Jedro

Navedbe o neuporabi služnosti po priposestvovalnem obdobju in o nepotrebnosti služnosti za toženo stranko bi tožeča stranka lahko uveljavljala z zahtevkom na prenehanje stvarne služnosti po določbah 58. člena ZTLR oziroma 222. in 223. člena SPZ, česar pa v pravdnem postopku ni storila.

Izvrševanje služnosti je pravni standard, pri katerem se zahteva primerna in konsistentna uporaba služeče stvari, kar ni nujno vsakodnevna uporaba; frekvenca uporabe služeče stvari je namreč med drugim odvisna od narave in načina uporabe gospodujoče stvari

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da je tožena stranka z uporabo parc. št 347/7 – pot, k.o. B., za vožnjo z motornimi vozili z gradbenim materialom nezakonito posegla v lastninsko pravico tožeče stranke in toženi stranki naložilo opustitev takšne rabe in se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih posegov v lastninsko pravico. V II. točki izreka pa je sodišče po zahtevku po nasprotni tožbi razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča 347/2 k.o. B. obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorji za potrebe kmečkega dela po parc. št. 347/7, k.o. B., in sicer po obstoječi dovozni oziroma izvozni poti, ki poteka po delu zemljišča, ki se nahaja vzdolž celotne meje parc. št. 347/7 s parcelo 347/2, obe k.o. B., v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 347/7, k.o. B., ter naložilo tožeči stranki izdajo za vknjižbo primerne listine. V preostalem delu je zahtevek po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu po tožbi in obsodilnem delu po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi in naloži toženi stranki plačilo stroškov pravdnega postopka in pritožbene stroške, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu po tožbi in v obsodilnem delu po nasprotni tožbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Tožeča stranka navaja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da izpodbijana sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih jo ni mogoče preizkusiti, da je izrek sodbe nejasen, da je nesklepčna, da ne vsebuje razlogov, kaj šele razlogov o vseh odločilnih dejstvih, da so razlogi v odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju ter da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ter o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami in zapisniki. Razloge v izpodbijani sodbi: „ostale navedbe ob spremenjenem zahtevku pa niso v zvezi z izvedeno parcelacijo, ampak se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že pred tem in je tožeča stranka glede navajanj teh dejstev prekludirana“, ni mogoče preizkusiti, ker ni razvidno za katere navedbe gre in niti ali je kdo in kdaj ugovarjal prekluzijo. Izrek je mogoče razlagati tudi v smeri, da je služnost hoje in vožnje z osebnimi vozili neomejena, za vožnjo traktorjev pa je omejena zgolj na potrebe kmečkega dela. Nadalje navaja, da je prvostopno sodišče kršilo pravico tožeče stranke do sodelovanja v postopku z opustitvijo izvedbe dokaza po ponovnem zaslišanju prvotožeče stranke po ponovno začeti glavni obravnavi, ko je ponovno zaslišalo prvotoženo stranko, ne pa tudi prvotožeče stranke, ki pa je bila prisotna na narokih dne 15.10.2008 in 14.11.2008. Proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe po tožbi navaja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, in sicer, da sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi ni ugotovilo, da je tožena stranka zadevno zemljišče v lasti tožeče stranke uporabljala, ko ga je uporabljala, nezakonito, protipravno, brez dovoljenja in proti volji tožeče stranke, da posege tožena stranka izvaja iz nagajivosti, ker si želi uzurpirati zemljišče, ter da ima dostop do parcele št. 347/2 preko svoje parcele 346/2 s služnostjo po 346/3. Nadalje navaja, da zadevne parcele (poti) po letu 1994 tožena stranka sploh ni več uporabljala, pred letom 1994, pa če že, ne več kot petkrat na leto in zgolj z vozom in vprego za potrebe gnojenja in oranja. Po osmih letih neuporabe pa je tožena stranka ponovno protipravno posegla v lastnino tožeče stranke.

