Jedro

V predmetni zadevi je svet Banke Slovenije po izvedenem postopku nadzora nad tožnico, kot subjektom nadzora, sprejel Odredbo, s katero je izrekel ukrep nadzora zoper nezakonite kvalificirane imetnike delnic hranilnice v okviru svojih zakonskih pristojnosti nadzora. Banka Slovenije ima pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije kot strokovni organ, ki odloča na podlagi kompleksnih gospodarsko-finančnih ocen in predvidevanj, določeno polje strokovne presoje pri načinu opravljanja nadzorne funkcije in pri izbiri ukrepov.

V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da so podane okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje (dejavniki usklajenega delovanja), kot jih opredeljujejo Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju v točki 4.6. oz. delničarski sporazum navedenih družb in sicer: njihovi posamezni lastniki so sorodstveno povezani, pojavljajo se kot zastopniki druge družbe, skupno vlagajo zahteve za izdajo soglasja za opravljanje dejavnosti, so medsebojno lastniško in upravljalsko prepletene, na sejah skupščine hranilnice predlagajo vsebinsko podobne in dopolnjujoče sklepe, zoper skupščinski sklep hranilnice v drugem krogu dokapitalizacije vlagajo dopolnjujoča si pravna sredstva, v časovnem zaporedju so vstopale v lastništvo hranilnice in si medsebojno prenašale delnice hranilnice, so za nakup delnic hranilnice uporabile sredstva drugih družb, ki so lastniško povezane oziroma prepletene in so na sejah skupščine hranilnice usklajeno glasovale.

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Upravnem sodišču RS vodijo pod opr. št. I U 2370/2018, I U 2379/2018 in 2380/2018 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 2370/2018. II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano Odločbo o ugovoru (v nadaljevanju Odločba) je svet Banke Slovenije zavrnil ugovore zoper Odredbo o odsvojitvi delnic PBH-24.50-010/18-001 z dne 3. 7. 2018 (v nadaljevanju Odredba) družbe A. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zakoniti zastopnik je B.B. (točka 1 izreka), družbe C. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zastopnik je D.D. (točka 2 izreka), družbe E. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zastopnik je F.F. (točka 3 izreka), družbe G. d.o.o., Maribor, katere lastnica in zastopnica je H.H. (točka 4 izreka), družbe I. d.o.o., Maribor, katere lastnik in zastopnik je J.J. (točka 5 izreka), družbe K. d.o.o., Maribor, katere lastnik in zastopnik je L.L. (točka 6 izreka) in družbe M. d.o.o., Ljubljana, katere lastnik in zastopnik je N.N. (točka 7 izreka). V skladu s 343. členom Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) se rok za odpravo kršitev, določen z Odredbo podaljša za čas od vložitve ugovora do vročitve odločbe o ugovoru (točka 8 izreka).

2. Iz obrazložitve Odločbe izhaja, da je toženka z Odredbo ugotovila, da so družbe A. d.o.o., Ljubljana, C. d.o.o., Ljubljana, E. d.o.o., Ljubljana, G. d.o.o., Maribor, I. d.o.o., Maribor, K. d.o.o., Maribor, družbe M. d.o.o., Ljubljana in O. d.n.o., Ljubljana na dan 3. 7. 2018 skupaj imetnice 38.371 rednih delnic P. d.d., Kranj (v nadaljevanju hranilnica) z oznako X. oziroma 33,12% deleža v kapitalu hranilnice v sestavi, ki jo navaja. Podane so okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje (dejavniki usklajenega delovanja), kot jih opredeljujejo Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (v nadaljevanju Skupne smernice) v točki 4.6. oz. delničarski sporazum navedenih družb in sicer: njihovi posamezni lastniki so sorodstveno povezani, pojavljajo se kot zastopniki druge družbe, skupno vlagajo zahteve za izdajo soglasja za opravljanje dejavnosti, so medsebojno lastniško in upravljalsko prepletene, na sejah skupščine hranilnice predlagajo vsebinsko podobne in dopolnjujoče sklepe, zoper skupščinski sklep hranilnice v drugem krogu dokapitalizacije vlagajo dopolnjujoča si pravna sredstva, v časovnem zaporedju so vstopale v lastništvo hranilnice in si medsebojno prenašale delnice hranilnice, so za nakup delnic hranilnice uporabile sredstva drugih družb, ki so lastniško povezane oziroma prepletene in so na sejah skupščine hranilnice 14. 12. 2017 in 8. 5. 2018 usklajeno glasovale, kar podrobneje pojasni. Citirane družbe so bile na dan 3. 7. 2018 skupaj imetnice kvalificiranega deleža v hranilnici v višini 33,12%, pred pridobitvijo deleža pa niso pridobile dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, zato se šteje, da so v skladu s 60. členom ZBan-2 neupravičene imetnice in v skladu z drugim odstavkom 73. člena ZBan-2 iz delnic, ki presegajo 10% skupnega deleža, nimajo glasovalnih pravic. Ker v roku 1 meseca od 8. 5. 2018 (seja skupščine hranilnice), ko so začele usklajeno delovati, niso vložile zahteve za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za pridobitev kvalificiranega deleža, jim je toženka v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZBan-2 z Odredbo naložila, da morajo delnice hranilnice, ki jih imajo v nasprotju z ZBan-2 odsvojiti v roku 4 mesecev od prejema Odredbe in ji predložiti poročilo o odsvojitvi, z navedbo dokazov o odsvojitvi in pridobitelju. V skladu s 277. členom ZBan-2 se na spletnih straneh Banke Slovenije po dokončnosti tega postopka javno objavijo informacije, ki jih toženka navaja.

3. Toženka je vse ugovore zoper Odredbo z Odločbo zavrnila kot neutemeljene, med drugimi tudi ugovore družb A.d.o.o., E. d.o.o. in M. d.o.o. Razlogi, zaradi katerih je mogoče vložiti ugovor, so taksativno navedeni v 344. členu ZBan-2. Glede na vsebino ugovorov navedene družbe ugovarjajo nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev določb postopka. Na straneh 7 do 20 obrazložitve Odločbe toženka navaja razloge za zavrnitev ugovorov glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in sicer glede usklajenega delovanja navedenih družb oz. sklenitve kvalificiranega delničarskega sporazuma (zavrnila je ugovor, da ni bilo sklenjenega delničarskega sporazuma oz., da navedene družbe niso delovale usklajeno). Toženka navaja ugotovljeno dejansko stanje glede delničarskega sporazuma (na straneh 7 do 11 obrazložitve) in glede dejavnikov usklajenega delovanja po posameznih dejavnikih (na straneh 11 do 20 obrazložitve), kot jih opredeljuje točka 4.6. Skupnih smernic, ki jih je 1. 10. 2017 sprejel Evropski bančni organ, ki opredeljujejo usklajeno delovanje subjektov in primeroma navajajo posamezno vrsto dokazov o sodelovanju: 1. obstoj družinskih razmerij; 2. da ima bodoči pridobitelj višji, vodilni položaj ali pa je član upravljalnega organa ali upravljalnega organa v nadzorniški funkciji v ciljnem podjetju ali tako osebo imenuje, 3. razmerja podjetij v isti skupini; 4. da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja; 5. nesprejemljivi vzorci glasovanja zadevnih delničarjev. Sklenitev delničarskega sporazuma oziroma usklajeno delovanje ne izhaja iz vsakega posameznega dejavnika, marveč iz vseh dejavnikih skupaj. Pri presoji obstoja delničarskega sporazuma oziroma usklajenega delovanja gre za pravni standard, ki ga mora Banka Slovenije napolniti v vsakem posameznem primeru. Pri tem uporablja ZBan-2 in Skupne smernice. Glede ugovorov v zvezi z kršitvami pravil postopka pa se je toženka opredelila na straneh 20 do 25 obrazložitve Odločbe. Toženka je v skladu z drugim odstavkom 347. člena ZBan-2 vse ugovore kot neutemeljene zavrnila.

