Jedro

Ko je nujna pot določena, se lastnik služečega zemljišča ne more upirati izvrševanju hoje in voženj v določenem obsegu. Dejstvo, da bo za vožnje potrebno še zgraditi škarpo ali kako drugače pot utrditi, ne opravičuje lastnika služečega zemljišča, da brani lastniku gospodujočega zemljišča in njegovim pooblaščencem, da pot uporabljajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prepovedalo toženima strankama poseganje v služnostno pravico pešpoti in vožnje z osebnimi in motornimi vozili, občasno z drugimi, ki gravitirajo na povprečno gospodinjstvo z nosilnostjo do petih ton, ki poteka v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 549/2 z javne ceste preko parc. 7, ki je v lasti prvotožene, preko parcele 550/1, ki je v solasti toženih strank do polovice, preko parcele 549/1 v lasti tožene stranke, kot je razvidno iz skice izvedenca mag. J. C. z dne 28. 10. 2015 in je bilo določeno s sklepom naslovnega sodišča N 135/2015, še posebej pa sta toženca dolžna opustiti parkiranje osebnih in tovornih vozil in kmetijske mehanizacije na služnostni poti in se morata vzdržati vseh ravnanj, s katerimi bi ovirali izvajanje pravice stvarne služnosti. Tožencema je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbo razdeli na pet delov. V prvem delu uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank in je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Do navedb toženih strank se niti ni opredelilo, na nekatere navedbe je odgovorilo pavšalno, da niso relevantne. Če bi zaslišalo stranki, bi z načelom neposrednosti ugotovilo, da ni prišlo do preprečevanja izvrševanja služnosti. V 7. točki sodbe sodišče ugotovi, da se ne bo opredeljevalo do obširnih in večkrat ponovljenih navedb, zakaj sodno določena pot za toženca ni sprejemljiva, finančno škodljiva in da se ni dolžna ukvarjati s številnimi predlogi tožencev, da bi pot speljali drugje. V 13. točki pa ugotovi, da se ni ukvarjalo s sicer pravnorelevantnim dejstvom, da je trasa nujne poti v kritičnem delu neprevozna. Sodišče se mora opredeliti do vseh navedb strank, če so dopustne in relevantne, sicer krši 22. člen Ustave. V 2. točki pritožbe graja ugotovitev sodišča, da sta toženi stranki preprečili izvrševanje stvarne služnosti na način, da sta v spodnjem delu parkirali osebna vozila, v zgornjem delu pa prikolico. Ponavlja izrek sklepa N 135/2015. Zaveda se pravnomočnosti sklepa, vendar je tožena stranka svojim najemnikom dovolila parkiranja vozila tudi naprej iz upravičenega razloga in enako je tudi parkirala traktorsko prikolico. Tožena stranka nima alternativnega prostora za parkiranje osebnih vozil najemnikov. Sicer pa s parkiranjem osebnih vozil in prikolice izvrševanje služnosti ni bilo preprečeno in tudi tega ni ugotovljenega v izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bila motena v pešpoti in to je bilo ves čas mogoče. Vožnja pa še ni mogoča, saj je služeče zemljišče nagnjeno in travnato ter nestabilno in je pred ureditvijo nujne poti potrebno izvesti izkope in postavitev škarpe. Tožnik je želel ta gradbena dela opraviti in tudi v tožbi tožnik trdi, da so ga vozila motila, ker je želel izvajati gradbena dela, ne pa voziti. Izvrševanje služnosti preprečuje narava stvari. Zato med ravnanjem tožene stranke in posledico ni vzročne zveze, kar mora biti podano. Sodišče v 13. točki zapiše, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, da se po trasi služnostne poti ne vozi, ker je trasa neprimerna z gradbenega vidika, ampak da to ni odločilno v tej pravdi. Pritožnika poudarjata, da je relevantno in da bi se sodišče moralo o tem opredeliti. Ker se ni, je sodišče kršilo 22. člen Ustave. V točki 3 pritožbe izpodbija dejansko stanje v zvezi z dogodkom 25. 2. 