Jedro

Že sam pritožnik izraža prepričanje, da bo (šele) s sodbo ustrezno obrazloženo, kako in na kakšen način je prišlo do samega dogodka in temu lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi, saj ni dvoma, da bi izrekanje o pritožbeno izpostavljenih vprašanjih presegalo okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja zgolj to, ali je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje kot se mu očita, ali ga ni storil in ko se ugotavlja, ali je obtoženec ponovitveno nevaren in ali je moč to ponovitveno nevarnost preprečiti z milejšimi ukrepi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Ne navaja razlogov za pritožbo, meni, da pripor za obtoženca ni več primeren ukrep ter predlaga njegovo odpravo in izrek morebitnega milejšega ukrepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazanskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljenost suma je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom pravnomočnosti obtožnice, s katero je bil utemeljen sum tudi formalno dognan in pa seveda z izrekom obsodilne sodbe, ki res ni pravnomočna. V takšni situaciji, ko je sodišče prve stopnje na podlagi pravnomočne obtožbe obtožencu izreklo obsodilno sodbo, ko je torej operiralo z za obsodilno sodbo zahtevano stopnjo verjetnosti, storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, zagovornik zaključka o utemeljenosti suma ne more omajati s sklicevanjem na uporabo orožja, ki da je imelo hibo, z zanikanjem vnaprejšnje načrtovanosti dejanja in z dejstvom, da je obtoženec močno žaloval. 6. Že sam pritožnik izraža prepričanje, da bo (šele) s sodbo ustrezno obrazloženo, kako in na kakšen način je prišlo do samega dogodka in temu lahko pritožbeno sodišče zgolj pritrdi, saj ni dvoma, da bi izrekanje o pritožbeno izpostavljenih vprašanjih presegalo okvire tega pritožbenega postopka, ko se ugotavlja zgolj to, ali je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje kot se mu očita, ali ga ni storil in ko se ugotavlja, ali je obtoženec ponovitveno nevaren in ali je moč to ponovitveno nevarnost preprečiti z milejšimi ukrepi. Tako kar se tiče utemeljenosti suma pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je ta zagotovo izkazan, zaradi česar pritožba v tem pogledu ne more biti uspešna.

7. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Po sodišču prve stopnje izpostavljene objektivne okoliščine (točka 7 razlogov izpodbijanega sklepa) v povezavi s subjektivnimi okoliščinami, ki so navedene v točki 8 pritožbeno izpodbijanega sklepa, tudi po sodbi pritožbenega sodišča kažejo na obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost. Slednja ni nič manj izrazita ob pritožbeni tezi, da je bil obtoženec doslej obsojen zgolj za kazniva dejanja premoženjske narave. Pritožbeno trditev, da obtoženec naj ne bi izkazoval do nikogar kakršnegakoli nasilja, grožnje ali karkoli, kar bi kazalo na to, da bi lahko komu karkoli naredil, se nujno relativizira ob zaključku, da je podan utemeljen sum storitve enega najtežjih kaznivih dejanja zoper življenje in telo. Ravno to pa so tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pritožbeno izpodbijani sklep v točki 7, zaradi česar tudi ne more biti produktivna pritožbena razprava o tem, da je sklep sodišča prve stopnje vsebinsko neobrazložen.

8. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo in razumno utemeljilo tudi obtoženčevo ponovitveno nevarnost, ki je tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako izrazita, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom in da milejši topogledni ukrepi, ki jih pritožba niti ne konkretizira, ne pridejo v poštev.

9. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevanih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.