Jedro

Izvršilni naslov, ki je bil podlaga sklepu o dovolitvi izvršbe, ima naravo sodne poravnave, ta pa ima učinek pravnomočne sodbe in učinkuje med strankama tako, da sta vezani nanjo in jo morata šteti za resnično in pravilno in zato ne smeta začeti pravde v isti stvari. Če bi pravdno sodišče (v pravdi) meritorno odločalo o utemeljenosti ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe glede višine terjatve bi ponovno odločalo o stvari, o kateri je bilo med istima strankama odločeno, kar p ni dopustno.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. In 99/00061 z dne 18.5.1998, ki je nalagal toženki, da tožnici plača glavnico v znesku 413.575,50 ATS v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, 18 % letne obresti od glavnice v skladu s kreditno pogodbo št. ... z dne 4.2.1992 od 11.2.1998 dalje do plačila, stroške izvršilnega postopka 57.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1998 dalje. Odločilo je tudi, da se zavrže tožbeni zahtevek na podlagi pripravljalne vloge z dne 2.2.2009, razširjen na 30.055,70 EUR glavnice in zamudne obresti od tega zneska po obrestni meri, ki je veljala za vezane devizne vloge nad eno leto pri Novi KBM od 11.2.1998 do 31.12.2001 za ATS, od 1.1.2002 do 31.12.2006 po isti obrestni meri in od 1.1.2007 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožnica in v pritožbi uveljavljala pritožbeni razlog bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (1. in 2. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdrži sklep o izvršbi v celoti v veljavi, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15 dnevnega roka po vročitvi prepisa sodbe toženki do plačila. Navajala je, da se ne strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in razlogi, kot jih je navedlo to sodišče. Po enajstih letih namreč tožnica ni mogla pričeti postopka izterjave svoje terjatve, saj se sama sodišča med seboj nikakor ne morejo zediniti, kdo je sploh pristojen za predmetno zadevo in na kakšen način je potrebno zadevo izpeljati. Zaradi časovne odmaknjenosti so se tudi zakonodaja kakor tudi postopki že večkrat spremenili, vse to pa ne more iti v breme tožnice oziroma upnice. V kolikor se je prvostopno sodišče postavilo na stališče, da v predmetni zadevi že obstaja pravnomočni izvršilni naslov, pa nikakor ne more razveljaviti samega sklepa o izvršbi, ki je v tem primeru izdan povsem pravilno na podlagi izvršilnega predloga. S tem, ko je prvostopno sodišče razveljavilo tudi sam sklep o izvršbi, je tožeči stranki, ki je povsem pravilno in legitimno želela svojo terjatev izterjati po sodni poti v izvršilnem postopku s prodajo zastavljene nepremičnine, onemogočilo, da bi prišla do poplačila svoje terjatve. Sodišče druge stopnje je že odločalo o pritožbi drugega dolžnika I. J., ki jo je vložil zoper sklep o ugovoru v izvršilnem postopku in je tam jasno sprejelo odločitev, da določbe takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) niso določala nadaljevanja postopka pred pravdnim sodiščem.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 12.2.1998 tožnica kot upnica predlagala zoper toženko kot dolžnico (hkrati tudi zoper I. J. kot dolžnika) izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sporazuma strank po določbi 251. c čl. ZIP, ki je izvršilni naslov, s katerim tožnica že razpolaga.

Te ugotovitve pritožba ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi dejstvo, da je toženka oziroma dolžnica v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da se stanje terjatve ne ujema s stanjem plačil, da so obresti nepravilno obračunane, ter da niso upoštevani že poravnani obroki posojila. Torej je toženka dejansko nasprotovala le višini izterjevane terjatve, ne pa tudi njenemu temelju.

Tudi tega ugotovljenega dejstva pritožba ne izpodbija.

Pravilno je tudi pravno stališče sodišča prve stopnje, da ima izvršilni naslov v predmetni zadevi naravo sodne poravnave. Za sodno poravnavo pa veljajo pravila o subjektivnih in objektivnih mejah pravnomočnosti, kot veljajo za pravnomočno sodbo.

Izvršilni naslov ima torej učinek pravnomočne sodbe in učinkuje med strankama tako, da sta vezani nanj in ga morata šteti za resničnega in pravilnega in zato ne smeta začeti (nove) pravde o isti stvari.

Če bi (pravdno) sodišče prve stopnje v tej pravdi meritorno odločalo o utemeljenosti toženkinega ugovora glede višine terjatve, bi ponovno odločalo o isti terjatvi, o kateri je bilo med istima strankam odločeno (oziroma je bila terjatev že ugotovljena) z izvršilnim naslovom.

Sodišče prve stopnje pa določbe Zakona o pravdnem postopku nalagajo, da mora po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in mora tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (II. odst. 319. čl. ZPP).

Če ne ravna sodišče prve stopnje v skladu z navedeno zakonsko določbo, stori bistveno kršitve določb pravdnega postopka iz 12. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, na katero je pritožbeno sodišče na podlagi določbe II. odst. 350. čl. ZPP tudi dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. čl. ZPP).