Jedro

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švicarskem azilnem domu.Nasprotno, tožnik je izjavil, da je bilo bivanje v azilnem domu v redu in da so z njim lepo ravnali lepo. Le v drugem azilnem domu z njimi ni lepo ravnal socialni delavec, ki je bil rasist, na kar pa tožnik sklepa le zato, ker naj bi jim socialni delavec, ko so želeli v sobe pospraviti svoje stvari, rekel, naj se s tem ne ukvarjajo preveč, saj se bodo kmalu vrnili v izvorne države. Opisana tožnikova izkušnja njegovega bivanja v 1vicarskem azilnem domu pa se očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji.Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švicarskega azilnega sistema.

Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima švicarski azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Švicarski konfederaciji ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III
1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 11. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (3. 3. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Švicarska konfederacija tožnika vanjo vnesla že 5. 12. 2022. Zato je tožena stranka tej državi 10. 3. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 11. 3. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena te uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3.V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru (27. 3. 2025), iz katerih je razvidno, da se v Švicarsko konfederacijo ne želi vrniti, ker mu je bilo z odločbo odrejeno, da mora v določenem roku zapustiti njeno ozemlje, sicer bo vrnjen v izvorno državo. Prstni odtisi so mu bili odvzeti na Uradu za migracije v Baslu, nato pa je bil za eno leto nastanjen v azilni dom. Potem so ga premestili v drug azilni dom, tožnik je opravil tudi tečaj nemščine. Na Uradu za integracijo je pol leta delal kot prostovoljec. Septembra 2024 je prejel zavrnilno odločbo, februarja 2025 pa je sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. Nato je prejel odločbo, da mora zapustiti ozemlje Švicarske konfederacije. V postopku je imel na voljo tolmača in pravno pomoč. Bivanje v azilnem domu je bilo v redu, z njim so ravnali lepo. V drugem azilnem domu z njimi ni lepo ravnal socialni delavec, ki je bil rasist. Ko so želeli v sobe pospraviti svoje stvari, jim je v času čakanja na uradno odločitev dejal, naj se s tem ne ukvarjajo preveč, saj se bodo kmalu vrnili v izvorne države. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo. V zvezi s svojimi zdravstvenimi težavami je tožnik povedal, da mu ob hudem mrazu otrpnejo prsti, o čemer se je sicer že posvetoval z zdravnikom v Švicarski konfederaciji, ki mu je pojasnil, da je to zaradi mraza, da bo izginilo in da ne gre za resno zdravstveno stanje. V Republiki Sloveniji ni potreboval zdravniške pomoči. Tožnik je predložil fotokopijo odločbe, iz katere izhaja da mora zapustiti ozemlje Švicarske konfederacije, fotografijo sporočila svojega šefa iz Urada za integracijo, ki ga je poslal odvetnikom, da bi tožniku pomagali v postopku za priznanje mednarodne zaščite in fotografijo sporočila, ki ga je šef poslal tožniku, ko je prejel zavrnilno odločitev, iz katere je razvidno, da mu je žal in da se sramuje lastne države, ker ga (tožnika) ni želela sprejeti.

4.Tožena stranka izpostavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj pristojnost določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III. Zavrnitev tožnikove prošnje ni sistemska pomanjkljivost v postopku mednarodne zaščite. Poleg tega je tožnik sam pojasnil, da je imel možnost pravnega varstva in pravnega svetovanja, saj se je pritožil zoper zavrnilno odločitev, s katero se je sodišče strinjalo. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 in Upravnega sodišča I U 137/2024 z dne 29. 1. 2024.

5.Iz nadaljnjih poudarkov tožene stranke je razvidno, da je imel tožnik v Švicarski konfederaciji na voljo tolmačenje, pravno pomoč, nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo. Z njim so lepo ravnali, le en socialni delavec je bil rasist, na kar pa tožnik sklepa le zaradi navedenih izrečenih besed. Po mnenju tožene stranke je taka izjava sicer neprimerna, vendar brez teže, saj ni vplivala na tožnikov status v Švicarski konfederaciji, v kateri mu je bilo bivanje omogočeno do izvršljivosti zavrnilne odločbe o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

6.Tožnikova preobčutljivost na mraz ni ovira za predajo, pri čemer ne gre spregledati, da je tožnik kljub domnevnim zdravstvenim težavam samostojno potoval do Republike Slovenije, kjer ni potreboval zdravstvene oskrbe. Zato ne gre za posebej hude zdravstvene težave, ki bi utegnile vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Tudi zdravnik v Švicarski konfederaciji je ocenil, da ne gre za resno zdravstveno stanje.

