Jedro

Prva tožena stranka je s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih, in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar, je spornega dne zgrabilo brusilko in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom ZDR kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Električna brusilka je nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zato, ker je zvar zgrabil brusilko. Zato je podana objektivna odgovornost prve tožene stranke za nastalo škodo. Pri tem ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, to je brušenje zvarov, je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki I tako, da se v celoti glasi: „I. 1. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 do plačila.

2. Prva in druga tožena stranka sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 dalje do plačila.

3. Prva in druga tožena stranka sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 1.072,52 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Pritožbi se v delu, s katerim izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom tožnika zoper tretje toženo stranko, zavržeta.

III. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2011 do plačila v roku 15 dni in potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 1.072,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan od izdaje sodbe I. stopnje do plačila v roku 15 dni (točka I izreka). Podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper tretje toženo stranko je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da tretje toženi stranki povrne njene potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 345,13 EUR, po poteku paricijskega roka iz te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta prva in druga tožena stranka.

3. Prva tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se ne strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka odgovorna za nastalo nepremoženjsko škodo iz nesreče pri delu. Po njenem mnenju bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji njene odgovornosti najprej presoditi razmerje med prvo toženo stranko in tretje toženo stranko, s tem pa se ni ukvarjalo. Prva tožena stranka je v trditveni podlagi navajala, da so bili delavci napoteni na delo k tretje toženi stranki, zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej raziskati, kdo je v obravnavani zadevi sploh nosilec dejavnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožniku nadrejeni delavec delavec tretje tožene stranke A.A. in da je bilo orodje, s katerim se je tožnik poškodoval v lasti tretje tožene stranke. Po mnenju prve tožene stranke riziko nastanka poškodbe nosi tisti, ki je dejansko nosilec dejavnosti. To je bila nedvomno tretje tožena stranka, ki je delo organizirala (priskrbela orodje) in nadzirala, dejavnost pa se opravljala v njeno korist in zato je posledično ona odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da je tretje tožena stranka, s tem ko je prevzela nadzor nad opravljanjem nevarne dejavnosti postala subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo in je tako riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti prešel s prvo tožene stranke na tretje toženo stranko. Sodišče prve stopnje kot temelj za odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke navaja tudi sporazum, ki sta ga podpisali prva in tretje tožena stranka, do vsebine tega sporazuma pa se ne opredeli. Po stališču prve tožene stranke sporazum nasprotuje moralnim načelom in je zato ničen, na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti. Bistvo je, da odškodninske odgovornosti za delavcu nastalo poškodbo ni mogoče pogodbeno omejevati ali izključevati, ker je to v nasprotju s temeljnimi načeli odškodninskega prava in moralnimi načeli. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne in ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbene stroške, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Druga tožena stranka se pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je za škodo, ki je nastala tožniku, glede na ugotovljena dejstva odgovorna tretje tožena stranka kod dejanski delodajalec tožeče stranke. V dokaznem postopku so bila ugotovljena naslednja dejstva, da je tožnik pri delu uporabljal brusilko, ki je bila last tretje tožene stranke, da je pri tretje toženi stranki tožnik opravljal delo, ker je bil napoten s strani prvo tožene stranke kot izposojeni delavec, da je bila tretja tožena stranka naročnik del, ki so jih delavci prve tožene stranke opravljali v delavnicah in na gradbiščih tretje tožene stranke, kar je razvidno iz pisnega sporazuma o skupnih varnostnih ukrepih z dne 2. 9. 2010 in da je tožnik delo opravljal po nalogu delovodje tretje tožene stranke A.A.. Materialno pravno zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v vsakem primeru za škodo zaradi nesreče pri delu odgovorna prva tožena stranka, ki je s sporazumom o skupnih varnostnih ukrepih odškodninsko odgovornost prevzela nase. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb druge tožene stranke v odgovoru na tožbo v zvezi s sodno prakso, ki glede porazdelitve civilne odgovornosti ne priznava veljavnosti določilom sporazumov o skupnih varnostnih ukrepih. Odgovornosti za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu, ni sprejemljivo vnaprej omejevati le na njegovega delodajalca. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je potrebno obveznost druge tožene stranke glede določila 5. odstavka 24. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti zmanjšati za dogovorjeni znesek 250,00 EUR, saj je ugovor glede zmanjšanja obveznosti druge tožene stranke ta podala že v odgovoru na tožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko zavrne in zaradi odločanja o podrednem zahtevku vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da je tožena stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti stroške postopka v roku 8 dni, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni v delu, v katerem izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša nanju (točka I izreka sodbe), nedovoljeni pa sta v delu odločitve o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na tretje toženo stranko (točka II izreka sodbe).

