Jedro

Sodišče nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca zavrnilo ali ga zavrglo kot nedovoljenega.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca V.F.U. v Ljubljani se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec V.F.U. v Ljubljani je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka in sicer izdatke obdolženca ter nagrado njegovega zagovornika ter 320,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega N.B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in členom 54 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora ter mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 upoštevaje kot določeno kazen po tej sodbi in kazen sedem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 19079/2014 z dne 6. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 19079/2014 z dne 2. 4. 2020, pravnomočno 29. 4. 2020, izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora, ki se bo na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), izvršila tako, da bo obdolženi N.B. med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja izrečena enotne zaporne kazni, določi zavod. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 12,40 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženi dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe povrniti premoženjskopravni zahtevek, oškodovancem: družbi R.-G. d.o.o. v znesku 66,371,81 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka glede zakonitih zamudnih obresti se družbo R.-G. d.o.o., napoti na pravdo, V.N. znesek 4.408,13 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, in sicer glede zakonitih zamudnih obresti od 30. 1. 2013 dalje do plačila, se oškodovanca V.N. napoti na pravdo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca J.G. s.p. s priglašenimi premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 7.027,68 EUR, napoti na pravdo. V.F.U. v Ljubljani, se s priglašenimi premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 11.489,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 10. 2016 dalje do plačila napoti na pravdo.

2. Zoper odločitev o premoženjskopravnem zahtevku V.F.U. v Ljubljani se je pritožil pooblaščenec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in obdolžencu naloži v plačilo celoten premoženjskopravni zahtevek oškodovanca.

3. Na pritožbo oškodovanca je podal odgovor zagovornik obdolženca, s katerim pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo oškodovanca zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je oškodovano V.F.U. v Ljubljani s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 11.489,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 10. 2016 dalje do plačila, napotilo na pravdo. Iz razlogov napadene sodbe izhaja, da je takšno odločitev sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP, zato ker je o računih oškodovane V.F.U. v Ljubljani, ki so navedeni pod točko III izreka napadene sodbe, že bilo odločeno v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko je oškodovanca napotilo na pravdo, sprejelo, ker je ugotovilo, da oškodovanec že razpolaga s pravnomočnimi sklepi o izvršbi in sicer Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83520/2013 z dne 27. 5. 2013, Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152550/2013 z dne 30. 9. 2013, Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84651/2013 z dne 28. 5. 2013. 6. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za pravnomočno razsojeno stvar, zato kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca več ni moglo odločati na drugačen način, kot da je oškodovano V.F. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) pravdni postopek. Tako lahko kazensko sodišče, kadar obravnava in odloča o kaznivem dejanju, ki je predmet obtožbe, odloči tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca tako, da mu ugodi v celoti ali delno, ali pa oškodovanca napoti s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Sodišče nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca zavrnilo ali ga zavrglo kot nedovoljenega. V izvršilnem postopku se je odločalo o zahtevkih, to je o povrnitvi škode, ki je nastala zaradi neplačila izstavljenih računov, torej se je odločalo o enakih zahtevkih, ki so bili uveljavljani v kazenskem postopku kot premoženjskopravni zahtevek. V izvršilnem postopku je bilo tako pravnomočno odločeno prej, preden je sodišče prve stopnje odločilo v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je bilo potrebno pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar presoditi, ali gre pri uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku za isti zahtevek o katerem je bilo odločeno v izvršbi. Ker gre v kazenskem postopku za isti premoženjskopravni zahtevek oziroma identičen predlog, da se povrne škoda, torej gre za isti življenjski primer, iz katerega izvirajo tudi ista dejstva, iste dejanske in pravne podlage, ki se nanašajo na povrnitev škode, torej gre za že razsojeno stvar, je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca V.F. odločilo pravilno, ko ga je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

7. Pooblaščenec, ki se v pritožbi sklicuje na to, da je v kazenskem postopku bil uveljavljan premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, v izvršilnem pa zoper družbo N... d.o.o., katere direktor je bil obdolženi in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki je obdolženega spoznalo za krivega temu naložiti tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti uspešen. Kot že navedeno je o temelju in sicer plačilu povzročene škode že odločeno v pravnomočnem izvršilnem postopku, zato o istem zahtevku, sodišče prve stopnje, ne glede na to, da je bil oškodovanec v izvršilnem postopku nepoplačan, ker je družba N. d.o.o. v stečaju, ni moglo odločiti drugače kot je (res iudicata). Zato tudi vsi ostali pomisleki pritožbe, ki se zavzema za drugačno odločitev, glede premoženjskopravnega zahtevka, ne more biti uspešna.

8. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno s členom 383/I ZKP, je o pritožbi pooblaščenca oškodovanca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu člena 96/II v zvezi s členom 98/I ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksno tarifo.