Jedro

Čeprav v tožničinem primeru že ob priznanju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje 40 % starostne pokojnine, ni podlage za ustavitev izplačevanja za nazaj. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da je izplačevanje mogoče ustaviti le za naprej.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bil tožnici med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni pomotoma izplačan del starostne pokojnine, do katerega ni bila upravičena. Ker je do izplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami toženca, pomotno izplačilo nedolga ne izključuje utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih pokojninskih dajatev. Tudi v teoriji velja stališče, da za pravico zahtevati vrnitev pomotoma plačanega ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in dokončno odločbo št. ... z dne 6. 9. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste št. z dne 23. 8. 2021 v delu, ki se nanaša na datum prenehanja izplačevanja starostne pokojnine spremenilo tako, da je 30. 9. 2020 nadomestilo z datumom 23. 8. 2021 (I. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tudi v preostalem odpravita odločbi z dne 6. 9. 2021 in 23. 8. 2021 ter odločba št. ... z dne 5. 1. 2022 v zvezi z odločbo iste št. z dne 22. 10. 2021 (II. tč. izreka). Izreklo je, da je toženi zavod (toženec) dolžan tožnici povrniti 1/4 stroškov postopka, ki bodo odmerjeni naknadno (III. tč. izreka).

2. Tožnica izpodbija prvostopenjsko sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da dokončni odločbi z dne 23. 8. 2021 in 22. 10. 2021 nista zakoniti in bi ju sodišče moralo odpraviti.

Toženi zavod je 23. 8. 2021 odločil, da se s 30. 9. 2020 preneha izplačevati del starostne pokojnine, priznane z odločbo z dne 11. 8. 2020, in da bo o ugotovitvi preplačila ter vračilu pokojnine izdana posebna odločba. V odločbi z dne 22. 10. 2021 je izrekel, da je od 1. 10. 2020 do 31. 8. 2021 neupravičeno prejela del starostne pokojnine in da je preplačilo v višini 2.794,71 EUR dolžna vrniti obročno v 12-ih mesecih. Po mnenju pritožnice že pojmovno ni mogoče za nazaj ustavljati izplačil denarne dajatve, ki je bila realizirana. Sklicuje se na sodbi Psp 472/2016 in Psp 220/2017 iz katerih izhaja, da je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Takšno stališče je v zadevi VIII Ips 20/2015 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS.

Sprašuje se, kako se lahko pokojnina preneha izplačevati za nazaj. Prejela jo je v dobri veri in ni vedela, da jo bo za obdobje enega leta toženec za nazaj prenehal izplačevati. Vso pokojnino je že porabila, saj jo je potrebovala za zdravljenje in preživljanje. Toženec lahko izda odločbo o ustavitvi izplačila, vendar le z veljavnostjo za naprej. V njenem primeru je poseg v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS. Meni, da toženec nima pravice zahtevati vračila pokojnin, saj do preplačila ni prišlo po njeni krivdi ali odgovornosti, temveč zaradi neskrbnega ravnanja toženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitve 158. člena Ustave Republike Slovenije2 (Ustava), vse iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. V zadevi gre za izpodbojni tožbi zoper odločbi z dne 23. 8. 2021 (A/2) in 6. 9. 2021 (A/1) o ustavitvi izplačevanja 40 % starostne pokojnine, ter odločbi z dne 5. 1. 2022 in 22. 10. 2021 (B/7) o vračilu preplačanih zneskov v višini 2.794,71 EUR s pp. Zadevi sta s sklepom z dne 12. 4. 2022 (list. 10-11) združeni v skupno obravnavanje.

6. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, skladnih z razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 11. 8. 2020 (A/3) priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine v znesku 277,41 EUR mesečno od 4. 8. 2020 dalje. Denarna dajatev ji je bila izplačevana do 31. 8. 2021, čeprav je bila v obdobju od 1. 10. 2020 do 31. 8. 2021 po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju začasno nezmožna za delo zaradi bolezni (5. tč. obrazložitve). Prav zaradi bolniškega staleža je toženec z odločbo z dne 6. 9. 2021, potrjeno z odločbo z dne 23. 8. 2021 (B/4) izrekel, da se starostna pokojnina preneha izplačevati s 30. 9. 2020. Torej za nazaj.

Odločitev toženca z dne 23. 8. 2021 je sodišče utemeljeno spremenilo tako, da je (I. tč. izreka sodbe) datum 30. 9. 2020 nadomestilo z datumom 23. 8. 2021. Razsodilo je, da je izplačilo pokojnine ustavljeno za naprej in ne za nazaj! V okoliščinah konkretnega primera je pravilno uporabilo 40.a člen novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2G). Novela ZPIZ-2G je pričela veljati 1. januarja 2020, 3. in 7. odst. 40.a člena pa sta se po 140. členu ZPIZ-2G pričela uporabljati 1. 5. 2020. V 3. odst. 40.a člena ZPIZ-2G je izrecno določeno, da se sorazmerni del zneska pokojnine po 3. odst. 40. člena in sorazmerni del po 4. odst. 116. člena zakona _ne izplačuje, če zavarovanec ne dela zaradi začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, daljše od 30 delovnih dni,_ oz. če je na dan vložitve zahteve že odsoten z dela zaradi začasne zadržanosti z dela.

Čeprav v tožničinem primeru že ob priznanju niso bili izpolnjeni pogoji za izplačevanje 40 % starostne pokojnine, ni podlage za ustavitev izplačevanja za nazaj. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, identičnim s stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je izplačevanje mogoče ustaviti le za naprej (8. tč. obrazložitve sodbe). Logično nesmiselno bi bilo ustavljati izplačevanje za nazaj, kar je bilo že izplačano. Ker je s I. tč. izreka sodbe tožbenemu zahtevku že ugodeno, pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

7. Enako velja za pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo odločb o vračilu neutemeljeno prejete pokojnine v skupni višini 2.794,71 EUR. Tudi ta del izpodbijane sodbe sledi novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, po kateri je pravna podlaga za vračilo neutemeljeno prejetih zneskov pokojninske dajatve podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bil tožnici med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni od 1. 10. 2020 do 31. 8. 2021 pomotoma izplačan del starostne pokojnine, do katerega ni bila upravičena. Ker je do izplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami toženca, pomotno izplačilo nedolga ne izključuje utemeljenosti zahtevka za vračilo prejetih pokojninskih dajatev. Tudi v teoriji velja stališče, da za pravico zahtevati vrnitev pomotoma plačanega, ni treba, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena.

8. Potrebno je pritrditi pritožbi, da do ustavitve izplačevanja denarne dajatve za nazaj ne more priti, ker bi bil poseg v nasprotju s 158. členom Ustave. Pritožbeno sodišče je v pretekli sodni praksi dosledno spoštovalo institut pravnomočnosti iz 158. člena Ustave, po katerem je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi.

Vendar je Vrhovno sodišče RS v novejši sodni praksi tudi glede vprašanja zavzelo stališče,4 da odločba o ustavitvi izplačevanja za naprej omogoča pravno varstvo v prihodnje, in da o upravičenosti do prejemanja pokojninskih dajatev v preteklem obdobju toženi zavod odloča v okviru preplačila po 194. členu ZPIZ-2. Po stališču Vrhovnega sodišča RS lahko toženec za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na ustavitev izplačevanja za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti vračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje. Odločitev o ustavitvi izplačevanja denarne dajatve za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetih zneskov se ne izključujeta, temveč po stališču Vrhovnega sodišča RS dopolnjujeta.

9. Iz vseh predhodno navedenih razlogov in ker tožničino sklicevanje na starejšo sodno prakso ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane, je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 75/2019. 4 Npr. sodba in sklep VIII Ips 63/2018.