Jedro

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s tem, ko je zahtevano osebo in njegove zagovornike seznanilo z dokaznim gradivom, opredeljenim v točki 7 obrazložitve tega sklepa, jim določilo rok za izjavo ter jim tudi omogočilo vpogled kazenskega spisa, dosledno spoštovalo napotek Ustavnega sodišča, da mora pri novem odločanju zahtevani osebi omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

Izrek

Pritožba zagovornikov zahtevane osebe A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. Zvezni republiki Nemčiji, zaradi izvršitve preostanka zaporne kazni v trajanju 720 dni, po sodbi Občinskega sodišča v Mindnu, opr. št. 25 Ls 22 Js 406/06 (17/07) z dne 19. 9. 2007, pravnomočni dne 20. 8. 2008, s katero mu je bila izrečena kazen 3 leta in 2 meseca zapora, zaradi storitve, v izreku izpodbijanega sklepa opisanih, 65 kaznivih dejanj goljufije, od tega 61 kaznivih dejanj poslovne goljufije in enega poskusa kaznivega dejanja poslovne goljufije, ter kaznivega dejanja zvodništva v steku s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja v treh primerih, po določbah člena 263, odstavek 1 in 3, številka 1, člena 181a, odstavek 1, številka 1 in 2 ter člena 232, odstavek 1 Kazenskega zakonika (Nemčije). Odločilo je še, da se zahtevana oseba ne sme preganjati in da se zoper njega ne sme izvršiti kazen ali se predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi, zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njegovo predajo. V izreku sklepa je nadalje navedlo, da je zahtevani osebi odvzeta prostost od 6. 8. 2018 od 18.00 ure dalje in se nahaja v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, predvidoma do dneva predaje.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki zahtevane osebe iz, kot navajajo v uvodu, vseh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da jo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, „nepravilne uporabe materialnega prava“ ter kršitev 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 22. člena (načelo enakega varstva pravic) Ustave RS. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predaja zahtevane osebe Zvezni republiki Nemčiji zavrne ter odredi, da se zahtevano osebo nemudoma izpusti na prostost; podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi zagovornikov že odločilo s sklepom I Kp 35524/2018-250 z dne 29. 10. 2018. V točki 33 obrazložitve sklepa je pritrdilo pritožbenim navedbam, da do izdaje izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (dne 16. 10. 2018), niti do dne 18. 10. 2018, ko so zagovorniki nazadnje pregledali kazenski spis, odreditvena država še ni posredovala podatkov, zakaj so bili s sklepi z dne 12. 6., 18. 6. in 19. 6. 2018 odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi zoper družinske člane in bližnje osebe zahtevane osebe, odrejeni s trajanjem do dne 19. 8. 2018, kar naj bi po oceni pritožnikov dodatno potrjevalo, da je zastaranje izvršitve kazni po nemškem pravu nastopilo že dne 19. 8. 2018. Vendar pa je na podlagi podatkov spisa ugotovilo, da je odreditvena država dne 22. 10. 2018 poslala dopis h kateremu je bilo priloženo pojasnilo Občinskega sodišča v Mindnu z dne 15. 10. 2018, da je sodišče „izhajalo iz zastaranja na dan 19. 8. 2018, tako da so bili ukrepi omejeni na ta datum“, vendar pa „morebiten obstoj predpostavk po 79a. členu (nemškega) Kazenskega zakonika St GB doslej ni bil znan“. Na podlagi takšnega pojasnila Občinskega sodišča v Mindnu je sodišče druge stopnje zaključilo, da je odreditvena država, resda po izdaji izpodbijanega sklepa, posredovala tudi zahtevane podatke, ki jih izpostavlja pritožba, in z njimi le še dodatno potrdila, na podlagi drugih relevantnih podatkov sprejete pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da izvršitev kazni po nemškem pravu ni zastarala. Posledično je nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da je bilo z odreditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov le do dne 19. 8. 2018 ter s še drugimi dokumenti posredovanimi od države odreditve, potrjeno zastaranje izvršitve kazni istega dne, zavrnilo kot neutemeljeno.

5. Zagovorniki so zoper citirani sklep sodišča druge stopnje vložili ustavno pritožbo v kateri so (med drugimi kršitvami), ker zahtevana oseba s pojasnili Občinskega sodišča v Mindnu ni bil seznanjen in se zato pred odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani o njegovi pritožbi zoper sklep o predaji, o njem ni mogel izjaviti, čeprav je sodišče druge stopnje nanj oprlo svoj sklep, uveljavljali kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Ustavno sodišče je v odločbi Up-1432/18-20 (U-I-488/18-10) z dne 29. 11. 2018 ugotovilo, da pojasnila Občinskega sodišča v Mindnu, prejeta 22. 10. 2018, pomenijo novo dokazno gradivo, s katerim pritožnik ni bil seznanjen, čeprav je v pritožbi, o kateri je višje sodišče odločalo, izrecno izpostavil pomen teh pojasnil, zmanjševal pa je pomen pojasnil Državnega tožilstva v Bielefeldu. Nadalje je izpostavilo, da Državno tožilstvo v Bielefeldu v predhodnem dopisu ni znalo pojasniti časovne omejitve izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in da je šele Občinsko sodišče v Mindnu kot prvi organ odreditvene države dalo kakršnokoli pojasnilo glede razloga časovne omejitve izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, tj. da je pri omejitvi izvajanja ukrepov izhajalo iz zastaranja na dan 19. 8. 2018, ker mu morebiten obstoj predpostavk po 79.a členu StBG ni bil znan. Ustavno sodišče je presodilo, da bi moralo višje sodišče pritožnika s pojasnilom Občinskega sodišča v Mindnu seznaniti in mu omogočiti, da se do njega opredeli; ker tega ni storilo, je pritožniku odvzelo možnost sodelovanja v dokaznem postopku in s tem kršilo njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev 22. člena Ustave sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 35524/2018-250 z dne 29. 10. 2018 razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje z napotkom, da bo moralo pri novem odločanju pritožniku omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi.

6. Sodišče druge stopnje je ob prejemu zadeve v novo odločanje ugotovilo, da je zahtevana oseba dne 29. 11. 2018 za zastopanje pooblastil odvetnika B. B., ki je pooblastilo sodišču prve stopnje posredoval z dopisom z dne 30. 11. 2018 (list. št. 1236), v katerem je navedel, „da na zahtevo in v imenu stranke sodišče obvešča, da se preklicuje pooblastilo za zastopanje … dosedanjim zagovornikom, Odvetniški družbi C.“. Po dne 3. 12. 2018 opravljenih poizvedbah v Odvetniški družbi C. in partnerji, o.p., d.o.o. je pritožbeno sodišče ugotovilo, da družba preklica pooblastila za zastopanje od zahtevane osebe ni prejela, zato je odvetnike družbe še vedno štelo kot njegove zagovornike.