4. Tožnica, družba A. d.o.o. se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in v obsežni tožbi uvodoma povzema potek postopka. Podane so bistvene kršitve določb postopka, ki jih v bistvu povzema: opustitev izvedbe predlaganih dokazov, opustitev razpisa glavne obravnave in kršitev pravice stranke do izjave, kršitev dokaznih pravil - negativna dejstva, kršitev prepovedi ponovnega odločanja, izrek ne vsebuje predpisanih sestavin in ni izvršljiv ter arbitrarnost odločanja (na straneh 4 do 7 tožbe). Ugovarja tudi nepravilno uporabo materialnega prava in sicer relevantnih predpisov glede domnevno sklenjenega kvalificiranega delničarskega sporazuma ter usklajenega delovanja, materialni predpis (ZBan-2) pa tudi ne predvideva sankcije (na straneh 7 do 9 tožbe). V nadaljevanju na straneh 9 do 20 podrobneje pojasni posamezne bistvene kršitve določb postopka, na straneh 20 do 32 tožbe pa podrobneje pojasni razloge v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava. Na straneh 32 do 50 podrobneje pojasni razloge, zaradi katerih je bilo dejansko stanje v zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno glede domnevnega obstoja delničarskega sporazuma ter glede obstoja okoliščin na podlagi katerih je toženka sklepala o usklajenem delovanju citiranih družb po posameznih dejavnikih. Družba A. d.o.o. ugovarja tudi nesorazmernost izrečenega ukrepa. Sklepno sodišču predlaga, da naj odločbo z dne 22. 10. 2018, s katero je toženka odločila o ugovoru družbe A. d.o.o. zoper odredbo o odsvojitvi delnic z dne 5. 7. 2018 v točkah 1 in 8 izreka odpravi in spremeni tako, da ugovoru družbe A. d.o.o. ugodi in odredbo o odsvojitvi delnic z dne 5. 7. 2018 odpravi v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. Sodišče naj tudi družbi A. d.o.o. prisodi povrnitev stroškov postopka po odmeri sodišča v roku 15 dni od prejema sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

5. Tožnica, družba M. d.o.o. v tožbi povzema ugotovitve toženke v Odločbi in Odredbi ter ugovarja, da je imela na dan 3. 7. 2018 v lasti le 1.309 delnic hranilnice, kar predstavlja 1,13% delež v kapitalu hranilnice. Podana je bistvena kršitev pravil postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti, saj družbi M. d.o.o. ni bila dana možnost, da se izjavi, kar pojasni na straneh 3 do 6 tožbe. Ugovarja zmotno uporabo materialnega prava in protiustaven poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave RS). Odločba je v nasprotju s Skupnimi smernicami in pravnim redom EU. Skupne smernice in evropske institucije spodbujajo aktivno delničarsko upravljanje. Delničarski sporazum je opredeljen v 59. členu ZBan-2. Namen Skupnih smernic je preprečevanje škodljivih delničarskih sporazumov, kar pojasni. Toženka pri izdaji Odločbe ni upoštevala določb 4.5., 4.8., 4.9. in 4.10. Skupnih smernic, kar pojasni na straneh 7 in 8 tožbe. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 426/2016 z dne 10. 10. 2017. ZBan-2 ne določa sankcij prodaje delnic, marveč le, da morajo delničarji predhodno pridobiti dovoljenje Banke Slovenije ali pa dobiti naknadno dovoljenje Banke Slovenije. Odredba nalaga prodajo delnic hranilnice vsem delničarjem, ne da bi navedla določno koliko delnic hranilnice mora posamezen delničar prodati. V ZBan-2 pa tudi ni podane podlage za izrek takšne sankcije. Gre za grob poseg v lastninsko pravico in za kršitev 33. člena in 67. člena Ustave RS. Družba M. d.o.o. ugovarja tudi nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Toženka navaja imetništvo delnic citiranih družb na dan 3. 7. 2018, morala pa bi ga navesti na dan izdaje Odločbe (pravilno Odredbe, opomba sodišča), torej na dan 5. 7. 2018. Družba M. d.o.o. ni delovala usklajeno in ni sklenila nobenega delničarskega sporazuma. Pri pridobivanju delnic hranilnice je ravnala samostojno. Delnice hranilnice je pridobivala zaradi lastne investicije in ne z namenom sklenitve delničarskega sporazuma. Hranilnica je javno objavila dokapitalizacijo in zbirala sredstva. Od delničarja pa ni mogoče pričakovati, da bo svoje investicije prepustil upravljanju upravi. Družba M. d.o.o. ne more biti neupravičeni imetnik delnic hranilnice, saj ima le 1,13% delež in tudi ni sklepala nobenega delničarskega sporazuma. Gre za napačno uporabo točke 4.6. Skupnih smernic, kar pojasni. Dejstvo, da delničarski sporazum ni bil sklenjen, je negativno dejstvo, dokazno breme pa je na toženki. Obstoj slednjega pa toženka ni uspela dokazati. Toženka očita tudi usklajeno glasovanje na seji skupščine hranilnice. Družba M. d.o.o. ne more vedeti kako so glasovali drugi delničarji hranilnice, saj je glasovanje tajno. Gre za arbitrarno odločanje Banke Slovenije, zgolj na podlagi glasovanja na eni seji skupščine hranilnice in ni upoštevala glavnih razlogov za takšno glasovanje, ki jih navaja. Sodišču predlaga, da zasliši vse zakonite zastopnike družb, navedenih v točki 1 izreka Odredbe glede sklenitve sporazuma, glede glasovanja in glede razlogov za takšno glasovanje in izvede njihovo soočenje. Sklepno sodišču predlaga, da Odločbo z dne 22. 10. 2018, s katero je bil zavrnjen ugovor družbe M. d.o.o. zoper Odredbo z dne 5. 7. 2018, odpravi v točkah 3 in 8 izreka in naj v celoti odpravi oziroma razveljavi Odredbo z dne 5. 7. 2018 v delu, ki se nanaša na družbo M. d.o.o. 6. Tožnica, družba E. d.o.o. v obsežni tožbi ugovarja, da je že pred izdajo Odredbe 8. 6. 2018 vse svoje delnice hranilnice odsvojila družbi R. d.o.o. s Pogodbo o prodaji in nakupu delnic Hranilnice P. d.d. z oznako X. Preknjižba pri KDD je bila izvedena 3. 7. 2018. Po povedanem toženka ni imela pravne podlage za izdajo Odredbe. Prav tako tudi ni podlage za ugotovitev, da bi družba E. d.o.o. lahko usklajeno delovala oziroma, da bi bil z njo sklenjen kvalificirani delničarski sporazum. Za odločitev pa je pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje izpodbijane odločbe. Vse navedeno je družba E.d.o.o. navedla tudi v svojem ugovoru zoper Odredbo, toženka pa se v izpodbijani odločbi do teh ugovorov ni opredelila. Ugovarja kršitev 22. člena Ustave RS, saj izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, kar je bistveni del poštenega pritožbenega postopka. Družba E. d.o.o. je tudi predlagala toženki, da naj zasliši njenega zakonitega zastopnika, vendar je toženka ta dokazni predlog zavrnila in ni izvedla obravnave, kot to določa drugi odstavek 324. člena ZBan-2. Razen dokaznega predloga s predhodno navedenim zaslišanjem družba Reit investicije d.o.o. ni mogla predložiti drugega dokaza, saj kvalificirani delničarski sporazum ne obstoja. Za izrek ukrepa bi morali biti kumulativno podani vsi zakonski znaki: da je družba E. d.o.o. v času izdaje Odredbe delničar hranilnice; da je skupaj z citiranimi družbami dosegla ali presegla prag kvalificiranega deleža in da je sklenila z drugimi delničarji delničarski sporazum, torej sporazum o usklajevanju glasovalnih pravic iz naslova delnic hranilnice. Navedenega pa toženka ni dokazala in je tako dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Pravilno dejansko stanje bi toženka lahko ugotovila že z vpogledom v delniško knjigo hranilnice pred izdajo Odredbe. Poleg navedenega je toženka tudi napačno uporabila materialno pravo in odločila povsem arbitrarno, kar pojasni na straneh 5 do 7 tožbe. Sklicuje se na pravico do enakega varstva pravic. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker odrejeni ukrep ni jasno vnaprej določen v ZBan-2. Gre za kršitev 33. člena, 67. člena in 74. člena Ustave RS, kar pojasni. Sklepno sodišču predlaga, da naj Odločbo z dne 22. 10. 2018, s katero je toženka zavrnila ugovor družbe E. d.o.o. zoper Odredbo z dne 5. 7. 2018 odpravi v točkah 3 in 8 izreka, v celoti naj odpravi in razveljavi Odredbo z dne 5. 7. 2018, v delu, ki se nanaša na družbo E. d.o.o. Toženki naj sodišče tudi naloži, da je dolžna družbi E. d.o.o. povrniti stroške postopka v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe sodišča (pravilno: od dneva prejema sodbe sodišča, opomba sodišča).