Glede obsodilnega dela po nasprotni tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka na zadevni nepremičnini ni priposestvovala nikakršne služnosti. Tožena stranka ni nikoli izvrševala služnosti, kadar je pač uporabljala pot, je vedela, da v tujo lastninsko pravico posega v slabi veri, proti volji lastnikov in na nedovoljen način. Tožena stranka ne potrebuje služnosti, saj ima dejanski dostop preko njenega lastnega zemljišča parc. št. 346/2, za katero ima neomejeno služnost preko 346/3 k.o. B., prav tako na zemljišču nima hiše kot ostali, ampak le nekaj odpadne krame. Tožena stranka do parcele št. 347/2 že ves čas, najmanj pa od leta 1994, ko je kupila parcelo št. 346/2, dostopa po parceli 346/2 in nikjer drugje. Parcela št. 347/2 je že najmanj 30 let nezorana in nepognojena, pa tudi takrat, ko jo je tožena stranka orala in gnojila, je za to potrebovala največ pet dni, vozilo pa se je tako ali tako le z vozičkom in votli, ne pa s traktorjem ali avtomobilom. Nadalje navaja, da toženec služnosti ni priposestvoval, ker poti ni uporabljal, saj jo je uporabljal le petkrat na leto, pa še to le do leta 1994, ko je postal lastnik mejne parcele št. 346/2, in iz tega naslova služnosti tudi sploh ne potrebuje. Nadalje graja dokazno oceno pričanja tožene stranke.

Zoper izpodbijano sodbo je pritožbo vložila tudi tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, zoper celotno točko I in zavrnilni del točke točke II izreka izpodbijane sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi točko I izpodbijane sodbe ter točko II spremeni tako, da tožbenemu zahtevku toženca po nasprotni tožbi ugodi v celoti ter naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki. Tožena stranka navaja, da je sodba v delu, vsebovanem v točki I, nezakonita, saj je sodišče v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom ugotovilo, da toženec neupravičeno začel uporabljati pot po zadevni nepremičnini za vožnjo z motornimi vozili z gradbenim materialom. Nezakonita in napačna je tudi odločitev v zavrnilnem delu, vsebovana v točki II, ko je sodišče ugotovilo, da obstaja služnostna pravica zgolj za potrebe kmečkega dela. Tožena stranka navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo obseg priposestvovane služnosti, ker ni upoštevalo izkazanega dejstva, da je toženec na svoji nepremičnini poleg površin za kmečko obdelavo imel že več kot 20 let stavbo in je tudi za potrebe uporabe te stavbe dostopal po parceli tožeče stranke. To parcelo je vse od pridobitve dalje uporabljal za skladiščenje gradbenega materiala, shranjevanje drv, garažiranje svojega avtomobila, pranje avtomobilov ipd., kar pa niso kmečka opravila. Tožena stranka se sklicuje na ugotovitve ogleda. V nadaljevanju tožena stranka navaja izpovedbe prič S. B. in D. B., bivše tajnice KS B., o tem, da spori glede uporabe poti niso od leta 1965 naprej, ampak so se začeli kasneje, potem, ko je bila služnost že priposestvovana, ter prič C. R, Z. Ž., D. B., A. S. D. B., da naj bi toženec uporabljal pot oziroma parcelo št. 347/2 tudi za nekmetijska opravila.