6. K pritožbama v delu, v katerem izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka:

7. Tožnik je vložil tožbo zoper prvo in drugo toženo stranko, zoper tretje toženo stranko pa le, če se v pravdi ugotovi njena odgovornost za nastanek škode. Tako je mogoče zoper vsako izmed strank izdati drugačno sodbo in vsaka izmed njih vodi svojo pravdo sama (195. člen ZPP). Ker gre za ločena procesna razmerja, prva in druga tožena stranka ne moreta posegati v procesno razmerje med tožnikom in tretje toženo stranko in izpodbijati odločitve sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper tretje toženo stranko. Zato sta pritožbi v tem delu nedovoljeni (4. odstavek 343. člena ZPP) in ju je pritožbeno sodišče v tem delu skladno s 352. členom ZPP zavrglo.

8. K pritožbama v delu, ki se nanaša na ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka):

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede višine odškodnine v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko in v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Pritožbeno sodišče odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožena stranka s tretje toženo stranko opravljala dela na skupnih projektih in sicer kot podizvajalec z orodjem tretje tožene stranke. Tožniku, ki je bil pri prvi toženi stranki zaposlen kot varilec in je z električno brusilko z zaščitnim ščitom brusil oziroma čistil zvar dne 17. 3. 2011 okoli 12,00 ure, je brusilko zagrabilo in mu jo izbilo iz roke, tako da se je z njo porezal med vratom in prsnim košem in utrpel vreznine sprednjega spodnjega dela vratu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva tožena stranka skladno s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot delodajalec tožniku odgovorna za škodo, ki mu je nastala pri delu oziroma v zvezi z delom in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost prve tožene stranke je objektivna (149. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), saj je električna brusilka nevarna stvar, do nezgode pa je prišlo zaradi tega, ker je zvar brusilko zgrabil. Pri tem je ugotovilo tudi, da ni pomembno, da je prva tožena stranka uporabljala električno brusilko, ki je bila v lasti tretje tožene stranke. Dejavnost, ki jo je izvajala prva tožena stranka, brušenje zvarov je na način, kot se to dela, tudi ob pravilni uporabi stroja nevarna dejavnost. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo objektivno odgovornost prvo tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala pri delu ter vzročno zvezo med nastalo nezgodo in škodno posledico, ki jo je utrpel tožnik. Ugotovilo je, da je tožnik za ugotovljene telesne bolečine, njihovo intenziteto, dinamiko in trajanje upravičen do odškodnine za nematerialno škodo iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR in iz naslova prestanega strahu v višini 500,00 EUR, saj je skladno s 179. členom OZ ustrezna in tudi v mejah odškodnin, ki so bile dosojene za podobe poškodbe, kot jih je utrpel tožnik.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje glede objektivne odgovornosti prve tožene stranke za škodo v višini 2.500,00 EUR, ki je nastala tožniku kot posledica nezgode pri delu. Prva tožena stranka je imela z drugo toženo stranko sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Iz police št. ... z dne 21. 4. 2010 je razvidno, da je zavarovanec (prva tožena stranka) pri vsakem škodnem dogodku soudeležen z odbitno franšizo 250,00 EUR. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Druga tožena stranka soodgovarja za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nezgode pri delu, le v višini 2.250,00 EUR, glede na dogovorjeno odbitno franšizo v višini 250,00 EUR, na kar utemeljeno opozarja druga tožena stranka v svoji pritožbi.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sta pritožbi utemeljeni v delu, ki se nanašata na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pri odločitvi o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tek zakonskih zamudnih obresti določilo od izdaje sodbe (skladno s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavila tožeča stranka) in pri odločitvi ni upoštevalo načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006, po katerem rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, to je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ, zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

14. Kot izhaja iz navedenega, sta pritožbi prvo in drugo tožene stranke delno utemeljeni, zato jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Stranki sta s pritožbama sicer delno uspeli, vendar je pritožbeno sodišče glede na doseženi uspeh odločilo, da sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.