Jedro

Tožbene navedbe o tožnikovi zapustitvi oziroma odsotnosti iz Azilnega doma so skladne s podatki spisov, po katerih je tožnik 23. 7. 2018 (samovoljno) zapustil Azilni dom in se tja tudi vrnil. To pomeni, da pogoji za ustavitev postopka odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito niso izpolnjeni in da dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno pravilno. V konkretnem primeru torej za to, da se šteje prošnja za umaknjeno, manjka tožnikova tridnevna odsotnost iz Azilnega doma, kar je razvidno iz podatkov uradnih evidenc (registra), ki se nahajajo v spisih.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1557/2018/3 (1312-06) z dne 31. 7. 2018 se odpravi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite postopek odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom ustavilo.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik 23. 7. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter še isti dan Azilni dom samovoljno zapustil. Nadalje se ugotavlja, da se tožnik v roku treh dni v Azilni dom ni vrnil niti ni do dneva izdaje sklepa ničesar sporočil. Zato se v skladu z 2. alineo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) njegova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno in zato je pristojni organ v skladu s šestim odstavkom 49. člena ZMZ-1 postopek za priznanje mednarodne zaščite tožniku s sklepom ustavil. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Toži iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz navedb v tožbi izhaja, da je tožnik še vedno prisoten v Azilnem domu na Viču, kjer je nastanjen v sobi na moškem oddelku. Dne 23. 7. 208 je sicer res zapustil Azilni dom, a se je vanj vrnil že naslednji dan, to je 24. 7. 2018 in s tem pred iztekom tridnevnega roka ter da se torej kot prosilec za mednarodno zaščito še vedno nahaja v Sloveniji, konkretno v Azilnem domu.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je naknadno ugotovila, da je prišlo do pomote pri vpisu v register in da se tožnik še vedno nahaja v Azilnem domu v Ljubljani ter da je o tem 9. 8. 2018 ustno in pisno obvestila tožnikovega pooblaščenca. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep o ustavitvi postopka odpravi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prejemu odgovora na tožbo in po tem, ko je pregledalo upravne spise, sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe o tožnikovi zapustitvi oziroma odsotnosti iz Azilnega doma skladne s podatki spisov, po katerih je tožnik 23. 7. 2018 (samovoljno) zapustil Azilni dom in se tja tudi vrnil. To pa pomeni, da pogoji za ustavitev postopka odločanja o prošnji tožnika za mednarodno zaščito niso izpolnjeni in da dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ni ugotovljeno pravilno. Po določbah 50. člena ZMZ-1 se namreč prošnja za priznanje mednarodne zaščite šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve tja ni vrnil. V konkretnem primeru torej za to, da se šteje prošnja za umaknjeno, manjka tožnikova tridnevna odsotnost iz Azilnega doma, kar je razvidno iz podatkov uradnih evidenc (registra), ki se nahajajo v spisih.

7. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja odpravilo.

8. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.