Obe pravdni stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo, v katerem sta predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede zatrjevanih procesnih kršitev po pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena. Izrek sodbe ni nerazumljiv, saj je že iz samega izreka jasno razvidno, da je služnost hoje, vožnje z osebnimi vozili in traktorji omejena na potrebe kmečkega dela, enako sledi tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitev prvostopnega sodišča na 5. strani izpodbijane sodbe: „ostale navedbe ob spremenjenem zahtevku pa niso v zvezi z izvedeno parcelacijo, ampak se nanašajo na dejstva, ki so obstajala že pred tem in je tožeča stranka glede navajanj teh dejstev prekludirana“ ni nejasna, kajti upoštevaje predhodno besedilo obrazložitve (zadnji odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe) jasno izhaja, da so prekludirane trditve tožeče stranke v vlogi z dne 23.10.2008. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da prvostopno sodišče prekluzijo po 286. členu ZPP lahko upošteva po uradni dolžnosti, brez predloga nasprotne pravdne stranke. Preostanek ugovora tožeče stranke v tej smeri je zgolj pavšalen in ne navaja, v katerih delih sodba nima razlogov oziroma v čem so razlike med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Prvostopno sodišče je s tem, ko na ponovno začeti glavni obravnavi ni zaslišalo prvotožeče stranke, ravnalo skladno z določbo 2. odstavka 258. člena ZPP in ni kršilo pravice prvotožeče stranka do sodelovanja v postopku, kajti prvotožeči stranki je bilo vabilo na narok za glavno obravnavo dne 12.9.2008 ter vabilo stranki na zaslišanje s pravnim poukom po 2. odstavku 258. člena ZPP vročeno dne 30.5.2008 (vročilnica pripeta k list. št. 89), prvotožeča stranka pa na narok ni prišla in niti opravičila izostanka. Naroka dne 15.10.2008 in 14.11.2008 pa nista bila namenjena zaslišanju pravdnih strank, ampak ogledu na kraju samem oziroma obravnavanju vloge vložene na prejšnjem naroku (dne 15.10.2008). Pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje niso podane.

Glede zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava po pritožbi tožeče stranke ter pritožbi tožene stranke: Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je za priposestvovanje služnosti po določbi 54. člena ZTLR potrebno dejansko izvrševanje služnosti dvajset let, ne da bi lastnik služeče stvari temu nasprotoval, zahtevani pravni standard izvrševanja služnosti ni dobrovernost, ampak zadostuje že pošteno izvrševanje posesti (ne s silo, zvijačo, zlorabo zaupanja ali če je bila služnost dovoljena do preklica). Okoliščin, ki bi izključevale priposestvovanje služnosti, pa tožeča stranka ni zatrjevala, niti jih ni dokazovala v dokaznem postopku pred prvostopnim sodiščem, niti jih ne zatrjuje v pritožbi. Nadalje je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je priposestvovalni rok začel teči leta 1965 in se iztekel leta 1985, ko je tožena stranka pridobila služnost na podlagi samega zakona. Zato so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na neuporabo v kasnejšem obdobju pravno nerelevantni za odločitev v obravnavani zadevi. Navedbe o neuporabi služnosti po priposestvovalnem obdobju in o nepotrebnosti služnosti za toženo stranko bi tožeča stranka lahko uveljavljala z zahtevkom na prenehanje stvarne služnosti po določbah 58. člena ZTLR oziroma 222. in 223. člena SPZ, česar pa v pravdnem postopku ni storila. Nepravilno je tudi pravno naziranje tožeče stranke o izvrševanju služnosti, češ da tožena stranka ni priposestvovala služnosti, ker ni vsakodnevno uporabljala poti, ampak le nekajkrat letno za potrebe oranja in gnojenja, pa še to z vozičkom in vprego, ne pa z traktorjem in avtomobilom. Izvrševanje služnosti je pravni standard in pritožbeno sodišče potrjuje razumevanje izvrševanja služnosti v izpodbijani sodbi, kajti zahteva se primerna in konsistentna uporaba služeče stvari, kar ni nujno vsakodnevna