2017. Toženi stranki sta tožnikovemu očetu in domnevnemu izvajalcu na lastnem pragu povedala, da naj ne hodita po njuni lastnini. Osebi se nista izkazali s pooblastilom ali pogodbo o delu. Trdila sta, da izvajata meritve v zvezi z gradnjo škarpe, nista pa imela pri sebi potrebnih geodetskih pripomočkov. Govorila sta o gradnji škarpe na služečem zemljišču in da izvajata meritve. Toženi stranki sta opozorili, da gradnja škarpe ni v sklepu o nujni poti in da nista dolžna tega dopustiti. Tudi ni jasno, kje točno trasa poteka, ni bila zakoličena v naravi, zato toženca nista dolžna trpeti posegov v lastninsko pravico. Izrekla sta ustno prepoved obema. Ni šlo za fizično onemogočanje. V 4. točki pritožnika analizirata obveznost iz sklepa na dan 25. 2. 2017. Toženi stranki s svojim ravnanjem nista preprečevali izvrševanja služnosti vožnje, pešpoti do hiše tožnikov. Nujna pot je po 88. členu SPZ. Osebi, ki sta prišli 25. 2. 2017 na dom toženih strank, nista imeli namena izvrševati služnosti poti kot nujne poti, ampak načrtovanja gradbenih posegov. Sicer pa tožnika za dostop do javne ceste uporabljata drugo pot. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 332/2015 razsodilo, da če bi na služečem zemljišču bilo potrebno izvesti obsežna gradbena dela in ni konsenza, mora o tem odločiti sodišče. Zato toženi stranki nista kršili obveznost iz sklepa nepravdnega sodišča, saj v izreku ni bilo odločeno o dolžnosti toženih strank dopustiti izvedbo gradbenih posegov. Z odločbo je določena le služnostna pot, ne pa vzpostavitev v naravi. V 5. točki pritožbe pritožnika grajata sodbo v 7. točki obrazložitve. Prepečevanje realizacije nujne poti je zato, ker tožnika nimata pravnega naslova za to realizacijo. Zato tudi s postavitvijo motornih vozil in prikolice, dne 25. 2. 2017, tožnika nista bila ovirana. Sodišče napačno sklepa v 10. točki obrazložitve, da sta toženca po vključitvi odvetnika svoje navedbe diametralno obrnila. Toženca nista potrdila navedb tožnikov, da sta preizkušala uporabljati nujno pot za pešpot. Nista zatrjevala dejstva, da bi bila trasa primerno utrjena oziroma prevozna. Da kontejner z orodjem ni postavljen na trasi, pa je bilo ugotovljeno šele naknadno, ko je bila trasa na sestanku z odvetnikom natančno preučena. Toženca sta le trdila, da kot laika ne poznata točne lokacije nujne poti. Sodišče napačno ugotovi dejstvo, da sta tožnika preizkušala uporabljati nujno pot za pešpot in tega toženca nista potrdila. Nista zatrjevala dejstva, da bi bila trasa prevozna. Trdila sta le, da škarpe ni omenjene v sodnem sklepu. Toženca sta zatrdila, da sta laika in ne poznata točne lokacije nujne poti. Dejstvo, da sta spremenili izjavo, ne more iti tožencema v škodo. Obe izjavi sta resnični. Sodišče pa je moralo najprej ugotoviti točno traso nujne poti, nato pa šele morebitno motenje. Sodišče pa v nasprotju z načelom materialne resnice ugotavlja, da naj bi bili na trasi kontejner in parkirana vozila, čeprav poteka trase, razen na geodetski skici, v naravi ni ugotavljalo. Pomembno je, ali je služnost po točno določeni trasi ali je bilo tam motenje. Ni jasno, na podlagi česar sodišče zaključi, da naj bi D. L. preprečil izvajalcu izvrševanje služnosti hoje in vožnje do hiše tožnikov. Iz poročila PP L. tega ni moč razbrati, pač pa le, da naj bi D. L. ne dovolil izvajalcu vstopa oziroma odvoza na njegovo dvorišče in ni jasno, za katero dvorišče gre in še manj, ali je izvajalec sploh želel dostopati do hiše tožnikov. Sodišče v 12. točki sodbe pravilno ugotavlja, da tožnika v tej pravdi ne zahtevata od tožencev, da naj nujno pot usposobita za rabo. Vendar tudi nista zahtevala, da toženca dovolita gradbene posege na zemljišču. Zato bi rabila pravni naslov. Na to opozarja tudi Vrhovno sodišče v citirani odločbi. Sklep gradbenih del ne dovoljuje. Tožnika lahko le sprožita nov sodni postopek, s katerim bi pridobila izvršilni naslov za vzpostavitev nujne poti v naravi za izvedbo gradbenih del. Navedba iz 15. točke sodbe je nepravilna. Toženca tožnikoma ne odrekata uporabe trase, vendar le v skladu s sklepom in ne preko teh meja. Zato je navedba sodišča, da naj bi izvajalec opravljal meritve v zvezi s služečo nepremičnino, izkrivljeno dejansko stanje. Tožnika še nimata upravičenja izvajati obsežnih gradbenih del. Sodišče zapiše, da toženca ne želita poti preko svojega zemljišča in da je zato sklicevanje na pomanjkanje dovoljenj in zakoličenja, zavajajoče. To je povsem življenjsko, saj je v naravi človeka preprečiti poseg v njegovo lastninsko pravico. Gre tudi za vir prihodka tožencev. Da sta toženca navajala možnosti alternativnih poti, ne pomeni, da nista spoštovala pravnomočnega sklepa.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Opozarjata, da po služnostni poti lahko hodi vsak do gospodujočega zemljišča, ne le lastnik. To je bilo očetu in bratrancu tožene stranke dovoljeno. Tožeča stranka je že začela pripravljati dokumentacijo za izvedbo poti. Tožena stranka ni smela postavljati ovir na pot in je s tem ovirala izvrševanje njune pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo sporno razmerje kot varstvo služnostne pravice pred neupravičenim vznemirjanjem s strani toženih strank po določbi 212. člena SPZ. Tožnika imata pridobljeno stvarno služnost s sodno odločbo o ustanovitvi nujne poti v zadevi N 135/2015, z dne 19. 10. 2017 (priloga C1), kar je bilo potrjeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2905/2017 (priloga C2). Ta odločba ni bila izpodbita z nobenim izrednim pravnim sredstvom ali ustavno pritožbo.

6. Zato je treba uvodoma pritožbi odgovoriti, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo za pravno nerelevantne navedbe toženih strank, s katerimi je tožena stranka skušala izpodbiti nujno pot ali pa prikazati, da ima tožeča stranka pot kje drugje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo odločbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka in sicer sklep VS RS II Ips 332/2015. Iz odločbe ne izhaja stališče, ki ga zastopa pritožba in sicer, da vznemirjanja ni, če bi bila nujna pot delno neprevozna. Odločba Vrhovnega sodišča le pomeni, da bi tožnik, ko vzpostavlja sodno ustanovljeno nujno pot v naravi in pri tem povzroči protipravno škodo, je ta škoda lahko predmet samostojnega odškodninskega zahtevka. V konkretnem primeru se tožeča stranka šele pripravlja zgraditi pot, kar sicer ima pravico po odločbi N 135/2015. Sodišče prve stopnje je pravilno obravnavalo ugovore, ki so pravno relevantni, zato ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne relativna iz 5. člena ZPP. Toženi stranki tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Zaslišanje toženih strank je bila res nepotreben dokaz glede na podana materialnopravna izhodišča. 7. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta toženi stranki preprečili izvrševanje stvarne služnosti na način, da sta v spodnjem delu na pot postavili osebna vozila, v zgornjem delu pa traktorsko prikolico. Tožena stranka meni, da je potrebovala parkirni prostor za osebna vozila najemnikov, ker ni bilo alternative, saj ti želijo prehoditi čimkrajšo pot od vozila do bivalne enote. Meni tudi, da z osebnimi vozili in prikolico tožeča stranka ni bila omejena v svoji pravici izvrševanja služnosti. Imela je še vedno pešpot in to kljub vozilom in prikolici. Ker vožnja ni mogoča, po mnenju tožene stranke, postavljanje vozil in prikolice ne pomeni motenja izvrševanja služnosti. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi toženi stranki. Tožeča stranka je pridobila nujno pot, kot izhaja iz izreka odločbe N 135/2015 in v tem obsegu se mora tožena stranka vzdržati vseh oviranj ne glede na to ali tožeča stranka vozi ali hodi ali pa angažira koga, ki bo izvedel izgradnjo poti. Razlaga, ki jo ponuja pritožba, bi izničila izvršilni naslov in pravice tožeče stranke. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 13. točki, da tožnika zahtevata uporabe služnostne poti. Pri tem ni pomembno, ali tožeča stranka lahko hodi mimo ovir, katere je tožena stranka postavila na tej poti. Tožena stranka mora dopustiti uporabo nujne poti z avtomobili, občasno z drugimi tovornimi vozili, z nosilnostjo do pet ton (1. točka izreka sklepa N 135/2015, priloga A7). Tožena stranka tudi v pritožbi priznava, da je postavljala ovire. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že iz navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo vse to izhaja. Tožena stranka to ponovi tudi v pritožbi, zato zasliševanje toženih strank ni bilo potrebno.

8. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z dogodkom 25. 2. 2017. Pritožba priznava, da sta toženi stranki tega dne očetu tožeče stranke in domnevnemu izvajalcu na pragu lastne hiše izrekli, da naj ne hodita po njuni lastnini in s tem domnevno preprečila izvrševanje služnosti. Vendar pritožba meni, da ni bilo elementa protipravnosti. Pritožba meni, da se ti dve osebi nista izkazali s pooblastilom in ker sta govorila o gradnji škarpe na zemljišču tožene stranke, toženca tega nista mogla dopustiti. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, ki je pravilno ocenilo dogajanje kritičnega dne. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je preprečitev (tudi verbalna) izvrševanja služnosti hoje ali vožnje tožnikom ali njunim ljudem, preprečevanje izvrševanje služnosti nujne poti. Zmotno meni pritožba, da po služnostni poti lahko hodi le tožeča stranka. Služnost je stvarna pravica v korist gospodujoče nepremičnine na služeči nepremičnini. Ne gre za osebno služnost, ampak za stvarno služnost. Tudi dejstvo, da je tožnikov oče in gradbinec povedal, da gresta meriti zaradi gradnje škarpe, ne opravičuje tožene stranke, da jima to prepreči. Dovolj je že ustna prepoved in ni treba, da bi jima fizično to preprečil. Nenazadnje pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka na pot postavila prikolico in dovolila najemnikom, da so parkirali na služnostni poti. Zmotno tudi razume tožena stranka sklep N 135/2015 oziroma sklep o ustanovitvi nujne poti. Pritožba meni, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni preprečevala izvrševanja služnosti vožnje in pešpoti do tožnikove hiše. Tožnikov oče in gradbinec, ki sta 25. 2. 2017 prišla na dom toženih strank, nista imela namena izvrševati služnosti nujne poti z dostopom do gospodujoče nepremičnine, ampak z namenom načrtovanja gradbenih posegov. Pritožbeno sodišče ponovno odgovarja pritožnikoma, da gre za stvarno služnost in vsi, ki jim to tožeča stranka dovoli, lahko pridejo do njegove hiše po služnostni poti. Dejstvo, da sta se tožnikov oče in gradbinec ustavila pri tožencih, ker sta jih ogovorila, še ne pomeni, da nista želela iti do hiše tožnika oziroma izpolniti tožnikova navodila o merjenju potrebne škarpe. Kako se bo nujna pot gradbeno izpeljala, je stvar tožeče stranke. Seveda ne bo smela delati škode toženi stranki in v tem je treba razumeti sklep Vrhovnega sodišča II Ips 332/2015. Vendar bo lahko tudi z gradbenimi posegi vzpostavila nujno pot in če bo pri tem naredila škodo izven nujne poti, jo bo morala poravnati. Pri določanju nadomestila sodišče poleg vrednosti zemljišča uporabljenega za nujno pot, ugotavlja škodo na nepremičnini zaradi ustanovitve nujne poti, saj se s tem zmanjša vrednost obremenjene nepremičnine.1 V kolikor pa bi nastala škoda na drugem zemljišču, pa jo je tožeča stranka dolžna povrniti. Ne more pa tožena stranka preprečevati pripravljalnih del za gradbene posege za vzpostavitev nujne poti, če je to v mejah sklepa N 135/2015. Tožeča stranka mora vzpostaviti nujno pot in ne tožena stranka. Pritožba želi smiselno doseči pravno stališče, ko nujna pot še ni izvedena v naravi, pa čeprav je vzpostavljena v postopku določitve nujne poti, bi to bilo neizvršljivo in zato ne more biti uspešna tožba tožeče stranke. Tako stališče je zmotno in sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo tako materialno pravo kot določbo o vzpostavitvi nujne poti N 135/2015. 