Ker med strankama v času izobraževanja toženca ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Kranju.
1.Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. O predlogu je bilo odločeno s sklepom o izvršbi z dne 29. 4. 2024. Tožena stranka je zoper navedeni sklep vložila ugovor, v katerem je ugovarjala tudi stvarni in krajevni pristojnosti Okrajnega sodišča v Kranju in predlagala, naj sodišče po razveljavitvi sklepa zadevo odstopi pristojnemu delovnemu sodišču. Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep o izvršbi razveljavilo s sklepom z dne 11. 6. 2024 in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrožno sodišče v Kranju v pravdnem postopku. Okrožno sodišče v Kranju se je s sklepom I Pg 143/2024 z dne 23. 7. 2024 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu ter odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Kranju. Tožeča stranka je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kranju tožbo dne 29. 11. 2024 dopolnila, na to dopolnitev pa je tožena stranka odgovorila z vlogo z dne 19. 12. 2024.
2.Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom P 192/2024 z dne 15. 1. 2026 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi ter da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju.
3.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, je ob sklicevanju na 25. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) na vrhovno sodišče vložilo predlog za odločitev v sporu o stvarni pristojnosti. V predlogu navaja, da v tej zadevi ne gre za spor, za katerega bi bilo skladno s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2024 in nasl.) stvarno pristojno delovno sodišče. Tožena stranka je bila pri tožeči stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi od 15. 4. 2022 do 7. 7. 2022, tožeča stranka pa od nje zahteva plačilo dolga oziroma stroškov usposabljanja in izobraževanja, ki je bilo opravljeno v času od 22. 3. 2022 do 27. 3. 2022. V tem obdobju tožena stranka še ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki, saj je zanjo opravljala delo po podjemni pogodbi. V času izobraževanja oziroma usposabljanja delovno razmerje torej ni obstajalo, zato delovno sodišče glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, se je v predlogu sklicevalo tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII R 7/2021. Menilo je, da gre v obravnavanem primeru za premoženjski spor oziroma za spor o pravici med pravno osebo in fizično osebo, ki pa ne izvira iz delovnega razmerja. Glede na to je na podlagi 30. člena ZPP za rešitev te zadeve pristojno sodišče splošne pristojnosti.
4.Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Kranju.
5.Delovna sodišča so kot specializirana sodišča pristojna le za reševanje tistih sporov, za katere tako izrecno določa zakon. Stvarno pristojnost delovnih sodišč v individualnih delovnih sporih opredeljuje 5. člen ZDSS-1, ki v točki b) prvega odstavka določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Ta določba zamejuje individualni delovni spor z objektivno komponento (spor iz delovnega razmerja) in subjektivno komponento (spor med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki), ki morata biti podani kumulativno.
6.Predmet spora v tej zadevi je plačilo stroškov izobraževanja oziroma usposabljanja tožene stranke, ki so nastali v obdobju, ko je tožena stranka opravljala delo pri tožeči stranki na podlagi podjemne pogodbe. V tem času med njima še ni bilo vzpostavljeno delovno razmerje niti med njima ni spora o obstoju le tega. Obstoj delovnega razmerja pa je bistvenega pomena za določitev pristojnosti sodišča, ki bo odločalo v sporu o plačilu teh stroškov.
6.Če je med strankama sporno, ali je delovno razmerje obstajalo, je mogoče obstoj tega razmerja uveljavljati le s tožbo, ki je po svoji naravi oblikovalna. Če odločitve sodišča o tem ni, tudi ni obstoja delovnega razmerja. Zato ne zadošča zatrjevanje tožene stranke, da so obstajali elementi delovnega razmerja.
7.Ker med strankama v času izobraževanja in usposabljanja tožene stranke ni bilo vzpostavljeno delovno razmerja in ker stranki nista bili v medsebojnem odnosu delavca in delodajalca, za rešitev tega spora ni stvarno pristojno delovno sodišče niti po točki b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 niti po kateri od preostalih točk te določbe.
8.V tej zadevi gre za premoženjski spor, za reševanje katerega je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, glede na vrednost spornega predmeta pa je to okrajno sodišče (prvi odstavek 30. člena ZPP).
9.Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Kranju.
-------------------------------
1.Primerjaj npr. s sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 4/2014 z dne 25. 3. 2014, VIII R 16/2017 z dne 5. 9. 2017, VIII R 7/2021 z dne 21. 6. 2021.
2.Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII R 16/2017 z dne 5. 9. 2017.