uporaba; frekvenca uporabe služeče stvari je namreč med drugim odvisna od narave in načina uporabe gospodujoče stvari (podobno Vrhovno sodišče RS, sodba II Ips 101/2004, z dne 13.04.2005). V konkretnem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo priposestvovanje služnosti hoje in vožnje za potrebe kmečkih del, ki po naravi stvari ne zahtevajo vsakodnevnega izvrševanja služnosti. Pravilno pa je tudi razlogovanje prvostopnega sodišča, da služnost vožnje za potrebe kmetijskih del v trenutku izdaje sodbe obsega tudi vožnjo traktorja in osebnega vozila, čeprav je mogoče toženec v priposestvovalnem obdobju ali delu priposestvovalnega obdobja služnost izvrševal s konjsko vprego ali vozičkom, saj se z razvojem prevozna sredstva spreminjajo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem prvostopnega sodišča, da je toženec v letu 2000 začel uporabljati sporno pot tudi za vožnjo z motornimi vozili z gradbenim materialom in da je toženec v času trajanja priposestvovalne dobe na parcelo št. 347/2 dostopal peš ter z vozovi in kasneje z avtomobili in traktorji za potrebe gnojenje in ostalih kmečkih opravil, ne pa za prevoz gradbenega in odpadnega materiala in za vožnjo s tovornimi vozili.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da dogovora, na katerega se sklicuje sodišče, ni bilo in ga tudi nobena stranka ni vložila v spis. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da do leta 2002 tožeča stranka izvrševanju služnosti ni nasprotovala, kar že zadostuje za priposestvovanje služnosti. Sam obstoj ali neobstoj dogovora na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru ne vpliva. Prvostopno sodišče je le podredno v podkrepitev svoji odločitvi zapisalo, da sta dve priči izpovedali celo o dogovoru. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta o omenjenem dogovoru izpovedali priči V. B, zet prvotožeče stranke, in M. B, hči tožeče stranke, tako da prvostopno sodišče ni imelo nobenega razloga, da ne bi sledilo izpovedbama navedenih prič o obstoju dogovora. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da prvostopno sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka protipravno uporablja parcelo št. 347/7. Namreč prvostopno sodišče je v točki I izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost uporabe zadevne nepremičnine za vožnjo z motornimi vozili z gradbenim materialom ter prepovedalo nadaljnje vznemirjanje s takšnimi in podobnimi ravnanji, v preostalem obsegu pa uporaba parcele 347/7, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ni protipravna, saj je tožena stranka priposestvovala služnost. Pritožbeno sodišče potrjuje dokazno oceno prvostopnega sodišča o izpovedbi tožene stranke. Pritožbena navedba tožeče stranke, da tožena stranka na parceli št. 347/2 nima hiše, v ničemer ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v izpodbijani sodni odločbi in niti odločitvi prvostopnega sodišča, kajti le-to je ugotovilo le obstoj služnosti hoje in vožnje za potrebe kmečkih del. Pavšalen in že na prvi pogled neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da prvostopno sodišče ni tehtalo in vrednotilo dokazov, kajti prvostopno sodišče se je v sodbi jasno izreklo o verodostojnosti posamezne zaslišane priče oziroma izvedenega dokaza, ter navedlo razloge za takšno odločitev. V kolikor se tožeča stranka sklicuje na izpovedbo priče S. B, je prvostopno sodišče jasno in logično obrazložilo, da izpovedbi ni sledilo, ker je večina prič izpovedala drugače ter ker se njegova izpovedba ni skladala z ugotovljenim obstojem utrjene poti, ki teče ravno po sporni trasi. Iz že obrazloženega izhaja, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožeče stranke o favoriziranju tožene stranke, ki pa tudi sicer ni opredeljena, v čem naj bi bila tožena stranka privilegirana.