Jedro

I. Ker je tožena stranka ob vložitvi tožbe imela v Republiki Sloveniji svojo enoto, obveznost plačila protivrednosti 186.856.173.- Itl pa je tudi nastala na območju Republike Slovenije, je po 55. členu kolizijskega zakona sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje spora (primerjaj še: 81. člen kolizijskega zakona).

II. Ne glede na to, kje je imela tožena stranka - banka - svoj sedež, mora svojo obveznost poravnati v tolarjih, če zakon tako določa.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dne 14.2.1992 je tožeča stranka vložila proti toženi stranki tožbo na plačilo tolarske protivrednosti 186.856.173.- Itl in 130.000.000.- Itl (Pg 172/92), tožena stranka pa je proti tožeči stranki vložila dve tožbi: dne 27.5.1992 na plačilo 5.000.000,00 SIT (Pg 642/92), dne 1.6.1992 pa na plačilo 10.423.215,00 SIT (Pg 688/92). Sodišče prve stopnje je vse tri zadeve združilo v skupno obravnavanje in o njih odločilo z eno sodbo. Tožbenemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo, ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku tožene stranke glede zneska 10.133.325,00 SIT (za preostali znesek do višine 10.423.215,00 SIT je tožena stranka tožbo umaknila), tožbeni zahtevek tožene stranke na plačilo 5.000.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Prvostopno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo tolarske protivrednosti 130.000.000,- Itl ter v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka tožene stranke na plačilo 5.000.000,00 SIT. V ostalem (glede plačila tolarske protivrednosti 186.856.173.- Itl) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (zoper odločitev prvostopnega sodišča, nanašajočo se na terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini 10.133.325,00 SIT, ni bilo pritožbe).

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji neutemeljeno uveljavlja nepristojnost sodišča Republike Slovenije. Tožba je bila vložena 14.2.1992, torej po osamosvojitvi Republike Slovenije. Ker je bila vložena proti tuji (pravni) osebi, je treba za ugotovitev, ali je sodišče Republike Slovenije pristojno reševati spor, glede na 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I), uporabiti določbe zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 43/82; v nadaljevanju: kolizijski zakon).

Pritožbeno sodišče je o ugovorih tožene stranke, nanašajočih se na pristojnost Temeljnega sodišča v Kopru, izhajalo iz dejstva, da je tožena stranka ob vložitvi tožbe še imela v Kopru svojo enoto. Da je ta dejanska ugotovitev točna, potrjuje tožena stranka sama. V zadevi Pg 688/92 Temeljnega sodišča v Kopru, v kateri je kot tožeča stranka vložila tožbo pozneje - šele 1.6.1992, je sebe označila z "J. ... banka d.d. PE Koper".

Ker je tožena stranka ob vložitvi tožbe imela v Republiki Sloveniji svojo enoto, obveznost plačila protivrednosti 186.856.173.- Itl pa je tudi nastala na območju Republike Slovenije, je po 55. členu kolizijskega zakona sodišče Republike Slovenije pristojno za reševanje spora (primerjaj še: 81. člen kolizijskega zakona). Ob navedenih dejstvih okoliščina, da je tožena stranka kot pravna oseba registrirana izven območja Republike Slovenije, pristojnosti slovenskega sodišča ne izključuje.

V zvezi z ugovorom, da Temeljno sodišče v Kopru ni bilo stvarno pristojno odločati o tožbenem zahtevku, opozarja revizijsko sodišče na točko II/1/a 1. odst. 29. člena takrat veljavnega zakona o rednih sodiščih (Ur. list SRS štev. 10/77...24/88 ter RS 8/90), morebitna kršitev določb o krajevni pristojnosti pa sploh ni revizijski razlog (1. točka 1. odst. 385. člena ZPP).

Obveznost tožene stranke, o kateri je bilo pravnomočno odločeno z izpodbijano sodbo, izhaja iz časa po osamosvojitvi Republike Slovenije, torej iz časa, ko je že bil v veljavi zakon o deviznem poslovanju (Ur. listu RS štev. 1/91-I; v nadaljevanju: ZDP). Ne glede na to, kje je imela tožena stranka svoj sedež, je morala njena enota v Kopru poslovati v skladu z omenjenim zakonom. Protivrednost v devizah prejetega plačila bi morala izplačati tožeči stranki v skladu s 24. členom ZDP, in sicer v domači valuti. Ker tega ni storila v roku dveh dni, kot to določa omenjeno zakonsko določilo, se s tem njena obveznost ni spremenila. Še vedno mora plačati protivrednost v devizah prejetega plačila po tečaju, ki bo veljal na dan izplačila, in sicer v domači valuti, to pa so tolarji (zakon o denarni enoti Republike Slovenije - Ur. list RS štev. 17/91-I).

Pravni zastopnik tožene stranke je pri vlaganju revizije očitno prezrl, da je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v tistih delih, ki se nanašajo na tožbena zahtevka na plačilo tolarske protivrednosti 130.000.000,- Itl in na plačilo 5.000.000,00 SIT. V nasprotnem slučaju v reviziji ne bi omenjal tudi odločitvi o teh dveh zneskih, saj ju z revizijo ni mogoče izpodbijati (1. odst. 382. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče na revizijske navedbe, nanašajoče se na razveljavljene dele prvostopne sodbe, ni odgovorilo, ker za odločitev na revizijski stopnji niso pomembne.

Uveljavljani revizijski razlogi zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, niso podani. Ker tudi niso podani tisti revizijski razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).