Jedro

Vzročna zveza med nedopustnim zavajanjem, da bo uporabnik kanalizacije odvajal komunalne vode v določen jašek javne kanalizacije in škodo, nastalo zaradi izgradnje neuporabne interne kanalizacije, je prekinjena z nedopustnim ravnanjem uporabnika javne kanalizacije, ki je interno kanalizacijo zgradil v nasprotju s soglasjem za priključitev na kanalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zoper vse tožence uperjen zahtevek za solidarno plačilo 2.686,09 EUR (prej 643.697,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, ter zoper tretje toženo stranko uperjen zahtevek za plačilo 600,90 EUR (prej 144.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov drugo tožene stranke v višini 1.205,47 EUR in tretje tožene stranke v višini 50,00 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka za zahtevek ni pasivno legitimirana. Poudarja, da je prva toženka odločala, kje in v kakšnem obsegu se bo kanalizacija gradila, v konkretni zadevi pa je na željo tretje tožene stranke pristala, da se bo kanal gradil tudi na njunem zemljišču. Nasprotuje zaključku, da tožnika nista dokazala, da jima je bilo s strani tožene stranke karkoli obljubljeno ter da bi bilo potrebno za izgradnjo hišnega priključka do odcepne cevi predhodno pridobiti soglasje drugo tožene stranke. Uporabniki imajo namreč pravico, da v času projektiranja predlagajo smer oziroma lokacijo kanala ter določijo mesto priključitve. Da je bil za priklop tožeče stranke predviden jašek 62a izhaja tako iz prodajne pogodbe z dne 9.11.2005 in iz posameznega programa prodaje premoženja z dne 19.10.2005, kot tudi iz dejstva, da je bila zgrajena 3 m dolga odcepna cev, segajoča do meje tožnikove parcele. Vgradnjo odcepne cevi potrjuje popis izvedenih del in pričanje M.. Sodišče o tem ni zaslišalo ključnih prič – P. in V., ki bi lahko izpovedala, kaj se je dogajalo v času gradnje kanalizacijskega omrežja. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, kajti tretje toženca nista imela nobene pravice odločati o tem, ali se bo tožnikova hiša lahko priklopila na jašek 62a, saj je bila to v kritičnem času še vedno javna kanalizacija. Prodajna pogodba za jašek je bila namreč sklenjena več mesecev potem, ko sta bila priključek in odcepna cev že zgrajena. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Prvo tožena in tretje tožena stranka sta na pritožbo podali odgovor, v katerem predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Drugo toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodninski zahtevek je utemeljen, če tožeča stranka dokaže protipravnost ravnanja tožene stranke, nastanek pravno priznane škode, vzročno zvezo med njima in odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, tožena stranka pa se lahko svoje odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka zahteva plačilo premoženjske škode iz dveh naslovov: od vseh tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi izgradnje interne kanalizacije do jaška 62a; od tretje tožene stranke zahteva povrnitev škode, nastale s čiščenjem kleti.

Terjatev za škodo, nastalo zaradi izgradnje interne kanalizacije tožnikov do jaška 62a, ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je sledilo tožniku, da mu je bilo s strani tretje tožene stranke obljubljeno dovoljenje za priključitev na jašek 62a. Iz listinske dokumentacije in zaslišanja priče M. je razvidno, da se je ta jašek tudi gradil z namenom odvajanja komunalnih vod iz nepremičnine tožnikov – kot del javnega kanalizacijskega sistema, dodatno projektiranega javnega kanala za priključke lastnikov T., K. in M.. Ravnanje katerega koli od tožencev bi bilo lahko protipravno, če bi se s tožnikoma dogovorili o njunem odvajanju komunalnih vod v jašek 62a, pa tega ne bi realizirali in tudi že v primeru, če bi pri tožniku ustvarili vtis, da bo odvajal fekalne vode v ta jašek, potem pa nemoralno ravnali drugače. Prvostopenjsko sodišče ravnanja drugo tožene in tretje tožene stranke ni ocenilo kot protipravno (12. stran obrazložitve), pritožbeno sodišče pa se do tega zaključka ne opredeljuje, kajti odškodninske obveznosti ni že če manjka eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno oz. protipravno ravnanje, odgovornost, škoda ali vzročna zveza). Ker se do vprašanja protipravnosti ni nujno opredeliti, tudi zaslišanje prič R. P. in J. V. ni potrebno. Iz istega razloga je pravno nepomembno tudi vprašanje, s katerim se ukvarja pritožba – ali je bila od priključka v jašku 62a do tožnikove posestne meje položena 3m dolga cev.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ni vzročne zveze med dejanji tožencev in zatrjevano škodo oziroma da sta tožnika s svojim ravnanjem (gradnjo interne kanalizacije brez predhodno pridobljenega soglasja in v nasprotju z naknadno pridobljenim soglasjem) prekinila vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem kateregakoli od tožencev (če je podano) in zatrjevano škodo, nastalo zaradi gradnje (neuporabne) interne kanalizacije do jaška 62a.

