. Svet javnega vrtca oziroma šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Enako določbo ima tudi 15. člen Odloka, zato je po presoji sodišča občinski svet, na podlagi določbe 16 alinee 12. člena Statuta bil pristojen za odločanje o sporni razrešitvi. Občinski svet je odločitev o razrešitvi na sejo uvrstil na podlagi predloga Komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, št. 014-0006/2011 z dne 21. 10. 2011. Iz priloženega zapisnika 7. seje te komisije je razvidno, da je komisija odločala v 3 članski sestavi, kot jo predpisuje določba 15. člena in da je predlog podala iz svoje, v določbi 15. člena Statuta navedene pristojnosti. Sodišče je v nadaljevanju preverilo tudi, ali so bile v spornem postopku razrešitve spoštovane tudi določbe Poslovnika in ugotovilo, da so za sam postopek razrešitve relevantne določbe od 104. do 106. člena Poslovnika. Sodišče ugotavlja, da je predlog za razrešitev Komisiji za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, podala skupina zasebnih tožilcev, dne 28. 6. 2011 ter svoj predlog, tako kot to zahteva določba 104. člena Poslovnika tudi obrazložila. Nadalje sodišče ugotavlja, da je bila s predlogom (105. člen Poslovnika) seznanjena tudi razrešena predstavnica ustanovitelja in sicer 29. 12. 2011 (vročilnica RB 00309 322 2 SI) in da je vabilo na 3. izredno sejo Občinskega sveta Občine Dobje prejela 3. 2. 2012, seja sveta pa je bila 9. 2. 2012. Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je sodišče presodilo, da je bila sporna odločitev sprejeta po postopku in na način, ki ga prepisujeta Statut in Poslovnik, zato ob upoštevanju vseh v upravnem sporu znanih okoliščin in narave funkcije, na katero se nanaša sporna razrešitev, ne vidi podlage za v tožbi zatrjevano nezakonitost razrešitve, pri čemer razlogov, zaradi katerih je bila razrešitev predlagana, sodišče ne more presojati.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in skladen s predpisi, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.