Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja.
Neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
I.Pritožbe zagovornika obdolženega A. A., zagovornice obdolžene B. B. ter obdolžene B. B. se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Obdolžena A. A. in B. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.
1.Okrožno sodišče na Ptuju (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo II K 67668/2025 z dne 19. 5. 2026 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 2 (dve) leti zapora in stransko denarno kazen v višini 720,00 EUR, z opozorilom za primer neplačila denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo 3 (treh) let. Skladno prvemu odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 9. 2025 od 13.10 ure dalje. Na osnovi osmega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, in sicer osebnega avtomobila znamke Honda Pilot, reg. št.
***, s pripadajočim kontaktnim ključem in prometnim dovoljenjem s serijsko št.
1.***. Obdolženi B. B. je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 300,00 EUR, prav tako z opozorilom za primer neplačila denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je tudi njej izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo 3 (treh) let. Skladno prvemu odstavku 56. člena KZ-1 pa ji je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 16. 9. 2025 od 13.10 ure dalje. Oba obdolžena je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo povrnitve in plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter odločilo, da se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračunskih sredstev.
2.Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbami izpodbijajo:
-zagovornik obdolženega A. A., in sicer v delu izrečene kazenske sankcije, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del spremeni in obdolžencu izreče nižjo kazen zapora, smiselno pa se zavzame tudi za razveljavitev odločitve o izgonu iz države;
-zagovornica obdolžene B. B., prav tako zoper odločbo o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženki izreče milejšo kazen zapora, obenem pa razveljavi odločitev o izgonu iz države;
-obdolžena B. B., zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter odločbe o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva, pri čemer se smiselno zavzema za nižjo kazen zapora in razveljavitev odločitve o odvzemu osebnega avtomobila.
3.Pritožbe niso utemeljene.
4.Jedro pritožbenih navedb zagovornikov in obdolžene je v graji izrečene kazenske sankcije, ki jo ocenjujejo kot prestrogo. Zagovornik obdolženega A. A. v bistvenem navaja, da je glede na priznanje krivde, obžalovanje, kritičnost, nekaznovanost, starost, šibko zdravstveno in premoženjsko stanje ter ob odsotnosti obteževalnih okoliščin obdolžencu izrečena prestroga kazen, pri čemer izpostavlja predvsem njegov korekten odnos do drugih udeležencev postopka v času prestajanja pripora oziroma kazni ter težke življenjske okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Sklicuje se še na kazenske sankcije, izrečene v primerljivih zadevah na območjih drugih višjih sodišč, in se zavzema za znižanje izrečene kazni zapora. Zagovornica obdolžene v bistvenem poudarja njeno pasivno vlogo sopotnice v vozilu, manjšo kriminalno količino njenega ravnanja v primerjavi s soobdolžencem ter njeno situacijsko vlogo pri storitvi kaznivega dejanja. Ob izpostavljanju njene starosti, nekaznovanosti, izobrazbe, zdravstvenega stanja, obžalovanja dejanja in težkih življenjskih razmer se zavzema za izrek kazni zapora na spodnji meji omilitvenega okvira. Obdolžena pa v laičnih pritožbah prav tako smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji.
5.Povzete pritožbene navedbe znižanja izrečene kazni zapora ne utemeljujejo. Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženima za kaznivo dejanje, katerega storitev sta priznala in bila zanj tudi spoznana za kriva, izreklo ustrezni kazenski sankciji, sprejeto odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Pri odmeri kazni je pravilno upoštevalo njuno celovito priznanje krivde, s katerim sta prispevala k hitrejšemu zaključku kazenskega postopka, dosedanjo nekaznovanost, starost 64 let, zdravstvene težave, težje premoženjske razmere, kritičen odnos do svojega ravnanja ter obžalovanje. Pri obdolženi je kot okoliščino na njeni strani izrecno upoštevalo tudi njen manjši prispevek k storitvi kaznivega dejanja, saj je kot sopotnica v vozilu v navigacijo vpisovala lokacije za pot.