7. Sodišče druge stopnje je pred novim odločanjem zahtevani osebi, njegovim zagovornikom, odvetnikom iz Odvetniške družbe C. in partnerji, o.p., d.o.o. ter odvetniku B. B., poslalo dopis z dne 3. 12. 2018, da jim glede na 1. točko izreka v zvezi z 21. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1432/18-20 (U-I-488/18-10) z dne 29. 11. 2018 pošilja v izjasnitev dopisa Vodilne višje državne tožilke v Bielefeldu z dne 17. 10. 2018 in Občinskega sodišča v Mindnu z dne 15. 10. 2018 ter da morebitno izjavo o dokaznem gradivu lahko podajo najkasneje do dne 7. 12. 2018 do 16.00 ure. V dopisu je bilo navedenim tudi pojasnjeno, da se kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju XVI Kpd 35524/2018 nahaja v kazenski pisarni Višjega sodišča v Ljubljani in ga lahko vpogledajo vsak dan od 9.00 do 15.00 ure. Zahtevana oseba je dopis preveden v nemški jezik skupaj s priloženim dokaznim gradivom (v nemškem jeziku) prejel dne 4. 12. 2018, zagovornikom pa je bilo sodno pisanje s prilogama (v slovenskem jeziku) poslano po telefaxu. Iz podatkov spisa je razvidno, da je spis vpogledal le odvetnik B. B. (dne 5. 12. 2018), medtem ko zahtevana oseba ter odvetniki iz Odvetniške družbe C. in partnerji, o.p., d.o.o., vpogleda v spis niso zahtevali. Oba zagovornika sta se o posredovanem dokaznem gradivu izjavila, zahtevana oseba pa izjave ni podal. 8. Odvetnik B. B. je v izjavi z dne 7. 12. 2018 zahteval, da sodišče druge stopnje zahtevano osebo in njega obvesti o seji senata ter se skliceval na napotek Ustavnega sodišča, da bo moralo sodišče druge stopnje pri novem odločanju zahtevani osebi in obrambi zagotoviti možnost izjave glede vsega gradiva, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča. 9. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je s tem, ko je zahtevano osebo in njegove zagovornike seznanilo z dokaznim gradivom opredeljenim v točki 7 obrazložitve tega sklepa, jim določilo rok za izjavo ter jim tudi omogočilo vpogled kazenskega spisa, dosledno spoštovalo napotek Ustavnega sodišča, da mora pri novem odločanju zahtevani osebi omogočiti, da se seznani z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, in mu omogočiti, da se o njem izjavi. Glede dokaznega gradiva, ki je bilo sodišču prve stopnje s strani odreditvene države posredovano do izdaje izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo zahtevani osebi že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem prve omogočeno, da se z njim seznani in o njem izjavi; pravico do izjave je izvrševal preko svojih zagovornikov, odvetnikov iz Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., ki so se o tem dokaznem gradivu obširno in večkrat izjavili v pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora zahtevani osebi, vlogah (t.i. obrambnih spisih), kot tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep. S pojasnili Občinskega sodišča v Mindnu z dne 15. 10. 2018, ki so bila s strani odreditvene države sodišču prve stopnje posredovana 22. 10. 2018, s katerimi zahtevana oseba in njegovi zagovorniki do izdaje sklepa I Kp 35524/2018-250 z dne 29. 10. 2018 niso bili seznanjeni, kar je bil tudi razlog za njegovo razveljavitev (točke od 18 do 20 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča), pa so bili navedeni pred novim odločanjem seznanjeni. Pojasnila Občinskega sodišča v Mindnu so pisni dokaz, do katerega so se zagovorniki že opredelili v pisni obliki in ki po vsebini, ker nima neposrednega vpliva na presojo zastaranja izvršitve kazni po nemškem kazenskem zakonu, ni takšen, da bi zahteval dodatno pojasnjevanje obrambe na pritožbeni seji, pri čemer zagovornik v izjavi niti ni konkretiziral, kaj v zvezi s posredovanim dokaznim gradivom bi z zahtevano osebo želela še dodatno pojasniti. Upoštevaje vse navedeno po oceni sodišča druge stopnje za opravo pritožbene seje v navzočnosti zahtevane osebe in njenega zagovornika ni prav nobene potrebe, zato ju o seji ni obvestilo.

10. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje ter argumentiranim in prepričljivim razlogom sklepa, da so v določbah ZSKZDČEU-1 določeni pogoji za predajo zahtevane osebe Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljevanju država odreditve), izpolnjeni.

11. Zagovorniki uveljavljajo sledeče pritožbene očitke: 1) da ne obstoji identiteta med kaznivimi dejanji opisnimi v Evropskem nalogu za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) ter kaznivimi dejanji opisanimi v izreku izpodbijanega sklepa; 2) da iz dokumentacije, ki jo je posredovala država odreditve, sploh ni razvidno, kolikšen je preostanek zaporne kazni, ki jo mora zahtevana oseba še prestati; 3) da je izvršitev zaporne kazni zastarala, tako po v času storitve kaznivih dejanj veljavnem Kazenskem zakoniku – KZ (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994, 23/1999, 40/2004, 95/2004), kot tudi po nemškem kazenskem zakonu; 4) da država odreditve ni izpolnila nobene izmed v postopku predaje naloženih ji obveznosti; 5) da je sodišče prve stopnje zahtevani osebi kršilo pravico do sodnega varstva ter pravico do nepristranskega in neodvisnega sodišča. K pritožbenim navedbam o neobstoju identitete med kaznivimi dejanji opisanimi v ENPP ter kaznivimi dejanji opisanimi v izreku sklepa:

12. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZSKZDČEU-1 preiskovalni sodnik, če je ENPP v bistvenih delih nepopoln, organu države odreditve določi primeren rok, v katerem naj mu ta pošlje dodatne podatke, potrebne za začetek postopka odločanja; skladno z določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 lahko preiskovalni sodnik tekom postopka za predajo brez soglasja zahteva od odreditvenega pravosodnega organa dodatne podatke ali zagotovila, skladno z določbami tega zakona, ter določi primeren rok za njihov prejem, lahko pa opravi tudi druga poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za predajo zahtevane osebe.

13. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje (točka 5 razlogov sklepa), da je bil skrajšani opis kaznivih dejanj po posameznih skupinah zbirno vsebovan že v točki e) ENPP, v nadaljevanju pa ga je, na zahtevo preiskovalne sodnice (predvsem zaradi vprašanja zastaranja izvršitve kazni po slovenskem pravu), država odreditve dopolnila še s prepisom izreka pravnomočne sodbe Občinskega sodišča v Mindnu, opr. št. 25 Ls 22 Js 406/06 (17/07) z dne 19. 9. 2007 in s povzetki določnih opisov oziroma dejanskih okoliščin posameznih kaznivih dejanj iz obrazložitve te sodbe, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča omogočajo presojo spoštovanja načela specialnosti ter izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe.