7. Tožena stranka se v obsežnemu odgovoru na tožbo družbe A. d.o.o. opredeljuje do tožbenih navedb. Prvenstveno sodišču predlaga, da naj tožbo kot nedovoljeno zavrže v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker ni podan pravni interes družbe A. d.o.o. (na straneh 2 do 5). V nadaljevanju se opredeljuje do tožbenih navedb glede glede bistvenih kršitev določb postopka (na straneh 5 do 13) in glede nepravilne uporabe materialnega prava (na straneh 13 do 22 odgovora). V nadaljevanju se opredeljuje do ugovorov glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (na straneh 22 do 30) in na strani 30 zavrne ugovor o nesorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišču primarno predlaga, da naj tožbo družbe A. d.o.o. zavrže oziroma podrejeno, da naj tožbo družbe A. d.o.o. zavrne kot neutemeljeno in družbi A. d.o.o. tudi naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo družbe M. d.o.o. predlaga sodišču, da naj tožbo zavrže v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena kot nedopustno zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kar pojasni na straneh 2 do 5 odgovora. Zavrne ugovor bistvenih kršitev določb postopka – pravice do izjave na straneh 5 do 7 odgovora ter zmotne uporabe materialnega prava na straneh 7 do 9 odgovora. Družba M. d.o.o. zmotno meni, da je toženka dolžna ugotavljati dejansko stanje na dan izdaje akta. Odločitev je bila sprejeta na seji Sveta Banke dne 3. 7. 2018, dan 5. 7. 2018 pa je dan izdaje akta. Družba M. d.o.o pa ne izpodbija dejstev, ugotovljenih v točki 2 Odredbe, na podlagi katerih je toženka ugotovila usklajeno delovanje, ampak dejansko nasprotuje pravnemu zaključku toženke, da tako ugotovljeno dejansko stanje ocenjuje kot usklajeno delovanje. V nadaljevanju ugovarja višini priglašenih stroškov družbe M. d.o.o. Sklepno sodišču predlaga, da naj tožbo družbe M. d.o.o. zavrže, podrejeno pa, da naj tožbo družbe M. d.o.o. zavrne kot neutemeljeno, v vsakem primeru pa naj družbi M. d.o.o. naloži plačilo stroškov postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo družbe E. d.o.o. sodišču predlaga zavrženje tožbe kot nedovoljene, ker ni podanega pravnega interesa (točka 6 prvega odstavka 36. člena ZUS-1), kar pojasni na straneh 2 do 5. Glede odsvojitve delnic hranilce po pogodbi z dne 8. 6. 2018 pojasnjuje, da je izdala že pred izpodbijano odločbo Odredbo o odsvojitvi delnic BPH-24.50-009/18-001 z dne 17. 4. 2018. V predmetni zadevi gre za enako dejansko stanje. Družba E. d.o.o. ni z ničemer dokazala, da je bil prenos lastninske pravice delnic hranilnice izveden 3. 7. 2018. Toženka je ugotavljala relevantno dejansko stanje na dan 3. 7. 2018, to je na dan odločanja Sveta Banke Slovenije. Iz vpogleda v KDD – delniško knjigo je na navedeni dan izhajalo, da je družba E. d.o.o. imetnica 4.348 lotov delnic z oznako X. Iz dopisa KDD z dne 3. 1. 2019 pa izhaja, da je bil prenos predmetnih delnic hranilnice izvršen 3. 7. 2018 ob 15:47:33 uri, seja Sveta Banke Slovenije pa je potekala dopoldan istega dne. Relevanten je trenutek odločanja in ne datum, s katerim je datirana Odločba. Odločba je ustrezno obrazložena. Pravica do izjave ni bila kršena, kar pojasni na straneh 6 do 8 odgovora. Toženka ni kršila 22. člena in 23. člena Ustave RS in 6. člena ESČP, saj je Odredba jasno obrazložena in dejansko stanje popolno ugotovljeno. Glede obstoja kvalificiranega delničarskega sporazuma pa se toženka opredeljuje na straneh 8 do 11 odgovora. Neutemeljen je ugovor o nezakonitosti izrečenega ukrepa, za kar se toženka sklicuje na 60. člen, prvi odstavek 73. člena in 267. člen ZBan-2. Glede predlagane odločitve pa se toženka opredeljuje na straneh 12 in 13 odgovora. Družba E. d.o.o. ni konkretizirala stroškov in tudi ni dokazala višine stroškov, ki jih uveljavlja. Sodišču primarno predlaga, da tožbo družbe E. d.o.o. zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne.

K I. točki izreka

10. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 s sklepom zadeve, ki se vodijo pri tukajšnjem sodišču pod opr. št. I U 2370/2018, I U 2379/2018 in 2380/2018 združilo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da se zadeva naprej vodi kot I U 2370/2018. V vseh zadevah tožnice izpodbijajo isti upravni akt in sicer Odločbo Banke Slovenije PHB-24.50-010/18-02 z dne 22. 10. 2018. K II. točki izreka

11. Tožbe niso utemeljene.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu zakonita. Sodišče se z razlogi Banke Slovenije iz obrazložitve Odločbe in iz Odredbe strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je Banka Slovenije zakonito izdala izpodbijano odločbo, za katero tožnice sodišču predlagajo, da naj v izpodbijanem delu ugotovi njeno nezakonitost in naj jo v tem delu odpravi.

14. Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožb tožnic presojalo, ali v predmetni zadevi izkazujejo pravni interes za vložitev tožbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo namreč zatrjuje, da tudi ugoditev tožbenemu zahtevku iz predmetnih tožb ne bi v ničemer izboljšala pravnih položajev tožnic, zato toženka sodišču predlaga, da naj v skladu s točko 6 prvega odstavka 36. členom ZUS-1 predmetne tožbe tožnic zavrže. Sodišče predlogu ni sledilo. Po presoji sodišča tožnice izkazujejo pravni interes za vložitev tožbe. Iz 66. člena ZBan-2 izhajajo okoliščine, ki so relevantne za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika delnic, med drugim tudi ugled bodočega kvalificiranega imetnika. Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (Skupne smernice) določajo, da zahteve glede integritete pomenijo odsotnost „negativnih ocen“, niso pa nanje omejene. V skladu s Skupnimi smernicami bi se pri ugotavljanju ugleda oz. dobrega imena morale upoštevati vse kazenske ali druge ustrezne upravne evidence, torej tudi izrečeni ukrepi nadzora s strani sektorskega regulatorja. Kot to pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, je namen ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev v bankah (in hranilnicah, opomba sodišča), da so lastniki ustrezni („fit, proper“) in da v finančni sistem vstopajo samo primerni delničarji. S presojo primernosti se zagotovi, da nameravani pridobitelj kvalificiranega deleža uživa dober ugled in ima potrebno finančno trdnost. Tako zakonito izrečeni ukrepi tožnicam s strani Banke Slovenije, kot organa nadzora, po presoji sodišča vplivajo na pravni položaj tožnic (na njihovo dobro ime oziroma ugled). Po povedanem sodišče ni sledilo predlogu toženke, da naj predmetne tožbe zavrže in je tožbe vsebinsko obravnavalo.