6.Pritožbeno izpostavljene zdravstvene težave obdolženca same po sebi ne predstavljajo posebne olajševalne okoliščine, pri čemer je sodišče prve stopnje obdolžencu kazen že odmerilo pod predpisanim posebnim zakonskim minimumom za obravnavano kaznivo dejanje. Zagovornik zato z vztrajanjem, da je izrečena nepogojna kazen zapora prestroga, ne more uspeti, saj ne upošteva, da je za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od treh do desetih let in denarna kazen. V izrečeni kazni zapora se tako že ustrezno odražajo obdolženčevo priznanje krivde ter pritožbeno izpostavljene okoliščine, med njimi njegova dosedanja nekaznovanost in način izvršitve kaznivega dejanja.
7.Prav tako ne gre pritrditi niti pritožbenim navedbam o nesorazmernosti izrečene kazni zapora in njeni domnevni neskladnosti z ustaljeno sodno prakso. Zagovornik obdolženega v tej zvezi pavšalno zatrjuje, da se v Republiki Sloveniji glede na posamezno krajevno pristojnost izvaja različna kaznovalna politika, kar ima za posledico neenako obravnavanje storilcev istovrstnih kaznivih dejanj in s tem kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Takšnemu pritožbenemu naziranju ne gre slediti. Pri odmeri kazni je namreč sodišče prve stopnje vezano na zakonsko določena merila, pri čemer mora v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1 upoštevati težo storjenega kaznivega dejanja, krivdo posameznega obdolženca ter okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Odmera kazenske sankcije je zato vselej vezana na konkretne okoliščine posameznega primera in na individualizacijo kazenske sankcije, kar pomeni, da zgolj posplošena primerjava višine izrečenih kazni v drugih kazenskih postopkih sama po sebi ne more biti odločilna. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni dosledno sledilo zakonskim merilom ter za sprejeto odločitev ponudilo tehtne razloge, ki omogočajo njen preizkus, pri čemer je kazen obdolženima odmerilo na podlagi zakonsko določenih kriterijev in ugotovljenih okoliščin konkretnega primera.
8.Pritožbenemu sklicevanju na posamezne, zgolj posplošeno navedene druge kazenske zadeve, ne gre slediti. Vsaka kazenska zadeva namreč predstavlja samostojno celoto, v kateri je treba upoštevati konkretne objektivne in subjektivne okoliščine, težo in način izvršitve kaznivega dejanja, stopnjo krivde ter druge okoliščine, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije. Zato različna višina izrečenih kazni v drugih, po pritožbenih navedbah primerljivih zadevah, sama po sebi še ne pomeni različne kaznovalne politike ali kršitve načela enakosti pred zakonom, saj primerljivost posameznih kazenskih zadev ni mogoče utemeljiti zgolj na istovrstnosti kaznivega dejanja oziroma na višini izrečene kazni, temveč zahteva primerjavo vseh za odmero kazni pravno relevantnih okoliščin.
9.Obdolženi sicer po svojem zagovorniku navaja, da mu izrečena denarna kazen in njena višina predstavljata veliko težavo, ki jo bo skušal rešiti s pomočjo sorodnikov in prijateljev. Tudi v tem delu pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja razlogov za poseg v izpodbijano prvostopenjsko odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženima poleg kazni zapora utemeljeno izreklo tudi stranski denarni kazni ter pri njuni odmeri dosledno upoštevalo zakonsko določena merila in premoženjske razmere obdolžencev, sprejeto odločitev je tudi izčrpno obrazložilo. Razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo izrek in višino denarnih kazni, obdolženca niti ne izpodbijata, zgolj pritožbena navedba o težavah pri njunem plačilu pa sama po sebi ne daje podlage za drugačno odločitev od prvostopenjsko sprejete.
10.Zagovornika izrečeni stranski kazni izgona iz države za čas treh let nasprotujeta iz različnih razlogov. Zagovornik obdolženega navaja, da izrečeni ukrep zanj predstavlja nepredvideno okoliščino, saj ga po vrnitvi v domovino čaka negotova prihodnost. Zagovornica obdolžene pa graja razloge za izrek te kazenske sankcije in meni, da je sodišče prve stopnje njeno izrekanje utemeljilo zgolj s predvidevanjem, da bi obdolžena zaradi svojega težkega premoženjskega položaja kaznivo dejanje ponovila. Izpostavlja, da revščina sama po sebi ne more predstavljati resne grožnje javnemu redu, zato ocenjuje prvostopenjsko presojo, ki temelji izključno na premoženjskih okoliščinah obdolžene, nasprotno naravi in namenu te kazenske sankcije. Pri tem poudarja obdolženkino starost, izobrazbo, zdravstveno stanje in dosedanje življenje, zlasti dejstvo, da je upokojena pedagoška delavka, ter navaja, da so na njeno odločitev za sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja vplivale posebne vojne razmere v domovini, ne pa njena morebitna kriminalna naravnanost. V posledici povzetega smatra, da obdolžena ne predstavlja nevarnosti za javni red in varnost Republike Slovenije ter da izrek izgona ni potreben, saj že izrečena kazen zapora skupaj z odvzemom osebnega vozila predstavlja zadostno sredstvo za preprečitev ponovitve kaznivega dejanja.