Tožnika sta ravnala v nasprotju s 33. čl. in točkama a) in c) 17. člena Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne ter padavinske vode na območju Mestne občine Kranj (v nadaljevanju: Odlok). Interno kanalizacijo sta zgradila, preden sta pridobila soglasje upravljalca kanalizacije (drugo tožene stranke) in zgradila sta jo v nasprotju z naknadno pridobljenim soglasjem drugo tožene stranke. Če bi tožnika ravnala skladno z navedenima določiloma Odloka, do izgradnje neuporabne interne kanalizacije (in z njeno izgradnjo zveznih stroškov - škode) ne bi prišlo. Vzrok za nepotrebno investicijo in z njo povezane stroške je torej ravnanje tožnikov samih. V kolikor pa sta bila tožnika z ravnanjem kateregakoli od tožencev protipravno zavedena, da bosta interno kanalizacijo priključila v jašek 62a, je vzročna zveza med tem zavajajočim (protipravnim) ravnanjem tožencev in nastalo škodo pretrgana s protipravnim ravnanjem tožnikov. Ravnanje tožnikov – gradnja interne kanalizacije pred pridobitvijo soglasja in njena gradnja v nasprotju s po izgradnji pridobljenim soglasjem - prekinja vzročno zvezo med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

Glede prvo tožene stranke pa je dodatno pritrditi tudi stališčem prvostopenjskega sodišča, da je prvo tožena stranka investitor izgradnje komunalnega omrežja ter kot taka odloča o tem, kje in v kakšnem obsegu bodo kanalizacijski vodi tekli. Vse posle v zvezi s podajanjem soglasij za priključitev nanjo pa je poverila drugo toženi stranki. Tožnika ne zatrjujeta škode zaradi lokacije vodov, ampak škodo zaradi nemožnosti realizacije dogovora, da bosta tožnika svoj priključek speljala v jašek 62 a. Odločanje, s tem pa tudi dogovarjanje o tem vprašanju, je na osnovi Odloka v pristojnosti drugo tožene stranke. Sprejemljiv je zato tudi zaključek, da prvo tožena stranka ni pasivno legitimirana stranka predmetne pravde.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni upoštevalo 32. čl. Odloka, je treba opozoriti, da to določilo odloka govori o izgradnji priključkov, ki jih vgradi investitor javne kanalizacije, so del javne kanalizacije in se gradijo hkrati z njo. Drugače Odlok določa glede gradnje interne kanalizacije, ki jo zgradi uporabnik javne kanalizacije šele po pridobitvi soglasja in v skladu s pogoji soglasja (točka a) 17. čl. Odloka).

Tudi zavrnitev zahtevka za škodo, nastalo s čiščenjem fekalij zaradi zalitja kleti, je utemeljena. Vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem tretje tožencev (zabetoniranje priključka v jašku 62a) je nedvomno podana. Ta gradbeni poseg tretje tožene stranke je preprečil odvod komunalnih voda z nepremičnine tožnikov v jašek 62a. V primeru te škode pa se postavlja vprašanje protipravnosti ravnanja tretje tožencev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tretje toženca poseg izvedla dne 20.11.2005, ko sta bila že lastnika jaška 62a in v njem lociranega priključka. V last sta ga pridobila z dne 9.11.2005 z MO KR sklenjeno pogodbo. Kot lastnika sta z njim lahko prosto razpolagala (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika), zato njuno ravnanje ni protipravno. Kljub temu je potrebno ravnanje tretje tožene stranke preizkusiti tudi skozi prizmo 10. člena Obligacijskega zakonika, saj se je dolžan vsak vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugim povzročiti škodo (načelo neminem laedere). Gre za generalno prepoved povzročanja škode, upoštevno ravno v primerih, kot je obravnavni; kršitelju tega pravila pravne zaščite ni mogoče nuditi. Pravno pomembno je zato, kar je tretje tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo - da ob zaprtju (zazidavi) priključek, v katerega sta tožnika speljala interno kanalizacijo, ni bil v uporabi (bil je suh). Navedene trditve tožeča stranka ni prerekala, niti ni zatrjevala drugih okoliščin, ki bi potrjevale, da sta bila tretje toženca ob zidavi seznanjena, da tožnika komunalne vode že odvajata v jašek 62a. Ker se neprerekane trditve štejejo za priznane (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), tretje tožencema ni mogoče očitati, da sta vedela ali da bi morala vedeti, da s svojim ravnanjem povzročata škodo (ali celo, da sta jašek zaprla z namenom škodovati tožeči stranki) in da bi se takega ravnanja torej morala vzdržati oz. vsaj opozoriti tožnika, da ga bosta storila.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem delu odločbe (prvi odstavek 154. člena ZPP), prvo tožena in tretje tožena stranka pa stroškov pritožbenega postopka nista priglasili.