15. Postopek sodnega varstva urejajo določbe od 354. člena do 362. člena ZBan-2, sicer se na podlagi prvega odstavka 354. člena ZBan-2 uporablja ZUS-1, če z ZBan-2 ni določeno drugače. Na podlagi četrtega odstavka 356. člena ZBan-2 je odločbo, s katero je Banka Slovenije zavrnila ugovor zoper odredbo, možno izpodbijati v upravnem sporu. V skladu z določbo 359. člena ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZBan-2, ki določa meje preizkusa, ki ga opravi sodišče, je sodišče v predmetni zadevi opravilo preizkus izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri čemer je presojalo zgolj dejstva in dokazne predloge navedene v tožbah, ki so jih tožnice uveljavljala že v ugovoru zoper Odredbo, ostale pa po presoji sodišča predstavljajo nedopustno tožbeno novoto (359. člen ZBan-2). Po uradni dolžnosti je sodišče pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 360. člena ZBan-2. 16. Sodišče je v postopku vpogledalo v vse listine predmetnega upravnega spisa, kakor tudi listine, ki jih je tožnica predložila k tožbi.

17. Pri svoji presoji je sodišče upoštevalo položaj in pristojnosti Banke Slovenije ter namena in dobrine, ki naj bi jo varovala. Varovane dobrine po ZBan-2 so stabilnost bančnega, širšega finančnega ter celotnega gospodarskega sistema. Banka Slovenije je pristojna in odgovorna za nadzor nad bankami in tudi nad hranilnicami (prvi odstavek 9. člena ZBan-2). Na podlagi 315. člena ZBan-2 se za hranilnice uporablja ZBan-2. V predmetni zadevi je svet Banke Slovenije po izvedenem postopku nadzora nad tožnico, kot subjektom nadzora, sprejel Odredbo, s katero je izrekel ukrep nadzora zoper nezakonite kvalificirane imetnike delnic hranilnice v okviru svojih zakonskih pristojnosti nadzora (267. člen ZBan-2). Iz predhodno navedenega po naravi stvari izhaja, da ima Banka Slovenije pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije kot strokovni organ, ki odloča na podlagi kompleksnih gospodarsko-finančnih ocen in predvidevanj, določeno polje strokovne presoje pri načinu opravljanja nadzorne funkcije in pri izbiri ukrepov1. Banka Slovenije ima pravico diskrecijskega odločanja, vendar svoje odločitve ne sme opreti na katerakoli ravnanja oz. stanja, ampak le tista, na podlagi katerih je mogoče sklepati na možnost nastanka zakonsko določenih posledic2. Banka Slovenije mora v tem polju ravnati po pravilih stroke, posebej pa mora paziti, da ne ravna arbitrarno. To pomeni, da mora presojo izvrševati v mejah in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je to zakonsko pooblastilo podeljeno3. Pri svojem odločanju Banka Slovenije, kot sektorski regulator, izhaja iz pravil stroke, ob upoštevanju meril, ki jih je postavil ZBan-2. O tem, da je sodni nadzor v takih primerih zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu, in to šele tedaj, če bi razlogi tožnice vzbudili upravičen dvom v pravilnost razlage uporabljenih pravil, pa se je že izrekla sodna praksa4. Sodišče je v konkretnem primeru presojalo ali je bilo dejansko stanje pravilno oziroma popolno ugotovljeno in ali so v zadevi podane bistvene kršitve pravil postopka, zlasti pa: ali so imele tožnice možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe v postopku v skladu z ZBan-2 (točka 2 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), ali je pri odločanju ali vodenju postopka sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), ter, ali Odločba omogoča preizkus (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), kakor tudi, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

18. Vse tožnice ugovarjajo bistveno kršitev določb postopka v zvezi s pravico do izjave (točka 2 drugega odstavka 360. člena ZBan-2), kršitev načela kontradiktornosti. Na podlagi drugega odstavka 319. člena se za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če z ZBan-2 ni drugače določeno. Pri tem predstavlja ZBan-2 glede na ureditev v ZUP specialen zakon (lex specialis), ki glede na posebno naravo področja, ki ga ureja (bančništvo), pravico do izjave stranke ureja na specialen način. V skladu z določbo prvega odstavka 324. člena ZBan-2 Banka Slovenije obravnava zadeve brez naroka. V predmetni zadevi pa tudi po presoji sodišča niso bile podane okoliščine iz drugega odstavka 324. člena ZBan-2. V danem primeru tožnice in citirane družbe v točki 1 izreka Odredbe niso stranke oziroma subjekti nadzora z nasprotujočim si interesi, kar tudi sicer tožnice ne zatrjujejo. Vsi navedeni subjekti so v predmetnem postopku zasledovali enak interes. Pravica do izjave je v ZBan-2 posebej urejena v 321. členu in 322. členu. Na podlagi prvega odstavka 321. člena ZBan-2 dajejo stranke svoje izjave pisno. V skladu s prvim odstavkom 322. člena ZBan-2, ki ureja možnost izjave stranke, mora Banka Slovenije pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti, stranko pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, če v posameznem primeru stranki ni bila zagotovljena drugačna možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Navedena dolžnost Banke Slovenije je omejena na postopke, v katerih Banka Slovenije odloči z Odločbo, ne pa tudi na postopke, v katerih Banka Slovenije odloča z Odredbo. Z ugotovljenimi dejstvi v predmetni zadevi in s toženkino oceno teh dejstev so se tožnice seznanile kot subjekt nadzora v predmetnem postopku ob vročitvi Odredbe, saj iz obrazložitve Odredbe jasno izhajajo vsa relevantna dejstva, ki so narekovala izdajo te Odredbe oziroma izrek izpodbijanega ukrepa. V skladu s prvim odstavkom 343. člena ZBan-2 ima subjekt nadzora, torej v danem primeru tožnice, zoper Odredbo, izdano v postopku izdaje ukrepa nadzora, pravico vložiti ugovor v roku 8 dni od vročitve Odredbe. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da so tožnice svojo pravico do izjave z vložitvijo ugovora zoper Odredbo pravočasno tudi izkoristile in zoper Odredbo vložile ugovore. Toženka je Odredbo preizkusila v delu, v katerem so jo tožnice izpodbijale z ugovori in v mejah razlogov, navedenih in obrazloženih v ugovorih, skladno z 346. členom ZBan-2. O ugovorih tožnic zoper Odredbo je tožena stranka odločila z izpodbijano Odločbo in ugovore tožnic kot neutemeljene pravilno zavrnila. Razlogi za zavrnitev ugovorov tožnic po presoji sodišča jasno in argumentirano izhajajo že iz obrazložitve Odločbe, s katero je toženka ugovore tožnic zoper Odredbo zavrnila. Tožnice so navajale enake ugovore tudi v tožbah, v zvezi s katerimi se je obsežno opredelila že toženka v odgovorih na tožbo in se sodišče z navedbami strinja. Kot je to pravilno pojasnila že toženka, zaradi nujnosti hitrega postopanja, ZBan-2 ne predvideva izmenjave vlog strank. Banki Slovenije ZBan-2 tudi ne nalaga obveznosti, da bi morala vse subjekte nadzora seznaniti z ugovori ostalih subjektov nadzora v postopku nadzora in z njihovimi dokaznimi predlogi. Strankam pa je v postopku na podlagi 328. člena ZBan-2 omogočen vpogled v upravni spis, za katerega pa tožnice v predmetnem postopku niso zaprosile. Tožnice so imele po presoji sodišča ves čas postopka možnost vpogleda v upravni spis. V tožbah pa tudi tožnice ne navajajo, da jim Banka Slovenije vpogleda v predmetni upravni spis ni omogočila. Po oceni sodišča Banka Slovenije v predmetnem upravnem postopku ni kršila pravice do izjave tožnic, kot to neupravičeno ugovarjajo tožnice v tožbah. Po presoji sodišča so imele tožnice vse možnosti, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v predmetni zadevi. Po presoji sodišča je toženka zagotovila ustrezen kontradiktoren postopek, pravica do izjave stranke ni bila kršena, prav tako ni podana s tem v zvezi očitana kršitev ustavnih pravic in pravic iz EKČP. Sodišče pa se tudi strinja z navedbami toženke iz vseh odgovorov na tožbe glede zagotavljanja pravice do izjave v predmetnem postopku.