11.Pritožbeno sodišče zagovornikoma ne more pritrditi. Po preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o izrečeni stranski kazni izgona iz države ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, pomembne za njen izrek, pravilno ugotovilo in ovrednotilo ter sprejeto odločitev ustrezno obrazložilo z jasnimi in tehtnimi razlogi. Pri presoji potrebnosti izgona je pravilno izhajalo iz konkretnih okoliščin obravnavane kazenske zadeve ter utemeljeno ocenilo, da (in zakaj) je izgon obdolžencev iz Republike Slovenije za čas treh let potreben in primeren za preprečitev oziroma zmanjšanje nevarnosti ponovitve tovrstnega kaznivega dejanja ter s tem za varstvo javnega reda in javne varnosti. Pri tem ni upoštevalo zgolj njunih osebnih in premoženjskih okoliščin, temveč predvsem naravo, težo in način storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Obdolženca sta namreč skupaj z najmanj še enim doslej neidentificiranim sostorilcem z namenom pridobitve premoženjske koristi sodelovala pri nedovoljenem prehajanju državne meje oziroma omogočanju takšnega prehajanja, s čimer sta posegla v varnost in učinkovitost nadzora nad državno mejo Republike Slovenije. Prav navedene okoliščine, povezane z načinom izvršitve kaznivega dejanja in motivom pridobitve premoženjske koristi, so bile podlaga za oceno, da bi se obdolženca po prestani kazni zapora lahko ponovno vključila v tovrstno kriminalno dejavnost in da je zato izgon iz države potreben.
12.Zagovornika brez osnove zožujeta prvostopenjske razloge za izrek izgona tujcev iz države na zgolj premoženjske razmere obdolženih. Sodišče prve stopnje namreč revščine ni obravnavalo kot samostojne podlage za sklep o ogrožanju javnega reda in javne varnosti, temveč jo je pravilno presojalo v povezavi z načinom in motivom storitve kaznivega dejanja ter z oceno njunega prihodnjega ravnanja. Zanesljivo je pri tem ocenilo, da se bosta obdolženca po prestani kazni zapora glede na neugodne življenjske in premoženjske okoliščine ponovno lahko znašla v težkem finančnem položaju, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi si sredstva za preživljanje ponovno prizadevala pridobiti z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Takšna ocena pa ima oporo tudi v konkretnem načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja, saj sta obdolženca pri njem zavestno in skupno sodelovala z namenom pridobitve premoženjske koristi ter aktivno sodelovala pri nedovoljenem prevozu tujcev oziroma njihovem prehodu državne meje.
13.Pri presoji potrebnosti izreka izgona ni mogoče prezreti niti narave obravnavane kriminalne dejavnosti in njenega pomena z vidika varstva javnega reda in javne varnosti. Nedovoljeni prehodi državne meje oziroma njihovo omogočanje pomenijo poseg v učinkovitost sistema nadzora državne meje in s tem v varnost države. Tudi morebitne težke življenjske okoliščine oseb, ki nedovoljeno prehajajo državno mejo, zato ne morejo zmanjšati pomena varovanja državne meje in preprečevanja tovrstne kriminalne dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije.
14.Pritožbeno sodišče ne spregleda osebnih okoliščin obdolžencev, ki jih izpostavljata zagovornika, vendar te ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane kazenske zadeve ne omajejo presoje o potrebnosti izgona. Sodišče prve stopnje je njune osebne okoliščine pri izpodbijani odločitvi dosledno upoštevalo in primerno ovrednotilo v povezavi z naravo in težo kaznivega dejanja ter nevarnostjo njegove ponovitve. Vendar neugodne posledice izgona zaradi razmer v njuni domovini same po sebi ne morejo prevladati nad javnim interesom, ki ga ta kazenska sankcija zasleduje, pri čemer je izgon časovno omejen na tri leta in zato ne predstavlja trajnega posega v njuno možnost vrnitve v Republiko Slovenijo.