14. Pritožbeni očitki, da je država odreditve v ENPP zatrjevala, da je zahtevana oseba storila 68 kaznivih dejanj, konkretno pa je opisala le 10 kaznivih dejanj, niso točni. Iz opisa dejanj v točki e) ENPP je namreč jasno razvidno, da sta v točki I opisani dve kaznivi dejanji goljufije v zvezi sklenitvijo najemnih pogodb, v točki II pa je, glede na opredeljeno časovno obdobje od februarja do avgusta 2006 (upoštevaje dopolnitev ENPP je pravilno obdobje od februarja 2005 do avgusta 2006) in slovnično uporabo množine, mogoče sklepati, da gre za večje število goljufij povezanih s plačili z bančnimi karticami brez kritja na bančnih računih.

15. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da so v izreku izpodbijanega sklepa opisana druga kazniva dejanja kot v ENPP oziroma, da je sodišče prve stopnje dovolilo predajo zahtevane osebe za dejanja, ki v ENPP niso opisana. Po preučitvi s strani države odreditve naknadno posredovanih konkretnih povzetkov opisov posameznih dejanj tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da po časovni opredelitvi (razen očitne pomote v točki e)/II ENPP), udeležencih, oškodovancih in dejanskih okoliščinah povsem ustrezajo skrajšanim, zbirnim opisom dejanj v točki e) ENPP. Pritožniki sicer pravilno ugotavljajo, da so dejanja opisana v točki e)/II ENPP časovno opredeljena „med februarjem in avgustom 2006“, v izreku izpodbijanega sklepa (ki povzema dopolnjene opise dejanj) pa so v točki B obsežena dejanja iz časovnega obdobja od februarja 2005 do avgusta 2006. Vendar pa ta neskladnost ne potrjuje, da so v izreku izpodbijanega sklepa povzeta druga kazniva dejanja oziroma večja kriminalna količina kot v ENPP, kar navaja pritožba, temveč gre v opisu dejanj pod točko e)/II ENPP očitno zgolj za pomoto v opredelitvi časovnih okoliščin izvršitve kaznivih dejanj, ki je bila odpravljena z naknadnim posredovanjem obširnejših povzetkov opisov dejanj, iz katerih je časovna opredelitev dejanj opisanih v točki e)/II ENPP natančno razvidna. Pritožniki zatrjujejo, da so takšna neskladja „smiselno enaka“ tudi pri opisih ostalih dejanj v izreku sklepa, vendar pa teh trditev konkretno ne obrazložijo, zato jih pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, niti se do njih opredeliti.

16. V zvezi z v pritožbi večkrat zatrjevanimi očitki, da s strani države odreditve naknadno posredovani opisi dejanj niso bili vsebovani v ENPP, sodišče druge stopnje izpostavlja že citirano določbo tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki prav z namenom presoje izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe, tudi med samim tekom postopka predaje dopušča dodatno pridobivanje podatkov od države odreditve. Posledično pa sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno stališče, da pomanjkljivosti, nejasnosti in nekonkretiziranosti ENPP ni dopustno sanirati s prepisovanjem vsebine „dokazov“, ki so bili pridobljeni tekom postopka „izročitve“ zahtevane osebe. Ustreznost opisov kaznivih dejanj je torej potrebno presojati v luči vseh posredovanih listin, torej ENPP, v katerem so povzeti skrajšani opisi dejanj, prepisa izreka pravnomočne sodbe (v katerem opisi dejanj sicer niso povzeti), ki potrjuje, da je bil zahtevana oseba, zaradi 65 kaznivih dejanj goljufije oziroma poslovne goljufije in 3 kaznivih dejanj zvodništva skupaj s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi za namen spolnega izkoriščanja, obsojen na 3 leta in 2 meseca zapora ter naknadno posredovanimi opisi dejanj iz obrazložitve sodbe nemškega sodišča, saj vse navedene listine tvorijo celoto, in jih torej ni mogoče analizirati in ocenjevati vsako zase, kot to v pritožbenih navedbah počnejo zagovorniki.

17. Nesprejemljiva je pritožbena teza, da država odreditve ni predložila nikakršnih dokazov, da je zahtevana oseba dejansko storil 68 kaznivih dejanj. To dejstvo je potrjeno z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe, zahtevana oseba pa je na prvem zaslišanju potrdil, da je z njeno vsebino seznanjen. Pritožniki neuspešno izpostavljajo, da iz naknadno posredovanega dokumenta s povzetimi opisi dejanj ni razvidno, na koga se nanaša, saj zahtevana oseba poimensko ni omenjena, da ni razvidna opravilna številka in glava besedila, da ni razvidno, da bi bila zahtevana oseba obsojena na kazen 3 leta in 2 meseca zapora, da je tip dokumenta drugačen ter da v spisu ni dokaza, da predstavljata prepis izreka sodbe in povzetek opisov dejanj dva dela iste sodbe. Odreditveni pravosodni organ Državno tožilstvo Bielefeld je v dopisu z dne 19. 9. 2018, h kateremu je priložilo povzetke opisov dejanj iz obrazložitve sodbe, izrecno navedlo, da v zvezi z ENPP zoper osebo A. A. pošilja izvlečke ugotovitev iz sodbe v kazenski zadevi 25 Ls - 22 Js 406/06 – (17/07). Dopis je opremljen z opravilno številko, s podpisom državne tožilke in žigom organa, povzetki opisov dejanj pa, kot je bilo že izpostavljeno, vsebinsko ustrezajo skrajšanim opisom dejanj v ENPP. V dopisu države odreditve izpostavljene konkretne okoliščine (v povezavi z ENPP in prepisom izreka sobe) brez dvoma potrjujejo, da so opisi dejanj povzeti iz obrazložitve sodbe Občinskega sodišča v Mindnu, opr. št. 25 Ls 22 Js 406/06 (17/07) z dne 19. 9. 2007, pravnomočne dne 20. 8. 2008, s katero je bil zahtevana oseba A. A. obsojen zaradi storitve 65 kaznivih dejanj goljufije (poslovne goljufije) in 3 kaznivih dejanj zvodništva v povezavi s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi ter mu je bila izrečena kazen 3 leta in 2 meseca zapora. Sodišče druge stopnje, nasprotno od pritožnikov, nima nobenih pomislekov v verodostojnost dokumentacije in pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da je država odreditve posredovala povzetke dejanskih okoliščin posameznih dejanj iz obrazložitve citirane sodbe. Res je, da država odreditve ni predložila celotne sodbe Občinskega sodišča v Mindnu, kar pa na pravilnost odločitve v izpodbijanem sklepu ne more vplivati; odločilno namreč je, da je predložila dokumentacijo z verodostojnimi in vsebinsko določnimi ter kvalitetnimi podatki, ki so sodišču prve stopnje omogočili presojo, ali so pogoji za predajo zahtevane osebe izpolnjeni.