19. Po presoji sodišča je Banka Slovenija tudi zadostila standardu obrazloženosti izpodbijane odločbe. Ugovor družbe A. d.o.o., da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, temelji na stališču družbe A. d.o.o., da si navedbe v obrazložitvi Odločbe in Odredbe nasprotujejo in da so v nasprotju s podatki iz javnih listin, vendar je ugovor pavšalen. Sodišče ugotavlja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločba, skladni s podatki, ki izhajajo iz upravnih spisov. Glede na ustaljeno sodno prakso, po kateri je presoja sodišča v primerih, kot je obravnavani, zadržana, je v predmetni zadevi sodišče presojalo sprejemljivost in argumentiranost razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot to izhaja tudi iz sodne prakse5. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse elemente upravnega akta, kot jih določa 214. člen ZUP, Odredba pa vsebuje vse elemente iz 342. člena ZBan-2 in jo je tudi možno preizkusiti.

20. Neutemeljen in neobrazložen je ugovor družb A. d.o.o. in M. d.o.o., ki sta ga podali v ugovoru zoper Odredbo in tudi v tožbi zoper Odločbo, da je pri odločanju v konkretnem primeru sodelovala oseba, ki bi po zakonu morala biti izločena (točka 5 drugega odstavka 360. člena ZBan-2). V predmetnem postopku je kot članica sveta Banke Slovenije sodelovala S.S. Družba A. d.o.o. v tožbi navaja, da je po poročanju portala Siol.net S.S. soproga T.T., ki je predsednik uprave Sklada ..., pri katerem je predsednik uprave hranilnice g. U.U. član skupščine. Skupščina Sklada obrtnikov in podjetnikov pa sprejema ključne odločitve ter tudi imenuje in razrešuje njegove nadzornike. Po mnenju družbe A. d.o.o. je pri S.S. podan dvom v njeno nepristranskost (subjektivna nepristranskost), pri čemer pa po presoji sodišča družba A. d.o.o. ne konkretizira okoliščin, ki naj bi vplivale na dvom v nepristranskost S.S. in tudi ne navaja zakonsko utemeljenih razlogov za izločitev navedene osebe. Kot je družbi A. d.o.o. pravilno pojasnila že toženka, družba A. d.o.o. ni navedla konkretnega razloga iz 36. člena ZUP za izločitev S.S. 21. Neutemeljen je tudi ugovor družbe A. d.o.o. glede kršitev določb postopka zaradi kršitve, za kar se sklicuje na Odredbo o odsvojitvi delnic PBH-24.50-009/18-001, ki jo je 17. 4. 2018 izdala Banka Slovenije (o isti stvari se med istimi strankami ne moreta voditi dva ločena postopka) in ker je po mnenju družbe A. d.o.o. izrek Odredbe nedoločen, ker ne vsebuje določnega opisa kršitve (kršitev 1. točke 342. člena ZBan-2), saj se toženka hkrati sklicuje tako na drugi odstavek, kot tudi na tretji odstavek 60. člena ZBan-2. Glede Odredbe o odsvojitvi delnic z dne 17. 4. 2018 sodišče pripominja, da gre za drug upravni akt kot je Odredba z dne 5. 7. 2018 in se nanaša tudi na druge subjekte nadzora. Družba A. d.o.o. je v lastništvo hranilnice vstopala tako, da so si delnice hranilnice večkrat medsebojno prenašale družbe, navedene v točki 1 Odredbe, ki pa so skupaj večkrat brez predhodno pridobljenega soglasja Banke Slovenije presegle prag 10 % imetništva delnic hranilnice (skupne kvalificirane imetnice) in bile tako neupravičene imetnice delnic. Zato je Banka Slovenije neupravičenim imetnicam delnic večkrat izrekla ukrep nadzora, vendar pa se dejansko stanje in tudi subjekti nadzora iz Odredbe z dne 17. 4. 2018 razlikujejo. Po povedanem po presoji sodišča ne gre za isto upravno stvar in je ugovor litispendence neutemeljen. Toženka se pri opredelitvi kršitve sklicuje na drugi odstavek (osebe so se sporazumele, da bodo delovale usklajeno pri pridobivanju delnic z namenom sklenitve delničarskega sporazuma in nameravajo pridobiti kvalificiran delež) in tudi na tretji odstavek (delničarji so skupno že dosegli ali presegli kvalificirani delež in nameravajo skleniti delničarski sporazum) 60. člena ZBan-2, saj sta v predmetni zadevi podana oba zakonska dejanska stana. V obeh primerih (po drugem in po tretjem odstavku 60. člena ZBan-2) pa ZBan-2 nalaga subjektom dolžnost predhodne pridobitve dovoljenja toženke za pridobitev kvalificiranega deleža. Usklajeno delovanje lahko temelji na namenu usklajenega delovanja ob pridobivanju delnic, kasneje pa tudi na usklajenem delovanju pri uresničevanju upravljalskih upravičenj iz teh delnic. Toženka družbi A. d.o.o. in ostalim citiranim družbam v točki 1 izreka Odredbe očita kršitev ZBan-2, ker kljub usklajenemu delovanju niso vložile zahteve za pridobitev dovoljenja toženke za pridobitev kvalificiranega deleža (drugi in tretji odstavek 60. člena ZBan-2), ki bi jo morale vložiti še pred začetkom usklajenega delovanja, oz. v roku 1 meseca po začetku. Tudi po presoji sodišča se pri presoji usklajenega delovanja lahko upoštevata tako drugi, kot tudi tretji odstavek 60. člena ZBan-2. Toženka je po mnenju sodišča opredelila vse bistvene zakonsko določene elemente in s tem tudi kršitev, ki jo očita družbi A. d.o.o. in ostalim družbam, navedenim v točki 1 izreka Odredbe.

22. V zvezi s tožbenim ugovorom družb A. d.o.o. in M. d.o.o., da iz Odredbe izrečen ukrep ni jasno opredeljen, saj ni jasno razvidno, katera družba mora odsvojiti delnice hranilnice in v kakšni višini, je pravilno pojasnila že toženka, da predstavlja odredba o odsvojitvi delnic v skladu z določbo 267. člena ZBan-2 ukrep nadzora zoper neupravičene kvalificirane imetnike, v skladu z drugim odstavkom 327. člena ZBan-2 pa ni v pristojnosti toženke določitev načina izvršitve odredbe, saj je to prepuščeno odločitvi citiranim družbam, delničarjem hranilnice.

23. Na usklajeno delovanje posameznih subjektov je možno sklepati na podlagi okoliščin, ki kažejo na tovrstno sodelovanje in jih primeroma navajajo Skupne smernice v točki 4. 6. Poglavja II in sicer: obstoj družinskih razmerij; okoliščina ali ima bodoči pridobitelj višji, vodilni položaj ali pa je član upravljalnega odbora ali upravljalnega organa v nadzorni funkciji v ciljnem podjetju ali lahko tako osebo imenuje; razmerje med podjetji v isti skupini; okoliščina ali različne osebe uporabljajo isti vir financiranja in nespremenljivi vzorci glasovanja zadevnih delničarjev. Pri ugotavljanju obstoja usklajenega delovanja se upošteva več predhodno navedenih dejavnikov in ne le enega. V primeru ugotovitve obstoja usklajenega delovanja, pa se posredno sklepa na obstoj delničarskega sporazuma. Na podlagi 59. člena ZBan-2 je delničarski sporazum definiran kot sporazum o usklajenem izvrševanju upravljalskih upravičenj iz delnic. Delničarji banke, ki so skupno imetniki delnic, na podlagi katerih ne dosegajo kvalificiranega deleža v banki in ki sklenejo sporazum o usklajenem izvrševanju upravljalskih upravičenj iz teh delnic, morajo v osmih dneh po sklenitvi sporazuma o tem obvestiti Banko Slovenije. Na podlagi drugega odstavka 60. člena ZBan-2 osebe, ki so se sporazumele, da bodo delovale usklajeno pri pridobivanju delnic banke, z namenom sklenitve delničarskega sporazuma (bodoči skupni kvalificirani imetniki) in nameravajo pridobiti delež, na podlagi katerega bi skupno dosegle ali presegle kvalificirani delež, morajo pred pridobitvijo takega deleža pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZBan-2 delničarji banke, ki so skupno že imetniki delnic banke, na podlagi katerih dosegajo ali presegajo kvalificiran delež v banki, in ki nameravajo skleniti delničarski sporazum, morajo pred sklenitvijo takega sporazuma pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Na podlagi šestega odstavka 60. člena ZBan-2 pa se šteje, če se ne dokaže drugače, da delujejo kot bodoči skupni kvalificirani imetniki ali so sklenili delničarski sporazum: 1. člani organa vodenja ali nadzora s pravnimi osebami, v katerih opravljajo to funkcijo; 2 osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani; 3 družba za upravljanje in investicijski skladi, ki jih ta družba upravlja; 4 osebe, ki so na skupščini banke: - predlagale sprejetje sklepa o imenovanju ali odpoklicu članov upravljalnega organa ali drugega sklepa, ki se po ZGD-1 sprejema z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, in - z uresničevanjem glasovalnih pravic ali na drug način dosegle sprejetje tega sklepa.