7.Dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in sprejema. Fotokopija odločbe, iz katere izhaja, da mora zapustiti ozemlje Švicarske konfederacije, ne potrjuje pomanjkljivosti postopka, poleg tega dejstvo, da je moral zapustiti državo po zaključenem postopku, ko je imel status tujca brez dovoljenja za prebivanje, ne more vplivati na drugačno odločitev. Tudi sporočila tožnikovega šefa iz Urada za integracijo nimajo posebne dokazne teže, saj gre za zasebna sporočila, ki ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku. Tožnik je sam pojasnil, da mu je šef poslal sporočilo, v katerem je napisal, da mu je žal, ker ga njegova država ni sprejela, kar pa je osebno mnenje avtorja tega sporočila. Tožnikova prošnja v Švicarski konfederaciji je bila kot rečeno zavrnjena, pravilnost te odločitve pa je potrdilo tudi sodišče.

8.V nadaljevanju tožena stranka ob sklicevanju na merila v sodbi Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 v zvezi z ovirami za predajo prosilca odgovorni državi članici meni, da tožnik ni izkazal utemeljenih zadržkov glede vrnitve v Švicarsko konfederacijo. Povedal je namreč, da je bilo v tamkajšnjem azilnem domu v redu, na voljo je imel nastanitev, pravno pomoč, prehrano in zdravstveno oskrbo. Tožnik je imel na osebnem razgovoru možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih njegova predaja ne bi bila primerna, vendar ni podal izjav, ki bi nakazovale, da mu v primeru vrnitve grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Švicarsko konfederacijo podvržen takemu ravnanju, in da so tam sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožnikove trditve

9.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in obravnavo svoje prošnje za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10.Uvodoma tožnik izpostavlja svoje izjave na osebnem razgovoru, da so švicarski organi septembra 2024 zavrnili njegovo prošnjo za mednarodno zaščito z odločbo, katere pravilnost je v februarju 2025 potrdilo sodišče. Zato je najverjetneje prejel poziv švicarskih oblasti, da mora zapustiti Švico najkasneje do 17. marca 2025.

11.Zaradi navedenega poziva je tožnik zapustil Švicarsko konfederacijo, sicer bi domnevno kršil njen zakon o tujcih. V spisu je sicer poziv, ki ga je v nemščini vložil tožnik, vendar pa ni preveden, čeprav se je tožnik nanj skliceval na osebnem razgovoru. Ker je opustitev prevajanja vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, je podana bistvena kršitev postopka iz 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik je sicer povedal, da naj bi v spornem pozivu pisalo, da mora do 17. 3. 2025 zapustiti Švicarsko konfederacijo, vendar pa ni jasno, ali je to res in kakšne bi bile posledice za tožnika, "če ne sledi naloženemu v pozivu". Od posledic neupoštevanja poziva pa je odvisna presoja morebitnih sistemskih napak azilnega postopka v Švicarski federaciji. Ugotoviti bi bilo treba, ali je poziv odločba o odstranitvi tujca ali kaj drugega. To je pomembno tudi zato, ker bi bil v primeru, da gre za odločbo o odstranitvi tujca, zoper tega lahko odrejen pripor, na kar je mogoče sklepati iz poročila AIDA za leto 2021. Navedeno je odvisno od kantona, v katerem je prosilec. "V primeru pripora pa bi bila prosilcu kršena ena od osnovnih človekovih pravic."

Trditve tožene stranke

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Izpostavlja tožnikove izjave na osebnem razgovoru, da se ne želi vrniti v Švicarsko konfederacijo, ker mu je bilo z odločbo odrejeno, da mora v določenem roku zapustiti njeno ozemlje, sicer bo vrnjen v izvorno državo. To pomeni, da je bila tožniku znana vsebina odločbe, zato odsotnost njenega prevoda ne bi vplivala na odločitev. Omejitev gibanja tujcem ni upoštevna sistemska pomanjkljivost. Razumljivo je, da osebi brez dovoljenja za prebivanje ne more biti omogočeno prosto gibanje po ozemlju države članice, kar velja tudi za Slovenijo. Ni utemeljen tožnikov strah, da bo vrnjen v izvorno državo, saj ga pred vrnitvijo ščiti status prosilca za mednarodno zaščito.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Švicarski konfederaciji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)
2. Švicarska konfederacija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi točke d prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi bila ta presoja napačna.