18. Glede na navedeno sodišče druge stopnje neutemeljenih in ponavljajočih se pritožbenih trditev, da sodišče prve stopnje (domnevnih) pomanjkljivosti, nejasnosti in nelogičnosti opisov dejanj v ENPP (ki jih pritožba, razen z netočnimi navedbami, da je bilo opisanih le 10 dejanj, ne konkretizira) ne bi smelo samo dopolnjevati z vsebino predloženih dokazov ne sprejema, saj je imelo prvostopenjsko sodišče za takšno postopanje vso podlago v s strani države odreditve posredovani dokumentaciji. Posledično pa je v izrek izpodbijanega sklepa povsem upravičeno in pravilno povzelo opise dejanj, ki so bili s strani države odreditve posredovani tekom postopka za predajo zahtevane osebe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami pod točko 2.2. pritožbe (str. 7 in 8) pa ponovno izpostavlja določbi prvega odstavka 18. člena in tretjega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1, ki dopuščata, da država odreditve morebitne (tudi bistvene) pomanjkljivosti ENPP odpravi s predložitvijo dodatnih podatkov, pomembnih za presojo izpolnjenosti pogojev za predajo zahtevane osebe.

K pritožbenim navedbam glede preostanka (720 dni) izvršitve zaporne kazni:

19. ZSKZDČEU-1 v prvem odstavku 9. člena določa, da je predaja osebe na podlagi ENPP dopustna, če je nalog odrejen zaradi izvršitve kazni zapora najmanj štirih mesecev in če je dejanje, za katerega se zahteva predaja, kaznivo tudi po domačem kazenskem zakonu – dvojna kaznivost (zadnje navedenega pogoja pritožba ne izpodbija).

20. Upoštevaje citirano določbo ZSKZDČEU-1, je za presojo izpolnjenosti pogoja, da mora biti ENPP odrejen zaradi izvršitve kazni najmanj štirih mesecev zapora, povsem irelevantno, ali mora zahtevana oseba prestati še 720 dni (1 leto, 11 mesecev in 20 dni) zaporne kazni, kot to zatrjujeta država odreditve in sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ali 490 dni (približno 1 leto in 4 mesece), kot izhaja (zgolj) iz enega od posredovanih dokumentov, ali pa, kot zatrjujejo pritožniki, 7 mesecev zapora, saj vsi zatrjevani preostanki izvršitve zaporne kazni presegajo zakonsko določeni minimum štirih mesecev. Ker pa bi netočno zatrjevanje preostanka izvršitve zaporne kazni lahko vnašalo dvom v pravilnost ENPP, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo tudi v tem delu (točke 6, 7 in 8 razlogov sklepa).

21. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je država odreditve z dopisom z dne 19. 9. 2018 posredovala listine, ki potrjujejo navedbe v dopisu, da se je zahtevana oseba nahajal v zaporu od 20. 8. 2008 do 22. 11. 2010 „med drugim v okviru tukajšnjega postopka“ (postopka za predajo), in sicer po sodbah Občinskega sodišča v Mindnu z dne 19. 9. 2007 in Občinskega sodišča v Bielefeldu z dne 10. 12. 2008 ter „zaradi navedenih postopkov“ ponovno od 8. 7. 2011 do 19. 10. 2011, v času od 22. 11. 2010 do 8. 7. 2011 pa je bil na begu. Glede na takšne podatke je sodišče prve stopnje v točki 6 razlogov sklepa utemeljeno izpostavilo, da je bila v navedenih časovnih obdobjih zahtevani osebi prostost odvzeta na več podlagah, zato ni mogoče sprejeti teze zagovornikov, ki s seštevanjem časa odvzema prostosti zatrjujejo, da je zahtevana oseba prestal več zaporne kazni, kot izhaja iz podatkov ENPP. Pravilnost zaključkov sklepa potrjujejo posredovani Seznami izvršitev Zaporov JVA Bielefeld in sodni Nalog za prijetje z dne 29. 11. 2010 iz katerih izhaja, da je zahtevana oseba v zgoraj navedenih časovnih obdobjih prestajal zaporno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, izrečeno s sodbo Občinskega sodišča v Bielefeldu 22 Js 604/08 V z dne 10. 12 2008 ter zaporno kazen 3 leta in 2 meseca zapora po sodbi Občinskega sodišča v Mindnu opr. št. 25 Ls - 22 Js 406/06 – (17/07) z dne 19. 9. 2007, pravnomočni dne 20. 8. 2008. Zaporno kazen izrečeno z zadnje navedeno sodbo, ki je predmet izvršitve po ENPP, je začel prestajati dne 9. 12. 2009, dne 22. 11. 2010 (ko se ni vrnil z zaporniškega dopusta) oziroma dne 8. 7. 2011 (ko je bil ponovno prijet), pa je preostanek še neprestane kazni znašal 824 dni ter jo je v nadaljevanju prestajal še od dne 8. 7. 2011 do pobega dne 19. 10. 2011. 22. Sodišče druge stopnje ob upoštevanju vsega navedenega zavrača pritožbeno zatrjevanje, da naj bi zahtevana oseba, glede na časovna obdobja navedena v dopisu države odreditve z dne 19. 9. 2018, prestal že skoraj 2 leti in 7 mesecev izrečene zaporne kazni, zato preostanek kazni znaša kvečjemu še 7 mesecev in ne 720 dni, kot izhaja iz ENPP. Iz predložene dokumentacije je namreč jasno razvidno, da zahtevana oseba zaporne kazni, ki je predmet izvršitve po ENPP, ni prestajal v celotnem obdobju od dne 20. 8. 2008 do 22. 11. 2010, kot besedno zvezo v dopisu države odreditve „med drugim v okviru tukajšnjega postopka“ napačno in zavajajoče tolmačijo pritožniki, saj jo je začel prestajati šele dne 9. 12. 2009. 23. V zvezi s sicer pravilnimi pritožbenimi očitki, da je v Nalogu za prijetje z dne 29. 11. 2010 navedeno, da preostanek zaporne kazni (od 3 let in 2 mesecev) znaša 490 dni, sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo in ocenilo podatke v s strani države odreditve predloženi dokumentaciji o preostanku zaporne kazni ter pravilno presodilo, da potrjujejo izračun doslej še neprestane kazni 720 dni, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča navedba v zgolj enem Nalogu za prijetje, da preostanek zaporne kazni znaša le še 490 dni, ne more imeti takšne teže, da bi lahko vzbudila dvom v verodostojnost in pravilnost podatka o preostanku kazni zapora navedenega v ENPP, ki je 720 dni, in ki ga potrjuje vsa ostala predložena dokumentacija.