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da toženec v nasprotni tožbi ni zatrjeval, da je v priposestvovalnem obdobju do sporne nepremičnine odstopal tudi z tovornimi vozili, niti ni tega dokazoval. Toženec je prvič izpovedal šele na naroku dne 12.9.2008, da je na parcelo št. 347/2 pripeljal leta 1971 pesek in leta 1976 odpadni material, ni pa bila v pravdnem postopku podana trditvena podlaga v tej smeri, razen splošnega zahtevka po nasprotni tožbi, ki se glasi na vsakovrstna motorna vozila. Pa tudi sicer opisana uporaba ne predstavlja konsistentne rabe služnosti. Glede navedb tožene stranke, da je parcelo uporabljal tudi za nekmetijske dejavnosti, in sicer za potrebe stavbe, skladiščenje gradbenega materiala, shranjevanje drv, garažiranje in pranje avtomobila, oziroma glede ugotavljanja dejanskega stanja načina uporabe zadevne poti oziroma nepremičnine parc. št. 347/2, pritožbeno sodišče poudarja, da je relevanten način uporabe v času teka priposestvovalne dobe ter da je bilo trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Iz ugotovitev o stanju na parceli št. 347/2 ob ogledu dne 15.10.2008 sodišče ne more neposredno sklepati na način uporabe v času teka priposestvovalne dobe. Nadalje priče D. B., Z. Ž. in D. B. niso izpovedale niti kdaj časovno niti kako pogosto je toženec uporabljal pot oziroma zemljišče za nekmetijske namene. Nadalje iz zapisnika o zaslišanju priče A. S. (list. št. 58-59) izrecno izhaja, da je tožencu po sporni poti dovažal gnoj in zemljo ter odvažal gradbeni material predlansko leto ali kakšno leto nazaj (zaslišanje dne 20.11.2007). Enako velja glede pričanja V. M. (list. št. 62), ki je 18 do 20 let nazaj tožencu po zadevni poti vozil gradbeni material (zaslišanje dne 20.11.2007), kar je tudi po poteku priposestvovalnega obdobja. Toženec se izrecno sklicuje, da je priča Z. Ž. izpovedala, da je uporabljal zemljišče tudi kot stavbno zemljišče, vendar pa iz zapisnika o zaslišanju (list. št. 57) izhaja, da je na tej parceli vrt v velikosti približno 8 x 8 m, 7 jablan, da toženec ne živi na parceli 347/2 ter da ima v baraki shranjeno orodje in sadje. C. R. je izpovedal o enkratnem dogodku, da so leta 1976 zvozili les na parcelo toženca ter da so leta 1980 imeli v baraki na parceli toženca sestanke gasilcev, pri čemer je sam vedno prišel z avtom. Vendar tudi navedena izjava C. R. ne more zamajati celovite dokazne ocene prvostopnega sodišča, da se je zadevna pot in nepremičnina 347/2 uporabljala konsistentno zgolj za kmetijski namen, ostali načini uporabe pa so bili posamični in nedokazani ter ne omogočajo priposestvovanja služnosti v širšem obsegu. Tožena stranka v pritožbi podaja tudi navedbe prič o tem, da je služnost do 2002 uporabljal brez nasprotovanja tožeče stranke, vendar je enako ugotovilo že prvostopno sodišče, ki je nadalje zapisalo, da je tožena stranka priposestvovala pravico služnosti leta 1985 in da v teku priposestvovalne dobe od 1965 do 1985 tožeča stranka ni nasprotovala izvrševanju služnosti. Pritožbeno sodišče tako v tem delu v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvostopnega sodišča, da je tožena stranka zadevno služnost izvrševala v obliki hoje in vožnje z osebnimi avtomobili in traktorji za potrebe kmečkih del. Iz navedenih razlogov je neutemeljen tudi ugovor tožene stranke, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je toženec neupravičeno začel uporabljati pot po zadevni nepremičnini za vožnjo z motornimi vozili z gradbenim materialom. Tožena stranka se sklicuje na domnevno priposestvovano služnost in ne specificira, v čem točno je dejansko stanje nepopolno ali napačno ugotovljeno, pri čemer tožena stranka ni niti v pravdnem postopku niti v pritožbi navajala, da zadevne poti ne uporablja za vožnjo s tovornjaki z gradbenim materialom. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovljeno dejansko stanje prvostopnega sodišča tudi v tem pogledu.

Odločitev o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker nobena pravdna stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče odločilo, da vsaka krije svoje pritožbene stroške.