Jedro

Ni mogoče šteti, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, saj je njegov neuspeh v deležu 31 odstotkov oziroma, v delu, v katerem se je spor nanašal na pripravljenosti zaradi terena (vaj in usposabljanj).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za zneske, ki so razvidni iz I. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sodbo na podlagi pripoznave je toženki naložilo, da tožniku plača zneske, ki so razvidni iz II. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sklepa je odločilo o pravdnih stroških, in sicer je toženki naložilo, da tožniku plača stroške v deležu 69 odstotkov, in tožniku, da toženki plača stroške v deležu 31 odstotkov, pri čemer bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2.Zoper odločitev o stroških postopka (točka III izreka sklepa) se iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik. Navaja, da bi sodišče prve stopnje upoštevaje drugi odstavek 154. člena ZPP lahko odločilo, da je tožnik upravičen do plačila pravdnih stroškov v celoti. V istovrstnih sporih je bila stroškovna odločitev takšna (Pdp 432/2024); toženka stroškov v zvezi z umaknjenim delom tožbe ni priglasila. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik tožbo vložil, ko še ni bilo sprejete sodne prakse, toženka je podala tipski odgovor na tožbo. Ni se opredelila do delnega umika tožbe, sodišče prve stopnje je izdalo poseben sklep o ustavitvi postopka, v katerem o stroških ni odločilo. Toženka ni imela dodatnih stroškov zaradi umaknjenega dela tožbe. Podlago za stroškovno odločitev predstavlja tretji odstavek 154. člena ZPP, pri čemer se sorazmerno majhen del zahtevka ne vrednoti le številčno. Tožnik bi bil upravičen do vseh stroškov upoštevaje načelo pravičnosti. V obsežnih pritožbenih navedbah izpostavlja mnenje o neustreznosti načina reševanja množičnih sporov, ki se nanašajo na Slovensko vojsko. Nedopustno je, da je rezultat različen glede na to, kdaj je razsojeno oziroma kdaj je bila vložena tožba. Zagotoviti je treba pošteno sojenje in enakost pred zakonom. Odvetnik je dolžan stranki pojasniti stanje zadeve, kar je ob spreminjajočih se odločitvah nemogoče. V nekaterih sporih so bili delavci upravičeni do vseh stroškov. Sodišča morajo procesna pravila uporabljati enako, za kar bi moralo poskrbeti Vrhovno sodišče RS, tudi s podajanjem načelnih pravnih mnenj. Nesprejemljivo je, da se z odločitvami čaka Vrhovno sodišče RS in se nato oblikuje sodna praksa. Navedeno predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Sodnik mora pri sojenju upoštevati sodno prakso, nepristransko sojenje, kot da ima pred sabo nedoločeno število primerov iste vrste, kar ni mogoče, če mu višje sodišče spreminja odločitve. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega dela sklepa, tako da bo upravičen do stroškov v celoti. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje stroškovni odločitvi na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP. Navaja, da ni po nepotrebnem vlagala pripravljalnih vlog. Zahtevek je v delu, v katerem bi v pravdi izgubila, pripoznala. Tožnik, ki ga zastopa kvalificirani pooblaščenec (odvetnik), bi lahko predvidel, kakšen bo uspeh. Sodna praksa se ni spremenila. Spremenila se je glede tedenskega in dnevnega počitka. Toženka je predložila zahtevane evidence, na tipsko tožbo je odgovorila, kot je bilo zahtevano. Stroške je pravočasno priglasila. Tožnik ni uspel v pomembnem deležu. Sklicuje se na neprimerljivo sodno prakso. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni dovoljena.

5.Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek za plačilo neplačane plače v višini 4.647,64 EUR za čas pripravljenosti na določenem kraju. Toženka je na tožbo odgovorila. Šele v prvi pripravljalni vlogi, s katero je spremenil tožbo, je tožnik opredelil posamezne primere pripravljenosti na določenem kraju. Po enem letu je tožbo delno umaknil, in sicer v delu, v katerem se je nanašala na pripravljenosti zaradi terena (vaj in usposabljanj) - v vlogi dne 23. 10. 2023 sploh ni navedel točno, v katerem delu tožbo umika. To je storil šele s pripravljalno vlogo z dne 10. 5. 2024, v kateri je jasno navedel zahtevek, pri katerem je vztrajal. Ta zahtevek je toženka pripoznala z vlogo z dne 7. 11. 2024, s katero je priglasila stroške. V vlogi je izrecno izjavila, da naj se šteje, da je v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo, v pravdi uspela. Tožnik je z vlogo z dne 21. 11. 2024 priglasil stroške in utemeljeval, zakaj bi bil upravičen do vseh stroškov.