24. V nadaljevanju tega dela pritožbe zagovorniki selektivno povzemajo dokazne zaključke izpodbijanega sklepa in sodišču prve stopnje očitajo, da ni z ničemer obrazložilo svojega stališča, da mora zahtevana oseba prestati še 720 dni zaporne kazni ter da, kot tudi ne država odreditve, ni obrazložilo, kateri naj bi bili „drugi postopki“, zaradi katerih naj bi bil zahtevana oseba zaprt in koliko časa, niti v katerem obdobju je bil dejansko zaprt zaradi kaznivih dejanj, ki so predmet postopka o predaji. Sodišče druge stopnje teh pritožbenih očitkov ne sprejema, saj je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, v točki 7 razlogov sklepa natančno analiziralo in pravilno ocenilo vse s strani države odreditve predložene listine. V obrazložitvi sklepa je tudi izpostavilo povezano priporno zadevo opr. št. 22 Js 604/08 v (sodba Občinskega sodišča Bielefeld z dne 10. 12. 2018), konkretni podatki o časovnih obdobjih prestajanja zapornih kazni v drugih zadevah in o času prestajanja zaporne kazni, katere preostanek izvršitve je predmet ENPP, pa so razvidni iz posredovane dokumentacije države odreditve. Zadnje navedenih podatkov prvostopenjsko sodišče sicer res ni povzelo v razloge sklepa, vsekakor pa se je, glede na obrazložitev sklepa v točki 7, z njimi seznanilo, zato sodišče druge stopnje v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih), ne sprejema.

25. Sodišče druge stopnje po povedanem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točkah 6, 7 in delno v točki 8 z natančno analizo in oceno s strani države odreditve posredovane dokumentacije in pojasnil ter upoštevanjem vseh relevantnih okoliščin, argumentirano in prepričljivo pojasnilo svojo presojo, da podatki v listinah potrjujejo navedbo odreditvene države v ENPP, da mora zahtevana oseba prestati še 720 dni zaporne kazni, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, posledično pa so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je ENPP nepopoln in „nezakonit“ (tudi) glede navedb o višini preostanka izvršitve zaporne kazni.

K pritožbenim navedbam, da je izvršitev (preostanka) kazni zapora zastarala po slovenskem kazenskem zakonu (KZ):

26. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenim stališčem, da se, glede na časovno obdobje storitve kaznivih dejanj, ki so predmet odločanja v postopku predaje, od februarja 2005 do avgusta 2006, vprašanje zastaranja izvršitve kazni presoja po določbah 4. točke prvega odstavka 113. člena KZ v zvezi s petim odstavkom 115. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj.

27. Pritožniki pravilno izpostavljajo, da ZSKZDČEU-1 v določbi 5. točke 10. člena določa, da se predaja zahtevane osebe (obligatorno) zavrne, če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni.

28. Pritožbeno stališče, da jezikovna razlaga zakonskega besedila iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 izkazuje, da pri vprašanju obstoja tega zavrnitvenega razloga zadošča že abstraktna (hipotetična) pristojnost slovenskega sodišča, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve sklepa pri razlagi te določbe upoštevalo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 19261/2014 z dne 16. 6. 2014 in I Kp 35524/2018 z dne 19. 9 2018 (izdan v predmetnem postopku predaje), v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče (enako v sklepu I Kp 775/2015 z dne 17. 4. 2015), da je razlog za zavrnitev predaje po 5. točki 10. člena ZSKZDČEU-1 podan le v primeru, če bi bil odrejen nalog za izvršitev kazni, katere izvršitev bi zastarala, če bi bilo sodišče v Republiki Sloveniji v konkretnem primeru pristojno za izvršitev zaporne kazni ali kazenski pregon, kar pa, kot je pravilno ugotovilo, v predmetnem postopku predaje zahtevane osebe, ni izkazano. Ugotovitev, da kazniva dejanja niso bila storjena zoper slovenskega državljana ali na ozemlju Republike Slovenije, pa ne temelji samo na zatrjevanju države odreditve, kot to navaja pritožba, temveč je potrjena tudi z opisi kaznivih dejanj. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno in logično izpostavilo, da v kolikor bi imel zakonodajalec namen, da se citirana določba uporabi „in abstracto“, bi bil drugi del zakonskega besedila „če bi bilo domače sodišče pristojno za pregon ali izvršitev kazni“, povsem odveč. Posledično pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da ker slovensko sodišče v konkretnem primeru ne bi bilo pristojno ne za kazenski pregon ne za izvršitev zaporne kazni, za presojo zastaranja izvršitve kazni slovensko pravo ni relevantno, temveč se to vprašanje presoja le po nemškem pravu.

29. Zagovorniki z vztrajanjem pri pritožbenem tolmačenju citirane določbe, ki ga opirajo na Pravno mnenje o ustavnoskladni razlagi 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 prof. dr. D. D. z dne 19. 9. 2018 (v nadaljevanju Pravno mnenje), nadalje z zavračanjem stališč sodišča druge stopnje v sklepih I Kp 19261/2014, I Kp 35524/2018 in I Kp 775/2015, zatrjevanjem, da morebitne nejasnosti v zakonski določbi ni dovoljeno interpretirati na škodo zahtevane osebe, temveč bi moralo sodišče v primeru več različnih interpretacij uporabiti tisto, ki je z vidika varstva človekovih pravic za zahtevano osebo primernejša in za katero se zavzemajo sami ter izpostavljanjem določbe 5. točke prvega odstavka 165. člena ZSKZDČEU-1, pravilne presoje sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. V zvezi z opombo pritožbe, da je Ustavno sodišče sklep I Kp 775/2015 razveljavilo, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je, kot izhaja iz odločbe Up-384/15 z dne 18.7.2016, takšno odločitev sprejelo, ker sodišči prve in druge stopnje nista ustrezno obrazložili, zakaj nista sledili predlogu zagovornika zahtevane osebe za predložitev konkretnega vprašanja v predhodno odločanje Sodišču Evropske unije, do vprašanja zastaranja kazenskega pregona (ENPP je bil namreč v tej zadevi izdan zaradi vodenja kazenskega postopka), pa se v odločbi ni opredeljevalo.

30. Pritožba zatrjuje, da bi zakonodajalec, v kolikor bi dejansko imel namen, da zavrnilni razlog iz 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 predstavlja le pristojnost slovenskega sodišča za kazenski pregon ali izvršitev kazni „in concreto“, to eksplicitno določil, kot je to storil v določbi 5. točke prvega odstavka 165. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne prizna tuje pravnomočne odločbe, če je zastarala izvršitev kazni po pravu Republike Slovenije in gre za dejanje, za pregon katerega so po pravu Republike Slovenije pristojni organi Republike Slovenije, kar po oceni pritožnikov potrjuje, da med določbama 5. točke prvega odstavka 165. člena ZSKZDČEU-1 in 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 obstoji očitna in bistvena razlika.

31. Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem pritožnikov ne strinja. Temeljni mednarodni akt, ki ureja ENPP in ki ga je v svoj pravni red, s sprejetjem ZSKZDČEU, sedaj ZSKZDČEU-1, implementirala tudi Republika Slovenija, je Okvirni sklep Sveta (Evropskih skupnosti) o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) z dne 13. 6. 2002 (UL L 190, 18. 7. 2002), ki je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 (UL L 81, 27. 3. 2009) – v nadaljevanju Okvirni sklep ENPP. V pravni teoriji1 je sprejeto stališče, da je Okvirni sklep ENPP nedvomno osrednji pravni vir za nosilce odločanja v zadevah ENPP in zavezujoč pravni akt, ki usmerja delo sodnika preko dolžnosti razlagati domačo zakonodajo skladno s pravom Evropske unije (v nadaljevanju EU). V določbi 4. točke 4. člena Okvirni sklep ENPP določa, da izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, kadar sta kazenski pregon ali kaznovanje zahtevane osebe po zakonodaji izvršitvene države članice zastarala in spadajo ta dejanja v pristojnost te države članice po njenem kazenskem pravu.

32. Kot ugotavlja pravna teorija2 je s podlago iz petega odstavka 9. člena ZSKZDČEU (sedaj 5. točka 10. člena ZSKZDČEU-1, ki je vsebinsko identična) naš zakonodajalec implementiral podlago za zavrnitev iz določbe 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP, pri tem pa ne izpostavlja, da bi imela določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 morebiti vsebinsko drugačen pomen kot določba 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je določba 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa vsebinsko povsem primerljiva z določbo 5. točke prvega odstavka 165. člena ZSKZDČEU-1, ki jo v pritožbi zagovorniki izpostavljajo kot primer določitve pristojnosti slovenskega sodišča za kazenski pregon ali izvršitev kazni „in concreto“. Glede na to, da je zakonodajalec s sprejetjem ZSKZDČEU-1 v slovenski pravni red implementiral določbo 4. točke 4. člena Okvirnega sklepa ENPP ter že navedeno stališče v pravni teoriji, kot tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-384/15 z dne 18.7.2016, da morajo sodišča, ker gre v primeru predaje zahtevane osebe drugi državi na podlagi ENPP za področje, ki ga s svojimi akti ureja EU, nacionalne predpise razlagati v luči prava EU in v skladu z njegovim namenom, je torej edini pravilen in logičen zaključek, da določba 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev predaje zahtevane osebe zaradi zastaranja kazenskega pregona ali izvršitve kazni zahteva pristojnost slovenskega sodišča v konkretnem primeru in torej ne zadošča zgolj abstraktna (hipotetična) pristojnost, kot to zatrjujejo pritožniki. Določbi 5. točke prvega odstavka 165. člena in 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 zaradi nekoliko drugačne formulacije zakonskega besedila torej vsebinsko nista očitno in bistveno različni, kot to navaja pritožba, temveč je pravilno stališče sodišča druge stopnje v sklepu I Kp 35524/2018 z dne 19. 9. 2018, da vsebinske razlike ni. Upoštevaje vse navedeno torej zgolj razlika v uporabi predlogov „če“ in „in“ nima vsebinskega pomena. Sodišče druge stopnje na tem mestu kot primer „abstraktne“ pristojnosti izpostavlja določbo 5. točke prvega odstavka 132. člena ZSKZDČEU-1, po kateri domače sodišče ne prizna in izvrši pravnomočne odločbe pravosodnega organa države izdaje, s katero je bila izrečena kazen zapora, varnostni ali drug ukrep, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, če je zastarala izvršitev kazni po pravu Republike Slovenije. Ker so pritožniki določbo 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 jezikovno interpretirali zgolj z vidika primerjave z določbo 5. točke prvega odstavka 165. člena ZSKZDČEU-1, sodišče druge stopnje takšno jezikovno razlago ocenjuje kot necelovito ter pritožbenega zatrjevanja, da besedilo določbe 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1 omogoča več različnih interpretacij, ne sprejema. Po presoji pritožbenega sodišča je določba popolnoma jasna in ustavnoskladna, tudi v luči spoštovanja človekovih pravic, zato ni sledilo pritožbenemu predlogu, da naj na podlagi 156. člena Ustave RS postopek predaje prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti določbe 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1. 33. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo Pravno mnenje prof. dr. D. D., saj ga je izpostavilo v točki 3 obrazložitve sklepa in se je torej z njim brez dvoma seznanilo. Res je, da se do mnenja v obrazložitvi sklepa vsebinsko ni opredelilo, vendar pa že sama presoja, da so pogoji za predajo zahtevane osebe izpolnjeni, potrjuje, da jezikovne razlage 5. točke 10. člena ZSKZDČEU-1, kot jo ponuja mnenje, očitno ni sprejelo, zato izostanek razlogov sklepa, ki ga izpostavlja pritožba, nima takšne teže, da bi lahko vplival na sicer pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča. 34. Ker je predmet pritožbene presoje le izpodbijani sklep, se sodišče druge stopnje do pritožbene kritike obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 19261/2014 z dne 16. 6. 2014, ni dolžno opredeliti.

K pritožbenim navedbam, da je izvršitev (preostanka) kazni zapora zastarala po nemškem Kazenskem zakoniku:

35. Država odreditve je z dopisom z dne 23. 8. 2018 posredovala prepis določb nemškega Kazenskega zakonika, ki urejajo zastaranje izvršitve kazni zapora. V 79. členu zakon določa, da se pravnomočno izrečena kazen po preteku zastaranja ne sme več izvršiti (prvi odstavek), da je rok zastaranja deset let od obsodbe na zapor nad eno leto do pet let (3. točka tretjega odstavka), da se začne zastaranje izvršitve kazni tistega dne, ko postane sodba pravnomočna (šesti odstavek); v 79a. členu (Pretrganje) pa določa, da zastaranje ne teče v času, ko je obsojeni v matični ali tuji državi na odredbo organa priprt v zavodu. V dopisu je podala pojasnilo, da glede na dejstvo, da se je obsojeni (zahtevana oseba) po pravnomočnosti sodbe (ki je predmet ENPP) nahajal v zaporu od 20. 8. 2008 do 24. 11. 2010 (od 22. 11. do 24. 11. 2010 je koristil zaporniški dopust s katerega se ni vrnil) in od 8. 7. 2011 do 19. 10. 2011, zastaranje po nemškem pravu ne bo nastopilo pred mesecem februarjem 2021. 36. Bistvo razhajanj med državo odreditve in zagovorniki je razlaga 79a. člena nemškega zakona. Država odreditve v pojasnilih v dopisu z dne 19. 9. 2018 navaja, da iz določbe 3. točke 79a. člena ne izhaja, da bi zastaranje lahko „mirovalo“ samo z izvršitvijo druge zaporne kazni, ne pa z izvršitvijo v isti zadevi (argumentacija stališča je v celoti povzeta v točki 12 izpodbijanega sklepa, zato je sodišče druge stopnje v tej odločbi v izogib ponavljanju ne povzema), zagovorniki pa, s sklicevanjem na predlog za sprejem StGB z dne 4. 10. 1962, navajajo, da do zastaranja izvršitve kazni pride, v kolikor je obsojenemu (zahtevani osebi) doma ali v tujini odvzeta prostost zaradi drugega razloga ter zatrjujejo, da „detencija“ zadrži zastaranje izvršitve kazni zgolj v primeru, če je storilcu odvzeta prostost za drugo kaznivo dejanje. Pritožba izpostavlja, da je namen 3. točke 79a. člena nemškega zakona v tem, da se zadrži tek zastaranja izvršitve kazni, v kolikor je izvršitev kazni onemogočena, kar se zgodi v primeru, ko se zoper storilca izvrši druga kazenska sankcija (doma ali v tujini); zastaranje izvršitve kazni torej ne teče, ko se ta ne more izvršiti. Takšna situacija pa je po oceni pritožnikov podana v primeru, ko je obsojenec pridržan zaradi nekega drugega kaznivega dejanja, in ne tistega, glede katerega se presoja zastaranje izvršitve zaporne kazni, kar vključuje tudi „ekstradicijski“ pripor.

