Jedro

Za obdobje do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 15. 12. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik predlagal več ali drugače (da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji - II. točka izreka). Odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 15. 12. 2023. V pritožbi navaja, da je sodišče sicer pravilno zaključilo, da lahko tožeča stranka doseže zadržanje prenehanja delovnega razmerja do konca predmetnega pravdnega postopka, če izkaže predpostavke iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pri odločanju o tem, ali so podane predpostavke za izdajo takšne začasne odredbe, velja dokazni standard verjetnosti, ki je podan, kadar so razlogi, ki govorijo v prid določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo zoper njegov obstoj. Tožeča stranka je pri navajanju razlogov za izdajo začasne odredbe izrecno navedla, da se glede obstoja terjatve sklicuje na tožbene trditve, vendar se sodišče do bistvenih trditev sploh ni opredelilo. Pri presoji utemeljenosti predloga sodišče ni dalo nobenega poudarka oziroma sploh ni obravnavalo trditev tožnika, ki izhajajo iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma trditev toženke same. Tudi sicer v nobenem notranjem aktu ni navedeno, do katerih podatkov - dokumentov notranje revizije nima dostopa. Pri zatrjevanju o tem, da tožnik ni potreboval podatkov, v katere je vpogledal za izvajanje svojih delovnih nalog, temveč za lastne zasebne interese in za seznanjanje z zaupnimi informacijami o osebnih podatkih nosilcev ključnih poslovnih funkcij, je sodišče slepo verjelo zgolj zatrjevanju tožene stranke, pa čeprav iz utemeljitve izredne odpovedi nikjer ne izhaja, da bi kakršnekoli podatke tožnik dejansko potreboval zgolj za svoje zasebne interese. Sodišče ni opravilo testa sorazmernosti z vidika očitka tožniku, da četudi bi vpogledal v podatke, ki jih pri svojem delu ne bi rabil (pa jih ni), je sankcija s prenehanjem delovnega razmerja za morebitno takšno kršitev delovnih dolžnosti daleč pretirana. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik že pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi bil deležen neutemeljenih očitkov in nezakonitih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je prepričan, da bi pravilna presoja ključnih elementov pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi pokazala, da že v fazi izdaje izredne odpovedi obstaja več razlogov, ki govorijo v prid ugotovitvi, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot pa tisti, ki bi šli v prid njene zakonitosti. Zakonodajalec je ravno zaradi takšnih in podobnih razlogov dopolnil ZDR-1 v 113. členu in bo na ta način v bodoče že preventivno in nedvoumno onemogočal takšne in podobne kršitve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) po določba Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), če ZDSS-1 ne določa drugače. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg verjetnosti terjatve pa mora upnik kot verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžniku z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdajo začasne odredbe nastale upniku. Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na podlagi 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) izpolnjeni pogoji za zadržanje učinkovanja prenehanja delovnega razmerja zaradi odpovedi do pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 113. člena namreč določa, da v primeru, kadar sindikat poda negativno mnenje v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo (prvi odstavek 113. člena ZDR-1). Če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe, predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (tretji odstavek 113. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da je Konferenca sindikatov A., d. d., podala negativno mnenje in je tožnik ob vložitvi tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predlagal tudi izdajo začasne odredbe, ugodilo njegovemu predlogu, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 15. 12. 2023 podaljša do odločitve sodišča o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

8. Za nadaljnje obdobje (do izdaje sodbe v tem individualnem delovnem sporu na prvi stopnji) pa je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov predlog zavrnilo. Za to obdobje namreč niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZDR‑1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se novelirana določba tretjega odstavka 113. člena ZDR-1 (novela ZDR-1D; Ur. l. RS, št. 114/2023), po kateri se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za 6 mesecev, začne uporabljati 12 mesecev po uveljavitvi zakona, torej šele 16. 11. 2024 in zato v konkretnem primeru te določbe še ni mogoče uporabiti. Zato morajo biti v konkretnem primeru za podaljšanje zadržanja za obdobje po pravnomočnosti odločitve sodišča o tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe podani pogoji po določbah ZIZ.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v tej fazi postopka, ko sodišče še ni izvedlo kontradiktornega postopka, tožnik ni izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Zgolj na podlagi argumentov, s katerimi tožnik izpodbija utemeljenost očitkov v izredni odpovedi, v tej fazi postopka ni mogoče zaključiti, da razlogi, ki govorijo v prid ugotovitvi, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je postopek izdaje začasne odredbe hiter ter se v njem odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Ker se odloča na podlagi verjetnosti, sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe (še) ne opravi celotne dokazne ocene, kot mu nalaga 8. člen ZPP in zato sodišče ne izvaja dokazov, pač pa oceni na podlagi gradiva v spisu, ali so navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe, izkazane s stopnjo verjetnosti. Da v tej fazi postopka tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev do tožene stranke obstaja, je sodišče prve stopnje obrazložilo v 10. točki sklepa in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154, člena ZPP).