6.Toženka je, kot že navedeno, priglasila stroške tako za del spora, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, kot za del, v katerem je zahtevek pripoznala. V tem se tožnikova situacija razlikuje od primerov, ki jih navaja v pritožbi, v katerih je bilo ob odsotnosti priglasitve stroškov s strani nasprotne stranke sprejeta drugačna stroškovna odločitev.

7.Tožnik v pritožbi prikazuje, kot da je sodišče prve stopnje o delni ustavitvi postopka (zaradi delnega umika tožbe) odločilo z ločenim sklepom, kar ne drži. Z eno odločbo (katere stroškovna odločitev je izpodbijana) je postopek delno ustavilo (I. točka izreka), odločilo o utemeljenosti zahtevka, ki ga je toženka pripoznala (II. točka izreka), ter pravilno odločilo o stroških postopka, tako da je odločilo, katera stranka jih krije in v kakšnem deležu (III. točka izreka, ki je predmet pritožbenega preizkusa).

8.Prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške (razen če jo umakne takoj po izpolnitvi zahtevka; tožnik tožbe ni umaknil po izpolnitvi zahtevka). Šteje se, da stranka z umaknjeno tožbo v sporu ni uspela. Drugi odstavek 154. člena ZPP v primeru delnega uspeha določa dve možnosti, in sicer da vsaka stranka krije svoje stroške ali da se plačajo po deležih. Za to drugo se je glede na različen uspeh strank (69 oziroma 31 odstotkov) pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Možnost, da ena stranka drugi v celoti plača stroške, je določena v prvem odstavku 154. člena ZPP, kadar stranka v pravdi v celoti uspe, ali na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, če stranka v pravdi ne uspe samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ni mogoče šteti, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, saj je njegov neuspeh v deležu 31 odstotkov oziroma, kot navaja sam v pritožbi, v delu, v katerem se je spor nanašal na pripravljenosti zaradi terena (vaj in usposabljanj).

9.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje potrebnosti stroškov (priznajo se za pravdo potrebni stroški; prvi odstavek 155. člena ZPP), so glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le, katera stranka nosi stroške in v kakšnem deležu, nebistvene. Vprašanje potrebnosti stroškov se bo zastavilo ob izdaji sklepa o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

10.Neupoštevne so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari (izdana sodba na podlagi pripoznave) oziroma na splošno na reševanje množičnih sporov.

11.Sprejeta stroškovna odločitev je enaka kot v številnih drugih (istovrstnih) sporih, v katerih stranki v primeru delnega uspeha v pravdi stroške plačajo po deležih.

S sodbo VDSS Pdp 432/2024 z dne 20. 11. 2024, na katero se neutemeljeno sklicuje tožnik v pritožbi, je bila sicer potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do plačila stroškov, oziroma presoja, da je kljub delnemu umiku tožbe tožeča stranka uspela v pretežnem delu, zaradi delne ustavitve postopka pa posebni stroški niso nastali, vendar ni šlo za primerljivo situacijo, kot je pri tožniku (s prvotnih zahtevanih 4.637,57 EUR je tožnik po umiku zahteval 3.700,62 EUR).

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

13.Odločitev, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa glede na izpodbijano odločitev o pravdnih stroških in pritožbene navedbe ne šteje za pravdo potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklepa VDSS Pdp 571/2024, Pdp 572/2024, oba z dne 8. 1. 2025.

2Sklepi VDSS Pdp 415/2024 z dne 29. 10. 2024, Pdp 7/2025 z dne 15. 1. 2025, Pdp 8/2025 in Pdp 18/2025, oba z dne 5. 2. 2025, Pdp 28/2025 z dne 12. 2. 2025.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 154/2, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.