37. Sodišče prve stopnje je glede nemškega prava o zastaranju izvršitve kazni upravičeno sprejelo izčrpna in logična pojasnila države odreditve, ki se sklicujejo na novejšo sodno prakso in stališča. Ob upoštevanju načela vzajemnega zaupanja med državami članicami Evropske unije, ni relevantno, da odreditvena država ni posredovala gradiva, na katero se je sklicevala pri razlagi določbe 3. točke 79a. člena nemškega Kazenskega zakonika. Pritožbeno sodišče še dodatno izpostavlja, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je zahtevana oseba začel prestajati zaporno kazen 3 leta in 2 meseca zapora, katere preostanek izvršitve je predmet ENPP, dne 9. 12. 2009, pred tem pa je bil od 20. 8. 2008 (ko je postala obravnavana sodba pravnomočna) zaprt v zavodu „iz drugih razlogov“ in sicer: 1) zaradi preostanka nadomestne zaporne kazni v višini 214 dni (približno sedem mesecev) po sklepu opr. št. 24 Js 1704/05 z dne 2. 8. 2006 (od 7. 8. 2008 do 8. 3. 2009); 2) zaradi enega dneva uklonilnega zapora po sklepu opr. št. 22 Js 663/08 Owi E z dne 17. 10 2007 (9. 3. 2009); 3) zaradi skupne zaporne kazni 1 leto in 6 mesecev po sodbi opr. št. 22 Js 604/08 V z dne 10. 12. 2008, pri čemer je bilo prestajanje te kazni prekinjeno po polovici prestane kazni (od 10. 3. 2009 do 8. 12 2009), dne 9. 12. 2009 pa je nastopil prestajanje kazni po sodbi, ki je predmet ENPP. Navedeni podatki pa potrjujejo, da četudi bi bila razlaga 3. točke 79a. člena nemškega Kazenskega zakonika, ki jo ponujajo pritožniki, pravilna, izvršitev kazni, glede na dejstvo, da je bil zahtevana oseba (pred prestajanjem kazni, ki je predmet ENPP) na podlagi drugih odločb oziroma „drugih razlogov“ (in ne obravnavne pravnomočne sodbe) zaprt v zavodu približno eno leto in štiri mesece (po pravnomočnosti obravnavane sodbe – 20. 8. 2008), kar je tudi po stališču pritožbe zadržalo tek zastaranja izvršitve kazni zapora izrečene s sodbo, ki je predmet ENPP, v času odločanja o predaji zahtevane osebe oziroma 19. 8. 2018 zastaranje izvršitve kazni po nemškem pravu še ni nastopilo, kot to zatrjujejo pritožniki.

38. Res je, kot navaja pritožba, da je bil v dokumentaciji države odreditve kot datum zastaranja izvršitve kazni večkrat naveden datum 19. 8. 2018, vendar pa glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje sprejelo razlago odreditvene države, ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ter zaključke izpostavljene v prejšnji točki te odločbe, ta okoliščina pravilne odločitve sodišča prve stopnje, da izvršitev zaporne kazni po nemškem pravu ni zastarala, ne more omajati. Sodišče prve stopnje je v točki 11 razlogov sklepa pravilno izpostavilo, da je iz odredbe Državnega tožilstva Bielefeld z dne 19. 10. 2011 k ugotovitvi, da zastaranje nastopi dne 19. 8. 2018 dodana opomba, da gre za enostaven izračun »po formuli 20. 8. 2008 + 10 let«, brez upoštevanja prekinitev (zastaranja).

39. Pritožba pravilno izpostavlja, da do odločitve sodišča prve stopnje (dne 16. 10. 2018), niti do dne 18. 10. 2018, ko so zagovorniki nazadnje pregledali kazenski spis, odreditvena država še ni posredovala podatkov, zakaj so bili s sklepi z dne 12. 6., 18. 6. in 19. 6. 2018 odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi zoper družinske člane in bližnje osebe zahtevane osebe, odrejeni s trajanjem do dne 19. 8. 2018, kar po oceni pritožnikov dodatno potrjuje, da je zastaranje izvršitve kazni po nemškem pravu nastopilo že dne 19. 8. 2018. Kot je bilo že navedeno, je odreditvena država pojasnilo Občinskega sodišča v Mindnu z dne 15. 10. 2018 sodišču prve stopnje predložila 22. 10. 2018, sodišče druge stopnje je zahtevano osebo in njegove zagovornike s pojasnilom seznanilo in jim tudi omogočilo, da se o njem izjavijo. Iz pojasnila Občinskega sodišča v Mindnu je razvidno, da je sodišče „izhajalo iz zastaranja na dan 19. 8. 2018, tako da so bili ukrepi omejeni na ta datum“, vendar pa „morebiten obstoj predpostavk po 79a. členu (nemškega) Kazenskega zakonika StGB doslej ni bil znan“.

40. Sodišče druge stopnje ne sprejema navedb pritožnikov Odvetniške družbe C. in partnerji o.p., d.o.o. v izjavi o dokaznem gradivu, ki jo je prejelo dne 7. 12. 2018, da pojasnilo v celoti potrjuje pritožbene navedbe, da v obravnavanem primeru niso nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi lahko prišlo do zadržanja zastaranja na podlagi 79a. člena StBG, zato naj bi 19. 8. 2018 nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Nemško sodišče je namreč zgolj navedlo, da mu morebiten obstoj predpostavk, ki po 79a. členu StBG pretrgajo zastaranje izvršitve kazni, doslej ni bil znan, takšno pojasnilo pa ne potrjuje, da okoliščine, ki jih zatrjuje odreditvena država, torej, da je bilo zastaranje pretrgano s „priprtjem zahtevane osebe v zavodu“, dejansko niso bile podane, pri čemer je njihov obstoj tudi izkazala s posredovano dokumentacijo o časovnih obdobjih odvzema prostosti oziroma prestajanja kazni zahtevane osebe. Ob upoštevanju vsega navedenega je nadaljnje pritožbeno zatrjevanje, da je bilo s sklepi o odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov le do dne 19. 8. 2018 ter s še drugimi dokumenti posredovanimi od države odreditve, potrjeno zastaranje izvršitve kazni istega dne, neutemeljeno.

