Jedro

Ker sodišče druge stopnje o obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni odločalo na obravnavi po določbah 380. do 382. člena ZKP, pač pa na nejavni seji - obsojenec namreč ni izrazil želje, da bi seji prisostvoval, senat sodišča druge stopnje pa tudi ni ocenil, da bi bila obsojenčeva navzočnost koristna za razjasnitev stvari - sodišče druge stopnje obsojenca ni bilo dolžno vabiti oziroma obveščati o svoji seji.

Izrek

Zahteva obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 8.4.2002 je bil obsojeni M.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 1. odstavku 329. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojenec je dolžan plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 80.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.1.2004 pritožbo obsojenca zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo ter odločilo, da je dolžan plačati povprečnino 100.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 16.2.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 380. člena ZKP in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker ni utemeljena. S trditvijo, da naj bi sodišče sledilo le dokaznim predlogom državnega tožilca, obsojenec očitno uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki pa jo z ničemer ne obrazloži in je tako ni mogoče preveriti. Tudi sicer sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in prosto presoja, kateri dokazi so potrebni za razjasnitev primera. V konkretnem primeru je sodišče vse potrebne dokaze tudi izvedlo in na njih oprlo svojo odločitev. Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določbe 2. odstavka 380. člena ZKP; o pritožbi je namreč odločalo na seji in ne na glavni obravnavi, saj ni ocenilo, da so za to podani pogoji iz 1. odstavka 380. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ga sodišče druge stopnje ni povabilo kot obdolženca "na obravnavo"; s tem naj bi ravnalo tudi v nasprotju z določbo 2. odstavka 380. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo, ne glede na to ali je ta izdana v rednem ali v skrajšanem postopku, na seji senata, ki je lahko javna ali nejavna, ali pa na podlagi opravljene obravnave (1. odstavek 379. člena ZKP); to opravi po sklepu senata, če so izpolnjeni v zakonu predpisani pogoji (1. odstavek 380. člena ZKP). Samo v primeru, ko se odloči, da bo o pritožbi odločalo na obravnavi, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 380. člena ZKP dolžno na obravnavo povabiti obdolženca in ostale procesne udeležence, naštete v omenjeni določbi. Kadar je sodba sodišča prve stopnje izdana v skrajšanem postopku, kot v obravnavanem primeru, sodišče druge stopnje ni vezano na predlog stranke, da jo obvesti o svoji seji, vendar jo lahko, ne glede na njeno izraženo voljo, obvesti o svoji seji, če spozna, da bi bila njena navzočnost koristna za razjasnitev stvari (1. odstavek 445. člena ZKP).

Izhodišče v zahtevi zatrjevane procesne kršitve je napačno. Iz podatkov spisa izhaja, da sodišče druge stopnje o obsojenčevi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni odločalo na obravnavi po določbah 380. do 382. člena ZKP, kot smiselno zatrjuje obsojenec, pač pa na nejavni seji; obsojenec namreč ni izrazil želje, da bi seji prisostvoval, senat sodišča druge stopnje pa tudi ni ocenil, da bi bila obsojenčeva navzočnost koristna za razjasnitev stvari. V taki procesni situaciji sodišče druge stopnje obsojenca ni bilo dolžno vabiti oziroma obveščati o svoji seji. Zato mu s tem v zvezi ni mogoče očitati kršitve procesnega zakona.

Iz zahteve je mogoče povzeti, da obsojenec sodišču druge stopnje tudi očita, da je zadevo presojalo "enostransko" in da je pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj dokaze, "podane s strani okrožne državne tožilke". Takšnih posplošenih navedb ni mogoče preizkusiti, ker ne izpolnjujejo temeljnih pogojev za preizkus (prvi odstavek 424. člena ZKP), to je, da so kršitve zakona, na katere se vložnik zahteve sklicuje, konkretizirane in tudi obrazložene.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določbami 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.