24. Glede ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi je sodišče v skladu z določbo 359. člena ZBan-2 presojalo zgolj tiste tožbene ugovore, ki so jih tožnice uveljavljale že v ugovorih zoper Odredbo. Tožnice ugovarjajo, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, saj tožnice in družbe, navedene v točki 1 izreka Odredbe, ne delujejo usklajeno, med njimi tudi ni sklenjenega delničarskega sporazuma, kot to navaja toženka v obrazložitvi Odredbe in Odločbe. Pri tem pa tožnice dejansko nasprotujejo pravnemu zaključku toženke, da v zadevi ugotovljeno dejansko stanje predstavlja usklajeno delovanje oziroma delničarski sporazum, kot ju opredeljuje ZBan-2 in Skupne smernice.

25. V danem primeru je toženka pri opredelitvi, da tožnice in citirane družbe delujejo usklajeno, upoštevala več okoliščin oziroma dejavnikov, navedenih v točki 23 te sodbe in ne le ene. Gre med drugim za okoliščine, ki predstavljajo kombinacijo zastopanja in lastništva citiranih družb, za usklajeno glasovanje na seji skupščine hranilnice, prenašanje presežkov delnic hranilnice med citiranimi družbami, in okoliščine, da različne osebe uporabljajo isti vir financiranja za povečanje deleža v hranilnici. Ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi po posameznih dejavnikih je razvidno na straneh 8 do 16 obrazložitve Odredbe in na straneh 11 do 20 obrazložitve Odločbe.

26. Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor družbe A. d.o.o. glede obstoja sorodstvenega razmerja (B.B. je posredno 100% lastnik družbe A. d.o.o., D.D. pa je 100% lastnik družbe C. d.o.o.) kot ene izmed relevantnih dejstev za sklepanje na obstoj usklajenega delovanja. Opredelitev kvalificiranega deleža po ZBan-2 ne razlikuje med posrednimi in neposrednimi imetniki delnic, da pa je podano konkretno posredno lastništvo delnic, pa izhaja iz centralnega registra. Direktor in lastnik družbe A. d.o.o. je B.B., direktor in lastnik družbe C. d.o.o. je D.D., direktor in lastnik družbe E. d.o.o. je F.F. V razmerju družinskega članstva sta tako B.B. (sin) in D.D., končni lastnik družbe C. d.o.o. (oče). Lastnik in zastopnik družbe E. d.o.o. pa je F.F. D.D. je oče B.B. Navedene osebe kot zakoniti zastopniki družb sprejemajo bistvene odločitve teh družb in zanje velja pa tudi domneva iz šestega odstavka 60. člena ZBan-2. Imetnici delnic hranilnice sta v predmetni zadevi družbi A. d.o.o. in C. d.o.o. Družbi delujeta usklajeno, ker so njihovi lastniki družinsko povezani. Gre za obstoj več dejavnikov: sorodstveno povezavo, lastniško strukturo tožnic in citiranih družb ter zakonitih zastopnikov. Na usklajeno delovanje kaže tudi dejstvo, da je družba A. d.o.o, ko je presegla prag imetništva delnic hranilnice, presežek odsvojila družbi C. d.o.o. Toženka je že v obrazložitvi Odredbe obsežno pojasnila razloge, zaradi katerih šteje citirane družbe kot družbe v „isti skupini“. Pri tem pomen izraza „ista skupina“ predstavlja izraz usklajenega delovanja. Sklicevaje družbe A. d.o.o. na določbe ZGD-1 v zvezi z obvladujočimi in odvisnimi družbami je po mnenju sodišča neutemeljeno. V predmetni zadevi je namreč relevanten ZBan-2, kot „lex specialis“. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje družbe A. d.o.o. na 62. člen ZBan-2, da naj bi bil indic usklajenega delovanja podan le v primeru obvladovanja, kot je pravilno pojasnila že toženka. Tudi po mnenju sodišča pooblastilo isti osebi za glasovanje na seji skupščine kaže na usklajeno delovanje. Pooblastilno razmerje je razmerje zaupne narave. V primeru pooblastila za glasovanje na skupščini drugemu delničarju se v praksi običajno poda osebi, ki jo pooblastitelj pozna in gre za osebo, ki ima enake ali iste interese. S tem v zvezi se sodišče strinja s tolmačenjem določbe drugega odstavka 62. člena ZBan-2, kot ga je podala toženka na strani 13 obrazložitve Odločbe. Tudi po mnenju sodišča ni utemeljen ugovor družbe A., d.o.o., da poslovno sodelovanje družb na različnih področjih dejavnosti ne utemeljuje indica usklajenega delovanja. Gre za širšo presojo indicev oziroma okoliščin, v skladu s točko 4.6. Skupnih smernic, ki okoliščine navajajo primeroma. Medsebojna prepletenost družb preko lastniških povezav in medsebojnega sodelovanja ter sosledje vstopanja v lastništvo hranilnice je tudi po presoji sodišča lahko okoliščina, ki kaže na usklajeno delovanje, kar je pravilno pojasnila tudi toženka v odgovoru na tožbo in izhaja tudi iz obrazložitve Odredbe. Kot okoliščina, ki kaže na usklajeno delovanje, pa je po presoji sodišča tudi okoliščina zaporednega predlaganja sklepov na seji skupščine hranilnice s strani citiranih družb in to pri predlogih za odpoklic in zamenjavo ter imenovanje novih članov nadzornega sveta s strani družb A. d.o.o. in G. d.o.o. Tudi okoliščina postopnega vstopanja citiranih družb v lastništvo hranilnice ter medsebojno prenašanje delnic hranilnice oziroma viškov teh delnic, po presoji sodišča kaže na usklajeno delovanje. Prav s postopnim vstopanjem v lastništvo hranilnice ter na podlagi medsebojnih prenosov presežkov delnic hranilnice so citirane družbe presegle prag 10% in postale imetnice kvalificiranega deleža v kapitalu hranilnice. Citirane družbe pa so tudi uporabljale isti vir financiranja za pridobitev in povečanje deleža v kapitalu hranilnice, pri čemer je subjekte, način in čas pridobitve sredstev ter višino medsebojnega financiranja toženka natančno pojasnila v obrazložitvi Odredbe in tudi navedla dokaze. Ugovore družbe A. d.o.o. s tem v zvezi je pravilno zavrnila tudi toženka v obrazložitvi Odločbe na straneh 17 in 18. Po mnenju sodišča je izkazana tudi okoliščina nespremenljivih vzorcev glasovanja citiranih družb na 32. in 33. seji skupščine hranilnice (usklajeno glasovanje na seji skupščine hranilnice pri vseh točkah), pri čemer je toženka v okviru svoje pristojnosti nadzora zakonito pridobila podatke o načinu glasovanju citiranih družb (240. člen in 241. člen ZBan-2), ne glede na dejstvo, da je bilo glasovanje elektronsko in tajno, kar izhaja iz notarskega zapisnika seje skupščine. Družba A. d.o.o pa tudi sicer ne ugovarja, da bi na navedenih sejah skupščine hranilnice glasovala drugače. Toženka se ne opredeljuje do vzrokov za poenoteno glasovanje in tudi ne do vsebine glasovanja in ne posega v upravljalska upravičenja delničarjev, marveč ugotavlja več objektivnih okoliščin, ki v predmetni zadevi kažejo na usklajeno delovanje. Pri tem sodišče pripominja, da je enako glasovanje na seji skupščine zgolj ena od več okoliščin, ki kaže na usklajeno delovanje citiranih družb. 27. Po presoji sodišča je neutemeljen ugovor družbe M. d.o.o., da je toženka nepravilno upoštevala stanje imetništva delnic hranilnice, ki jih ima družba M., d.o.o. na dan 3. 7. 2018, morala pa bi ga upoštevati na dan 5. 7. 2018, to je na dan izdaje Odredbe. Tožnica je po mnenju sodišča pravilno upoštevala stanje na dan odločanja Sveta Banke Slovenije v predmetni zadevi, to je na dan 3. 7. 2018, kar nesporno izhaja iz uvodnih navedb v Odredbi. Datum, naveden kot dan izdaje Odredbe, pa za ugotavljanje stanja imetništva delnic hranilnice po mnenju sodišča v danem primeru ni relevanten.