41. Zagovornik odvetnik B. B. v izjavi z dne 7. 12. 2018 pravilno zatrjuje, da pojasnilo Občinskega sodišča v Mindnu vsebinsko ne potrjuje, da po nemški zakonodaji za zahtevano osebo zastaranje še ni nastopilo. Vendar pa so nadaljnje navedbe zagovornika, da „zgolj nemško tožilstvo podaja nekakšna pojasnila in nepodprte navedbe o tem, da naj bi zastaranje izvršitve mirovalo in da po nemški zakonodaji še ni nastopilo“, neutemeljene. Glede dokazne podprtosti pojasnil odreditvene države, da izvršitev zahtevani osebi izrečene zaporne kazni še ni zastarala, se sodišče druge stopnje sklicuje na točke od 35 do 37 tega sklepa. Napačno je stališče zagovornika, da zastaranja izvršitve kazni nikakor ne more ugotavljati nemško tožilstvo, temveč le nemško sodišče, zato slovensko sodišče svoje odločitve ne more opreti zgolj na trditve nemškega tožilstva, temveč bi jo lahko oprlo le na odločitev nemškega sodišča, ki pa stališča o zastaranju izvršitve kazni ni podalo. Po nemškem kazenskem procesnem zakonu (prvi odstavek 451. člena) je namreč za izvršitev kazni pristojno državno tožilstvo, ki je, na podlagi prenosa izvajanja pristojnosti z zveznega ministrstva za pravosodje oziroma deželnih ministrstev za pravosodje, tudi odreditveni pravosodni organ, torej pravosodni organ odreditvene države, ki je po pravu te države pristojen za odreditev ENP. Glede na navedeno zagovornik s stališčem, da je za ugotavljanje zastaranja izvršitve kazni izključno pristojno nemško sodišče, ne more uspeti. V ostalem se zagovornik sklicuje na pritožbene trditve Odvetniške družbe C. in partnerji, o.p., d.o.o. o zastaranju izvršitve zaporne kazni po nemškem zakonu, do katerih se je sodišče druge stopnje že opredelilo in, izven okvirov namena izjave o dokaznem gradivu, izpostavlja, da bi bilo potrebno glede vprašanja zastaranja uporabiti slovensko pravo, pri čemer ponuja svoje videnje odločitve v 2. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-488/18-10 (Up-1432/18-20) z dne 29. 11 2018, da se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU-1, zavrže. 42. Sodišče druge stopnje je v točkah 21 in 37 že pojasnilo časovni potek prestajanja kazni po sodbi navedeni v ENPP, zato je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi se zahtevana oseba nahajala „v priporu“ od dne 20. 8. 2008, torej na isti dan, kot je postala pravnomočna obravnavana sodba, tako hiter začetek prestajanja kazni pa ni mogoč, neutemeljeno. Zahtevani osebi je bila od 20. 8. 2008 do 9. 12. 2009 odvzeta prostost na podlagi drugih sodnih odločb. Posledično pa so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o verodostojnosti datuma pravnomočnosti sodbe, ki je predmet obravnave v postopku predaje zahtevane osebe, in sicer, da naj bi sodba postala pravnomočna že pred 20. 8. 2008. 43. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v točki 11 izpodbijanega sklepa, da je država odreditve (dopis z dne 19. 9. 2018) logično in prepričljivo pojasnila, zakaj ne more določiti točnega datuma zastaranja izvršitve kazni, saj je ta odvisen tudi od trajanja pripora v postopku odločanja o predaji zahtevane osebe v R Sloveniji. Za presojo zastaranja izvršitve kazni po nemškem pravu je odločilno, da je država odreditve posredovala podatek, da izvršitev kazni ne bo zastarala pred februarjem 2021, ob upoštevanju trajanja „izvršitvenega pripora“ do dneva dopisa (19. 9. 2018), pa zastaranje ne bi nastopilo pred 12. 4. 2021, zato pritožbeni očitki, da bi morala odreditvena država natančneje določiti dan zastaranja izvršitve kazni, niso utemeljeni.

K pritožbenim navedbam glede kršitve pravice do sodnega varstva ter pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča:

44. Sodišče druge stopnje, sklicujoč se na razloge tega sklepa, uvodoma poudarja, da v celoti zavrača pritožbeno zatrjevanje, da država odreditve ni izpolnila nobene izmed naloženih „obveznosti“. Državno tožilstvo v Bielefeldu je korektno izpolnilo vsako zahtevo za posredovanje dodatne dokumentacije ali pojasnil ter predložilo tako kakovostne in vsebinsko ustrezne podatke, da so sodišču prve stopnje omogočili ugotovitev in presojo, ali so pogoji za predajo zahtevane osebe izpolnjeni. Posledično pa jih je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojne, ustrezne, logične in prepričljive.

45. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v tem delu pritožbe pretežno ponavljajo pritožbene navedbe (predaja zahtevane osebe za druga kazniva dejanja kot so navedena v ENPP, obseg še neprestanega dela zaporne kazni, omejitev sklepov odreditvene države o prikritih preiskovalnih ukrepih do dne 19. 8. 2018, nekonsistentnost podatkov države odreditve o zastaranju izvršitve kazni po nemškem pravu), do katerih se je sodišče druge stopnje v tej odločbi že opredelilo. V zvezi s posplošenimi pritožbenimi trditvami, da je država odreditve nedopustno izvajala prikriti preiskovalni ukrep prisluškovanja zoper družinske člane zahtevane osebe ter da je preiskovalni sodnici celo svetovala, da naj pripora „ne nadomesti z ukrepom varščine“ (dopis Okrožne policijske uprave Minden z dne 9. 8. 2018), sodišče druge stopnje izpostavlja, da predmet presoje v predmetnem pritožbenem postopku ni zakonitost in pravilnost izvajanja sodno odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov države odreditve; priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi katerega je bil zoper zahtevano osebo odrejen (in večkrat podaljšan) pripor, pa je bil že predmet pritožbenega preizkusa, ki je presojo sodišča prve stopnje, da so na strani zahtevane osebe okoliščine, ki potrjujejo realno in konkretno nevarnost pobega, izkazane, potrdilo. Posledično pritožbeno sodišče ugotavlja, da zahtevani osebi niso bile kršene pravice do sodnega varstva ter do nepristranskega in neodvisnega sodišča. 46. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornikov zahtevane osebe zavrnilo kot neutemeljeno.

1 K. Šugman Stubbs, P. Gorkič: Evropski nalog za prijetje in predajo, teoretični in pravni vidiki, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 41 2 Prav tam, str. 98