9. Tako se tudi izkaže, da je zmotno stališče tožene stranke, da tožeča stranka nima pravnega naslova za realizacijo nujne poti. Toženca priznavata tožniku le pešpot in menita, da ker v tem trenutku vožnje niso bile možne, ne more iti za omejevanje pravice služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opisala motilna ravnanja in jih tudi izrecno priznala. Pri tem je tožena stranka pojasnila razloge za svoje vznemirjanje, vendar tega sodišče ni moglo sprejeti (9. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo, da je tožena stranka po pridobitvi pravnega zastopanja, pravdo drugače zastavila. Vendar toženca nista pojasnila, zakaj sta spremenila svoje stališče po pridobitvi odvetnika. Nenazadnje tudi v pritožbi tožena stranka ne prereka samih dejanj, ampak meni, da dejanja toženca niso bila protipravna. Vendar se s tem pritožbeno sodišče ne strinja, kot je že bilo obrazloženo. Izrek o določbe N 135/2015 je dovolj jasen, da se lahko določi, kje poteka nujna pot. Dejstvo, da ta pot še ni utrjena, na presojo konkretne zadeve ne more vplivati. Če bi vzdržalo pravno stališče iz pritožbe, tedaj bi bila nujna pot možna le, če bi bila v naravi že tlakovana cesta in da ne bi bilo možno določiti nujne poti po trasi, kjer še ni do konca izdelana pot. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi dokaz s fotografijo (A8), ki je zadosti nazorna in potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje. Tako ni bilo treba preverjati, ali so parkirana vozila in prikolica postavljena popolnoma na nujno poti, saj je tožena stranka besedno in s postavitvijo zapor, izvrševanje preprečila. Zmotno razlaga pritožba dokaz s poročilom PP L. Sodišče je le povzelo, kaj piše v listinskem dokazu (A14). Gre za odgovor policista o tem, kar je bila policijska postaja obveščena; obveščena je bila, da toženec izvajalcu, ki ga je najel tožnik, ni dovolil vstopa na dvorišče in je ta kraj zapustil. Sodišče prve stopnje je zato sledilo tožeči stranki, da je dokazala svoje trditve, katere je delno tudi priznala tožena stranka sama. Pomembno je poudariti, da preprečitev izvrševanja služnosti pomeni tudi besedno prepoved uporabe nujne poti.

10. Pritožba meni, da za izvedbo nujne poti mora tožeča stranka dobiti poseben pravni naslov in da sklep o ustanovitvi nujne poti N 135/2015 tega ne dopušča. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo, da za vznemirjanje služnostnega upravičenca ni potrebno ugotoviti, da bi tožnik poskusil izvesti gradbene posege zaradi vzpostavitve nujne poti. Tožena stranka pa bi mu to preprečila. Tožeča stranka ni nič izsiljevala, ampak je le po očetu in gradbincu skušala ugotoviti, kaj bo treba, da v naravi vzpostavi nujno pot. Tožnikov oče in gradbinec, ki sta prišla pregledati traso, nista presegla pravice izvrševanja nujne poti v mejah sklepa N 135/2015. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vsi, ki po volji tožnika dostopajo do njegove hiše po nujni poti, imajo to pravico, saj gre za stvarno in ne za osebno služnost. Vsako izvrševanje nujne poti je poseg v lastninsko pravico. Pritožbeno sodišče zato odgovarja pritožniku, da ga razume, da je to za toženo stranko obremenjujoče in tudi lahko zmanjšuje možnost oddajanja nepremičnine, ker nima toliko parkirnih mest. Vendar so vsi ti ugovori bili lahko podani le v nepravdnem postopku N 135/2015 in ko je nujna pot pravnomočno določena, ne morejo biti to pravno relevantni razlogi, da se brani uporaba nujne poti.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, navedbe tožeče pa niso prispevale k rešitvi te zadeve.

1 II Ips 2257/2016.