28. Sodišče ocenjuje, da so bile relevantne okoliščine za izrek izpodbijanega ukrepa pravilno ugotovljene iz razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi Odločbe in Odredbe. Tožnice sicer izpodbijajo ugotovitve toženke in navajajo svoje razloge, vendar pa to po presoji sodišča pomeni, da se ne strinjajo z zaključki iz ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovitev obstoja „usklajenega delovanja“ kot pravnega standarda), ki so narekovali izrek izpodbijanega ukrepa (izdaje odredbe o odsvojitvi delnic hranilnice z oznako X.). Relevantne dejanske okoliščine v predmetni zadevi pa je Banka Slovenije po presoji sodišča pravilno ugotovila in tudi argumentirano pojasnila v obrazložitvi Odločbe in Odredbe. Sodišče tudi ni našlo upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja stališč toženke glede strokovnih razlogov toženke.

29. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča Banka Slovenije v obravnavani zadevi tudi pravilno uporabila materialno pravo, na katerega se sklicuje. Pri presoji glede strokovnih vprašanj pa je bilo sodišče v konkretnem primeru zadržano in se je omejilo na preizkus sprejemljivosti in argumentiranosti razlogov6. Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja napačno uporabo materialnega prava, ker toženka nepravilno ni upoštevala točk 4.7, 4.8 in 4.9 Skupnih smernic. Toženka je pravilno uporabila ZBan-2 in tudi določila Skupnih smernic, ki jih je 20. 12. 2016 sprejel Evropski bančni organ in se v slovenskem pravnem redu uporabljajo od 1. 10. 2017 dalje na podlagi Sklepa o uporabi Skupnih smernic, ki ga je Banka Slovenije izdala na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZBan-2. Pri izvajanju svoje funkcije nadzora je toženka kot sektorski regulator ravnala v skladu z ZBan-2, uporabila pa je tudi Skupne smernice. Namen smernic pa je pojasniti postopkovna pravila in merila za ocenjevanje, ki jih morajo uporabiti pristojni organi za skrbno oceno pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju. Pri opredelitvi pojma delničarski sporazum je toženka izhajala iz opredelitve v 59. členu ZBan-2. Ko pa gre za opredelitev vsebine pravnega standarda „usklajenega delovanja“ s presojo ali so v konkretni zadevi podane okoliščine, ki jih primeroma navajajo Skupne smernice, je toženka pravilno posredno sklepala na obstoj delničarskega sporazuma. Toženka je v predmetni zadevi pravilno opravila presojo okoliščin konkretnega primera in po mnenju sodišča pravilno upoštevala okoliščine, ki kažejo na usklajeno delovanje in s tem posredno na obstoj delničarskega sporazuma, ki jih primeroma navajajo Skupne smernice v točki 4.6. Kot je bilo že navedeno, je delničarski sporazum na področju bančništva zaradi značilnosti in posebnosti tega področja specifično urejen s področno zakonodajo (ZBan-2) s ciljem zagotavljanja finančne stabilnosti in varnosti. Nadzorni organ (toženka) v zvezi z uradnim obvestilom in skrbno oceno pri pridobitvah ali povečanjih kvalificiranih deležev Skupnih smernic res ne sme uporabiti na način, da bi oviral sodelovanje v smislu dobrega upravljanja podjetja. Navedenega pa toženka v konkretnem primeru ni storila. Toženka je v predmetni zadevi po presoji sodišča pravilno presojala ali so podane objektivne okoliščine (dejavniki), ki kažejo na usklajeno delovanje citiranih družb in so primeroma navedene v točki 4.6 Skupnih smernic. Za ugotovitev usklajenega delovanja subjektov pa je potrebno ugotoviti večje število dejavnikov (okoliščin) in ne le enega. Iz Odredbe in Odločbe te okoliščine jasno izhajajo in so tudi obsežno argumentirane. Pri opredelitvi vsebine pravnega standarda „usklajenega delovanja“ je, kot je bilo že navedeno po presoji sodišča toženka pravilno presojala okoliščine oziroma dejavnike skupaj, kot celoto. Opredelitev vsebine „pravnega standarda“ pa je tudi po mnenju sodišča pravno vprašanje, ki pa ga je toženka po presoji sodišča pravilno izvedla. Tudi po mnenju sodišča je šlo v konkretni zadevi za usklajeno delovanje oziroma za delničarski sporazum med družbami, navedenimi v točki 1 izreka Odredbe in ne za sodelovanje v okviru dobrega upravljanja podjetja, kot to ugovarjajo tožnice. Neutemeljen je po presoji sodišča ugovor tožnic, da gre za oviranje oziroma preprečevanje delničarskega aktivizma. V danem primeru gre za postopek nadzora Banke Slovenije in za izrek zakonsko določenih ukrepov kršiteljem zakona (ZBan-2). Namen ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev v bankah (in v hranilnicah) je, da so lastniki ustrezni. To pa so zgolj tisti, ki izpolnjujejo z ZBan-2 določene pogoje (npr. ugled, finančna trdnost, vpliv na sposobnost upravljanja s tveganji, vpliv na učinkovito izvajanje nadzora). Le v primeru izpolnjevanja zakonskih pogojev (66. člen ZBan-2) Banka Slovenije na podlagi zahteve (64. člen ZBan-2) izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranih deležev (60. člen ZBan-2). Neupravičen imetnik delnic je subjekt, ki je delnice pridobil ali jih ima v nasprotju z določili ZBan-2 (73. člen ZBan-2). V takšnih primerih nastopi posledica iz prvega odstavka 73. člena ZBan-2 in sicer prepoved uresničevanja glasovalnih pravic delnic, ki jih ima neupravičeni imetnik delnic. Kot ukrep nadzora pa je predviden zgolj en ukrep in sicer v 267. členu ZBan-2, to je odredba nadzornega organa, izdana neupravičenemu imetniku delnic, o odsvojitvi delnic. Učinkovit nadzor Banke Slovenije je tesno povezan z nadzorom nad kvalificiranimi imetniki delnic bank in hranilnic. Iz tega razloga ima tudi toženka v funkciji sektorskega regulatorja in nadzornega organa določeno polje proste presoje. Toženka je na ugovore tožnic o nepravilni uporabi materialnega prava po presoji sodišča pravilno in argumentirano odgovorila na straneh 6 do 11 obrazložitve Odločbe, še obširneje pa v odgovorih na tožbe in se sodišče z navedbami strinja. Kot je tožnicam pravilno pojasnila že toženka v obrazložitvi Odločbe, je vprašanje usklajenega delovanja oziroma vprašanje obstoja delničarskega sporazuma pravno vprašanje o katerem je toženka odločala na podlagi ugotovljenih dejstev (okoliščin, dejavnikov, ki jih primeroma navaja točka 4.6. poglavja II Skupnih smernic). Po presoji sodišča je toženka materialno pravo (ZBan-2, Skupne smernice) glede na pravilno ugotovljene okoliščine dejanskega stanja, pravilno uporabila in ravnala v skladu z 9. členom ZBan-2. Ugovore družbe A. d.o.o. glede uporabe Direktive o transparentnosti in Prevzemne direktive je pravilno zavrnila že toženka na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe, kot tudi v odgovoru na tožbo.

30. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je družba E. d.o.o. že v ugovoru zoper Odredbo navajala, da je vse delnice hranilnice (4348 lotov delnic) odsvojila družbi R. d.o.o., Ljubljana na podlagi Pogodbe o prodaji in nakupu delnic P. d.d., z oznako X., ki jo je sklenila 8. 6. 2018 in jo je toženki tudi predložila. Navedla je tudi, da je bila preknjižba delnic v centralnem registru pri KDD izvedena 3. 7. 2018, za kar pa toženki ni predložila dokazila. S tem v zvezi je tudi predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Do teh ugovorov se je toženka opredelila v Odločbi na straneh 21, 22 in 25 obrazložitve. Tudi po presoji sodišča je za odločitev relevantno dejansko stanje v času odločanja toženke. Iz uvodnih navedb Odredbe nesporno izhaja dan odločanja toženke in sicer je bila seja Sveta Banke Slovenije dopoldan, dne 3. 7. 2018, datum izdaje Odredbe pa je naveden 5. 7. 2018. Iz izpisa iz centralnega registra pri KDD - delniške knjige nesporno izhaja, da je dopoldan, na dan 3. 7. 2018, ko je o predmetni zadevi na seji odločal Svet Banke Slovenije, bila družba E. d.o.o. imetnica 4.348 lotov delnic hranilnice z oznako X. Dejstvo prenosa citiranih delnic hranilnice dopoldan, dne 3. 7. 2018 še ni bilo evidentirano v centralnem registru pri KDD - delniška knjiga. Na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP-1), ki ureja pridobitev in prenos nematerializiranih vrednostnih papirjev, imetnik pridobi nematerializirani vrednostni papir, ko se ta vpiše na njegov račun v centralnem registru. V skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZNVP-1 pa se nematerializirani vrednostni papir prenese z vpisom v breme izročitelja in v korist prejemnikovega računa v centralnem registru. Iz dopisa KDD z oznako M-049552 z dne 3. 1. 2019 izhaja navedba točnega časa vpisa prenosa predmetnih delnic v centralni register. Prenos predmetnih delnic hranilnice z vpisom v centralni register je bil izvršen 3. 7. 2018 ob 15:47:33 uri, kar pa je bilo že po izvedenem odločanju toženke v predmetni zadevi. Tako tudi po presoji sodišča dejstvo, da je družba E. d.o.o. predmetne delnice hranilnice prodala dne 3. 7. 2018 in je bil vpis prenosa v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZNVP-1 vpisan v centralni register pri KDD ob 15:47:33, glede na dejstvo, da v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZNVP-1 imetnik pridobi nematerializirani vrednostni papir šele z vpisom na njegov račun v centralnem registru, predstavlja novo dejstvo, ki je nastalo šele po že izvedenim odločanju toženke, torej po zaključku seje Sveta Banke Slovenije, na kateri je slednja odločila v predmetni zadevi. Po povedanem je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede števila delnic hranilnice z oznako X. ki jih je imela v lasti družba E. d.o.o. v času odločanja toženke pravilno ugotovljeno. V skladu z določbo 8. člena ZNVP-1 se dejstvo prenosa nematerializiranega vrednostnega papirja lahko izkazuje le z izpisom iz centralnega registra, saj je vpis v centralni register konstitutivne narave. Tako po naravi stvari glede na določbo 8. člena ZNVP-1 zaslišanje zakonitega zastopnika, ki ga v tožbi predlaga družba E. d.o.o. glede prenosa delnic hranilnice z oznako X., po presoji sodišča ni potrebno.

31. Ugovor družb A. in M. d.o.o., da je izrečen ukrep nesorazmeren je po presoji sodišča neutemeljen. Toženka je izrečen ukrep, s katerim je tožnicam, kot neupravičenim imetnicam naložila, da v danem roku odsvojijo delnice hranilnice z oznako X. v deležu, v katerem skupaj dosegajo ali presegajo 10% kapitala hranilnice (kvalificiran delež) je po presoji sodišča ukrep, ki ga je toženka povsem pravilno in zakonito izrekla v skladu z določbo prvega odstavka 267. člena ZBan-2. V primeru, kot je obravnavani, ZBan-2 predvideva zgolj izrek navedenega ukrepa. Ob upoštevanju vrste in teže kršitve določb ZBan-2, ki so jo storile tožnice, po mnenju sodišča ugovor nesorazmernosti ukrepa ni utemeljen. Dodatno sodišče pojasnjuje, da gre za ukrep, ki ga je v postopku nadzora (v upravnem postopku) izreka Banka Slovenije kot organ nadzora, v skladu s pooblastili v ZBan-2 in ne gre za postopek v zvezi s prekrškom.

32. Predlog družbe A. d.o.o. za imenovanje izvedenca za ekonomijo in finance, pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij za ocenitev negativnega vpliva na vrednost delnic z oznako X. ter imenovanje izvedenca za področje poslovanja gospodarskih subjektov oziroma druge ustrezne stroke, ki naj poda mnenje ali je med citiranimi družbami obstajalo razmerje obvladovanja oz. odvisnosti po presoji sodišča predstavlja nedopusten dokaz (nov dokaz), saj v skladu 359. členom ZBan-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

33. Tožnice v tožbi sodišču predlagajo zaslišanje strank in predlaganih prič o dejstvu, da niso sklenile nobenega delničarskega sporazuma v smislu veljavne zakonodaje. Predlagajo tudi zaslišanje zastopnikov vseh subjektov nadzora predmetnega postopka (navedenih v točki 1 izreka Odredbe) glede domnevno sklenjenega delničarskega sporazuma, saj slednji sploh ne obstaja, kakor tudi glede razlogov, zaradi katerih so na seji skupščine hranilnice glasovale na določen način. Sodišče dokaznemu predlogu ni ugodilo. Po presoji sodišča gre v primeru „usklajenega delovanja“ in preko tega posredno za sklepanje o obstoju delničarskega sporazuma za pravni standard, katerega vsebino je potrebno glede okoliščine konkretnega primera napolniti. Vprašanje obstoja usklajenega delovanja oziroma delničarskega sporazuma je tako po mnenju sodišča pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče v po izvedenem postopku presoje pravilnosti in popolnosti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev (obstoja okoliščin oziroma dejavnikov iz točke 4.6. Poglavja II Skupnih Smernic). Razlaga prava in pravnih vprašanj je v pristojnosti sodišča in ne v domeni strank, zato zaslišanje strank oziroma predlaganih prič s tem v zvezi ni potrebno. Gre namreč za predlagane dokaze, ki za odločitev niso pomembni, kot to določa druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZBan-2. 34. Po presoji sodišča so bile v obravnavani zadevi relevantne okoliščine za izrek izpodbijanega ukrepa tožnici pravilno in popolno ugotovljene in je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, to je ZBan-2. V postopku niso bile storjene očitane kršitve pravil postopka. Predmetni postopek nadzora je Banka Slovenije pravilno vodila v skladu z določbami ZBan-2. 35. Po povedanem toženki ni mogoče očitati, da je postopala nezakonito. Izpodbijana odločba je v izpodbijanem delu zakonita. Sodišče tudi ni ugotovilo očitanih kršitev določb postopka, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

36. Sodišče se je v obravnavani zadevi izrecno opredelilo do tožbenih navedb, ki so po presoji sodišča bistvenega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe. V obrazložitvi sodbe sodišče ni posebej ponavljalo pravilnih razlogov Banke Slovenije iz obrazložitve Odredbe in iz Odločbe in iz odgovora na tožbo7. K I. točki izreka

37. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrnile, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, tč. 78. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012. 3 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 10/2007 z dne 11. 11. 2008 in G 37/2010 z dne 18. 12. 2012. 4 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I G 7/2012 z dne 18. 2. 2015 in X Ips 259/2012 z dne 30. 5. 2013. 5 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 1/2009 z dne 7. 7. 2010 in G 3/2002 z dne 13. 5. 2003. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012. 7 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 37/2010 z dne 18. 12. 2012 in G 42/2011 z dne 13. 11. 2012.