V obravnavani zadevi tako ni sporno, da ima tožnik v Švicarski konfederaciji položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (d) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III
3, v katerem je Švicarska konfederacija kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika 94 prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka istega člena
4 dolžna tudi obravnavati.
5 Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja švicarskih organov s pravom Unije pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.

1.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve Švicarski konfederaciji v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

2.Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

3.SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.

4.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

5.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.

6.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Švicarski konfederaciji na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v švicarskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švicarskega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.

7.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švicarskem azilnem domu. Nasprotno, tožnik je izjavil, da je bilo bivanje v azilnem domu v redu in da so z njim lepo ravnali lepo. Le v drugem azilnem domu z njimi ni lepo ravnal socialni delavec, ki je bil rasist, na kar pa tožnik sklepa le zato, ker naj bi jim socialni delavec, ko so želeli v sobe pospraviti svoje stvari, rekel, naj se s tem ne ukvarjajo preveč, saj se bodo kmalu vrnili v izvorne države. Opisana tožnikova izkušnja njegovega bivanja v švicarskem azilnem domu pa se očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švicarskega azilnega sistema.

8.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožnikovega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 27. 3. 2025. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Švicarski konfederaciji po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.

9.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe glede bistvene kršitve določb postopka, ker tožena stranka ni prevedla dopisa v nemščini, ki ga je tožnik predložil na osebnem razgovoru. Zato po tožnikovem mnenju ni jasno, kakšne bi bile posledice, če ne bi upošteval vsebine te listine, ob takih okoliščinah pa ni možna presoja upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.

10.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da bi bilo očitano ravnanje tožene stranke relativna bistvena kršitev pravil zakona le, če bi bilo ugotovljeno, da listini v tujem jeziku, ki jo je tožnik predložil na osebnem razgovoru, ni bil priložen overjen prevod v nasprotju z zahtevami ZUP. V tem primeru bi torej bilo treba presojati, ali je navedena kršitev vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je po presoji sodišča očitno, da prevod navedene listine ni bil potreben (prvi odstavek 177. člena ZUP), saj je že iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru razvidno, da je seznanjen z vsebino listine in da jo je razumel. Navedeno navsezadnje potrjuje tudi (1) tožnikova izjava, da je v Švicarski konfederaciji obiskoval tečaj nemščine, (2) fotokopija sms sporočila tožnikovega bivšega šefa tožniku v nemščini, ki jo je tožnik predložil na osebnem razgovoru in (2) tožnikovo ravnanje po odločitvi švicarskega sodišča, saj je ravno zaradi seznanjenosti z vsebino navedene listine zapustil ozemlje Švicarske konfederacije, kar vse nakazuje na to, da je tožnik razumel vsebino sporne listine. Ob takih okoliščinah pa tožena stranka ni ravnala v nasprotju z določbami ZUP.

11.Glede na navedeno procesno stanje sodišče najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Švicarski konfederaciji na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo švicarski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tega pa tožnik v upravnem postopku ni problematiziral. Celo nasprotno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru kot rečeno izhaja, da je bilo bivanje v azilnem domu v redu in da so z njim lepo ravnali lepo.

12.Sistemske pomanjkljivosti švicarskega azilnega sistema ne izhajajo niti iz tožbenih navedb, s katerimi se tožnik pavšalno sklicuje na poročilo AIDA za leto 2021, ki ga niti ni predložil. V zvezi s prav tako posplošenimi in neizkazanimi tožnikovimi trditvami, da je Švicarska konfederacija grobo kršila načelo nevračanja, saj se s tožnikovo izvorno državo dogovarja glede tožnikove izročitve, pa sodišče najprej pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik v Švicarski konfederaciji ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo tožnik upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Švicarska konfederacija, tožnikova trditev o nasprotnem (da je Švicarska konfederacija grobo kršila to načelo) pa je pavšalna in navržena.

13.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima švicarski azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Švicarski konfederaciji ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

14.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."

3Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 sprejme prosilca, karterega prošnjo je zavrnila in ki je vložil prošnjo v drugi državi članici.

4Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.

5Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.

6Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

7SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo

odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).

Da bi razmere v švicarskem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.

ESČP je v zadevi M. S. S. proti Belgiji poudarilo, da je že večkrat sprejelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).

Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

Prav tam.

V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).