15.Brez temelja pa je tudi pritožbena trditev, da sta že izrečena kazen zapora in odvzem premoženjske koristi zadostna za preprečitev ponovitve kaznivega dejanja. Gre za različne kazenske sankcije, ki zasledujejo različne namene, zato izrečena kazen zapora sama po sebi ne izključuje izreka izgona, če so zanj podane zakonske in dejanske podlage. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so za izrek izgona tujca iz države podane potrebne okoliščine, pri čemer je njegov čas trajanja ustrezno omejen na tri leta. Izrečena stranska kazen je zato primerna in sorazmerna.
Obdolžena v nizu laičnih pritožb graja tudi odločitev o odvzemu osebnega vozila. Navaja, da avtomobil, sicer vpisan na obdolženega, predstavlja njuno skupno premoženje ter njuno edino oziroma zadnje premoženje. Ob tem izpostavlja, da sta oba upokojenca in da je bil avtomobil zaradi vojnih razmer v Ukrajini zanju življenjskega pomena, zato meni, da je njegov odvzem nesorazmeren in predstavlja prehud poseg v njuno premoženjsko sfero.
Nima prav. Sodišče prve stopnje je osebni avtomobil, uporabljen za prevoz oseb, ki so prepovedano prehajale mejo in ozemlje Republike Slovenije, pravilno odvzelo na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1. Gre za posebno ureditev odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega pri izvršitvi kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, ki ob izpolnjenih zakonskih pogojih predpisuje njegov obvezen odvzem. Namen takšnega ukrepa je izločitev konkretnega prevoznega sredstva iz nadaljnje uporabe za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj.
Okoliščina, da osebni avtomobil po navedbah obdolžene predstavlja skupno premoženje zakoncev, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. KZ-1 za primer skupnega premoženja storilca in njegovega zakonca namreč ne določa izjeme od obveznega odvzema, kazenskopravni odvzem prevoznega sredstva pa tudi ni namenjen razreševanju civilnopravnih vprašanj glede lastništva oziroma deležev zakoncev na skupnem premoženju. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi bila uporaba določbe o obveznem odvzemu odvisna od notranjega premoženjskega razmerja med storilcem in njegovim zakoncem, česar zakon ne predvideva.
Pritožbeno sodišče ne prezre niti navedb o starosti obdolžencev, njunem upokojenskem statusu ter dejstvu, da naj bi bilo vozilo njuno edino oziroma zadnje premoženje in zanju zaradi vojnih razmer življenjskega pomena. Vendar tudi te okoliščine ne predstavljajo zakonske izjeme od obveznega odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega pri izvršitvi kaznivega dejanja. Odvzem vozila sicer pomeni poseg v premoženjsko sfero obdolženih zakoncev, vendar ima izrecno zakonsko podlago in zasleduje legitimen cilj preprečevanja nadaljnje uporabe konkretnega prevoznega sredstva za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj. Zato okoliščina, da gre za skupno oziroma edino premoženje obdolžencev, ne more vplivati na drugačno odločitev od prvostopenjsko sprejete, ki je materialnopravno pravilna in zakonita.
Pritožbeno sodišče se je seznanilo tudi s pritožbenim poudarkom, da bosta obdolžena v primeru nevračila odvzetega vozila svoje pravice uveljavljala pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, vendar ta okoliščina na presojo utemeljenosti pritožbe ne more vplivati. Pritožbeno sodišče je pri odločanju dolžno presoditi skladnost izpodbijane odločitve z Ustavo in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP), vendar v obravnavani kazenski zadevi ni ugotovilo nedopustnega posega v pravico do zasebne lastnine oziroma pravico do mirnega uživanja premoženja. Napoved morebitnega nadaljnjega pravnega varstva pa sama po sebi ne more biti razlog za drugačno odločitev.
Ker pritožbe obeh zagovornikov in obdolžene B. B. niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vse pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).
Čeprav pritožbe zagovornika obdolženega A. A., zagovornice obdolžene B. B. in obdolžene B. B. niso bile uspešne, je pritožbeno sodišče oba obdolžena na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, in sicer iz enakih razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje.