Jedro

Toženka je pravilno ugotovila, da tožnica v času odločanja prvostopenjskega organa ni imela statusa študenta, da pa bi ga v skladu z 12. členom v zvezi z 22. členom Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov morala imeti, da bi izpolnjevala pogoje za podaljšanje bivanja v študentskem domu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Študentski dom Ljubljana, Pisarna za študentske domove (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je z odločbo, št. 60011-132507-3/2019/P z dne 11. 10. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), zavrnil prošnjo tožnice za podaljšanje bivanja v študentskem domu za študijsko leto 2019/2020. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi podatkov iz evidence eVŠ študentov in diplomantov, ki jo (je) upravlja(lo) Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: drugostopenjski organ), ugotovil, da tožnica v študijskem letu 2019/2020 nima statusa študenta visokošolskega študija. V skladu z določbo 22. člena Pravilnika o subvencioniranju bivanja študentov (v nadaljevanju: Pravilnik) se študentom, ki podaljšujejo bivanje v študentskem domu, subvencija dodeli, če še izpolnjujejo pogoje iz 12. člena Pravilnika, med katerimi je tudi, da imajo status študenta. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica statusa študenta nima, je bilo odločeno kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ z odločbo, št. 6000-69/2019/2 z dne 30. 1. 2020, zavrnil kot neutemeljeno. Tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ morata pri odločanju upoštevati dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v času izdaje izpodbijane odločbe, to je 11. 10. 2019, ko tožnica statusa študenta ni imela. Pritožbi je tožnica priložila potrdilo o vpisu A. fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 10. 2019, ki v času izdaje izpodbijane odločbe ni obstajalo, zato ga drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbi ni smel upoštevati, skladno z določbo tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), po kateri se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji. Drugostopenjski organ še dodaja, da so po določbi drugega odstavka V. točke Razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2019/2020 (v nadaljevanju: Razpis), študenti, ki se ne bodo uspeli vpisati do 30. 9. 2019, dolžni o tem pisno obvestiti pristojno pisarno za študentske domove najkasneje do 10. 10. 2019, česar pa tožnica ni storila.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Vlaga jo, kot navaja, iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter v zadevi samo odloči, da tožnica izpolnjuje pogoje in merila za subvencioniranje bivanja študentov za študijsko leto 2019/2020; podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru zahteva, da sodišče toženki naloži v plačilo njene stroške postopka.

5. V tožbi pojasnjuje, da je 7. 8. 2019, ko je bila redno vpisana v peti letnik A. fakultete v Ljubljani, pravočasno vložila prošnjo za podaljšanje bivanja v Študentskem domu Ljubljana. V jesenskem roku ji ni uspelo opraviti vseh študijskih obveznosti, zato se ni mogla redno vpisati v višji letnik. Dne 19. 9. 2019 je pri Komisiji za študentska vprašanja na A. fakulteti (v nadaljevanju: Komisija) vložila prošnjo za izjemni vpis. Komisija je iz razlogov, ki niso na strani tožnice, o prošnji odločila šele 15. 10. 2019, ko je prošnji ugodila in je bila tožnica 16. 10. 2019 vpisana v redni študij šestega letnika A. fakultete.

6. Glede na določbe Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju: ZVis), po katerih status študenta preneha, če se študent ne vpiše v naslednji letnik, ter da lahko pristojni organ visokošolskega zavoda na podlagi prošnje dovoli vpis tudi po poteku rokov, najpozneje do 30. oktobra, tožnica meni, da je imela status študenta od 1. 10. 2019 dalje, saj se je v letnik vpisala. Tudi iz evidence eVŠ študentov in diplomantov izhaja, da se tožnici status študenta potrjuje od 1. 10. 2019 dalje, čeprav je bil vpis opravljen 16. 10. 2019. Dejstvo, da je tožnica status študenta imela, je tako obstajalo že v času izdaje izpodbijane odločbe, zato bi ga, skladno z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP, pritožbeni organ pri odločanju moral upoštevati. Tožnica še dodaja, da je prvostopenjski organ odločal pred zaključenim rokom za vpis, ki je možen do 30. oktobra, pri odločanju pa tudi ni upošteval, da je 19. 9. 2019 vložila prošnjo za odobritev izjemnega vpisa, kar je bilo evidentirano v študentskem informacijskem sistemu Univerze v Ljubljani A. fakultete - visokošolskega zavoda. Prvostopenjski organ bi moral na podlagi 139. člena ZUP, pred odločanjem, vplogledati (tudi) v navedeno evidenco oziroma tožnico pozvati na dopolnitev vloge, drugostopenjski organ pa bi moral pri odločanju upoštevati podatke kot izhajajo iz evidence eVŠ študentov in diplomantov. Nezanemarljivo je ob tem tudi, da je v Razpisu navedeno, da bodo odločbe o podaljšanju bivanja v študentskem domu študentom predvidoma posredovane po 16. 10. 2019. 7. V zvezi z navedbo drugostopenjskega organa, da tožnica prvostopenjskega organa do 10. 10. 2019 ni pisno obvestila, da se ji do 30. 9. 2019 ni uspelo vpisati, tožnica v tožbi navaja, da ni dopustno, da bi bila v Razpisu posamezna vprašanja urejena v nasprotju z zakonom in ki bi imela za posledico, da vlagateljem odvzamejo pravico, ki jo imajo upoštevajoč zakonske določbe in Pravilnik. V Razpisu tudi ni navedeno opozorilo za primer, če študent takšno opozorilo opusti, poleg tega pa v Razpisu, kot je (bil) objavljen na "portalu ŠD", kjer so sicer navedeni roki in oblika vloge, ta dolžnost študenta ni navedena.

8. V nadaljevanju tožbe tožnica še pojasni, da se je morala zaradi izdaje izpodbijane odločbe (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) iz študentskega doma izseliti, kar ji je povzročilo precej težav in škode, za čas bivanja v študentskem domu v obdobju odločanja o njeni pritožbi pa ji je bila naložena v plačilo razlika med tržno in subvencionirano ceno bivanja v višini 685,48 EUR.

9. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka tožbene navedbe. Ponovi argumente iz obrazložitev izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter dodatno pojasni, da se po prvem odstavku 40. člena ZVis vpis v študijske programe z javno veljavnostjo opravi najpozneje do 30. septembra, iz upravičenih razlogov pa najpozneje do 30. oktobra, če tako na podlagi prošnje kandidata odloči pristojni organ visokošolskega zavoda. Prav zaradi takih primerov, ko študenti vedo, da se ne bodo mogli vpisati do 30. septembra in npr. čakajo na odločitev pristojnega organa o izjemnem vpisu v višji letnik, kot je bilo v konkretnem primeru, je v Razpisu določba (drugi odstavek V. točke), da so dolžni o tem pisno obvestiti pristojno pisarno za študentske domove najkasneje do 10. 10. 2019, sicer slednja za to dejstvo ne more vedeti. V tem primeru prvostopenjski organ počaka z odločanjem do konca oktobra, zato je navedena določba Razpisa, ki se nanaša na obveščanje pristojne pisarne, študentom v korist. Ob tem toženka še pojasnjuje, da prvostopenjski organ nima dostopa do informacijskih sistemov posameznih visokošolskih zavodov (in tudi ne pravne podlage za to), kjer je morebiti zavedeno, da študent čaka na odločitev katerega od organov visokošolskega zavoda. Prav zato Razpis določa, da mora študent sam obvestiti pisarno, da se do 30. 9. 2019 ne bo mogel vpisati, česar pa tožnica ni storila. Glede na ugovor tožnice, da v razpisu, objavljenem na "portalu ŠD", prej opredeljena dolžnost obveščanja ni bila navedena, toženka pojasni, da tožnica najbrž misli na spletno stran Študentskega doma Ljubljana, na kateri je bila 31. 5. 2019 objavljena informacija o razpisu s povzetki iz razpisa, celoten Razpis pa je bil objavljen v priponki pod to informacijo oziroma povzetkom. Očitno tožnica ni prebrala celotnega Razpisa, pač pa zgolj informacijo o njem. V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka odgovarja še na navedbe tožnice v zvezi s škodo, ki naj bi ji nastala v zvezi z izpodbijano odločbo. Na podlagi vsega navedenega toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške upravnega spora.

10. Tožnica je z vlogo z dne 15. 3. 2021 spremenila tožbo tako, da poleg že postavljenega zahtevka predlaga, da sodišče odloči, da ji je toženka dolžna povrniti 685,48 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe. Posledica izpodbijane odločbe je bilo tudi (do)plačilo razlike med tržno in subvencionirano ceno bivanja v študentskem domu, v navedeni višini. Pravico to tega zahtevka si je tožnica pridržala že v tožbi. V času vložitve tožbe namreč navedenega zneska še ni plačala, saj ji je bilo odobreno njegovo obročno plačilo.

11. Vloga tožnice z dne 15. 3. 2021 je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da tožnica od 1. 10. 2019 dalje ni bila več upravičena do subvencioniranega bivanja v študentskem domu, zato je morala plačati razliko do ekonomske stanarine za obdobje do izselitve. Tožnica bi se lahko iz študentskega doma izselila že po prejemu izpodbijane odločbe in bi ji tako navedeni strošek sploh ne nastal, saj bi plačala le razliko za mesec oktober 2019. Toženka dodaja še, da tožnica ni sklenila nastanitvene pogodbe za subvencionirano bivanje s toženko, pač pa s Študentskim domom Ljubljana. V konkretni zadevi se odloča le o pravici tožnice do subvencioniranega bivanja, pa tudi sicer toženka meni, da mora tožnica zadevno razliko v ceni plačati.

12. V skladu z določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sme tožnik zahtevati, da se mu vrnejo vzete stvari ali da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Po določbi drugega odstavka 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1, se šteje, da je toženka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Toženka je v vlogi z dne 22. 3. 2021 po vsebini nasprotovala tožbenemu zahtevku v spremenjenem delu, sami spremembi tožbe pa ni nasprotovala. Sodišče je zato na podlagi citiranih določb ZUS-1 in ZPP v konkretnem upravnem sporu odločalo o celotnem (to je spremenjenem) tožbenem zahtevku.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi ni sporna dejanska podlaga odločanja, to je, da je tožnica 7. 8. 2019, ko je bila redno vpisana v peti letnik A. fakultete v Ljubljani, pravočasno vložila prošnjo za podaljšanje bivanja v Študentskem domu Ljubljana, v kateri je navedla, da bo v študijskem letu 2019/2020 vpisana v šesti letnik fakultete. Nadalje ni sporno, da ji v jesenskem roku ni uspelo opraviti vseh študijskih obveznosti, zato se do 30. 9. 2019 ni mogla redno vpisati v višji letnik. Dne 19. 9. 2019 je vložila prošnjo za izjemni vpis, ki ji je Komisija 15. 10. 2019 ugodila, in je bila tožnica 16. 10. 2019 vpisana v redni študij šestega letnika A. fakultete. Med strankama tudi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana 11. 10. 2019 in je bila tožnici vročena 15. 10. 2019. Prav tako ni sporno, da tožnica prvostopenjskega organa ni obvestila, da se ji do 30. 9. 2019 ni uspelo vpisati v šesti letnik, kot je to navedla v prošnji za podaljšanje bivanja.

15. Sodišče meni, da je toženka pravilno ugotovila, da tožnica v času odločanja prvostopenjskega organa ni imela statusa študenta, da pa bi ga v skladu z 12. členom v zvezi z 22. členom Pravilnika morala imeti, da bi izpolnjevala pogoje za podaljšanje bivanja v študentskem domu za leto 2019/2020. Študent je namreč oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi razpisa za vpis in se izobražuje po dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu (prvi odstavek 65. člena ZVis). V 66. členu ZVis so določene pravice in dolžnosti študentov, ena izmed njih je tudi ta, da se ob rednem napredovanju izobražujejo in dokončajo študij pod pogoji, ki so veljali ob vpisu. Na podlagi določbe 124. člena Statuta Univerze v Ljubljani, kot je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe (v nadaljevanju: Statut), se lahko študent vpiše v višji letnik, če je do izteka študijskega leta opravil vse obveznosti, določene s študijskim programom za vpis v višji letnik. Tožnica je sama navedla, da do konca študijskega leta (30. 9. 2019) ni opravila vseh obveznosti, ki so bile določene s študijskim programom in se zato ni mogla redno vpisati v šesti letnik študija. Glede na to, da se tožnica do 30. 9. 2019 ni vpisala v naslednji letnik, pa je tedaj (s 1. 10. 2019), na podlagi 7. alineje prvega odstavka 70. člena ZVis status študenta izgubila. V skladu z navedeno določbo namreč študent izgubi status študenta tudi tedaj, ko se v času študija ne vpiše v naslednji letnik. Tožnica se je v šesti letnik vpisala 16. 10. 2019, po tem, ko je Komisija 15. 10. 2019 ugodila njeni prošnji za izjemen vpis1, in je tako 16. 10. 2019 ponovno pridobila status študenta. V tožbi tožnica utemeljuje, da je s tem, ko je bila 16. 10. 2019 vpisana v šesti letnik, status študenta pridobila za nazaj, saj se je vpisala za študijsko leto 2019/2020, študijsko leto pa traja od 1. oktobra do 30. septembra2, vendar po presoji sodišča za takšen zaključek tožnice ni pravne podlage, ne glede na to, kako je (bil) ta podatek (naknadno) dejansko zaveden v evidenci eVŠ študentov in diplomantov. Citirani predpisi namreč statusa študenta ne navezujejo na trajanje študijskega leta, pač pa na čas vpisa.3 Tožnica se je v šesti letnik vpisala 16. 10. 2019, zato 11. 10. 2019, ko je odločal prvostopenjski organ, statusa študenta ni imela in zato ni izpolnjevala enega izmed pogojev za subvencionirano bivanje v študentskem domu po 12. členu Pravilnika. Dejstva, da je 16. 10. 2019 status študenta ponovno pridobila, pri odločanju o pritožbi drugostopenjski organ ni smel upoštevati, saj se nova dejstva in novi dokazi kot pritožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena ZUP).

16. Tožnica bi se lahko v konkretni zadevi izognila negativnim posledicam glede subvencioniranega bivanja v študentskem domu zaradi kratkotrajne izgube statusa študenta tako, da bi prvostopenjski organ pravočasno, to je do 10. 10. 2019, pisno obvestila, da se ji do 30. 9. 2019 ni uspelo vpisati v šesti letnik študija, kot je to navedla v prošnji za podaljšanje bivanja (drugi odstavek V. točke Razpisa). Slednja določba je študentom v korist, saj v tem primeru, ko je prvostopenjski organ seznanjen z navedenim dejstvom, časovno zamakne odločanje in upošteva naknadno pridobitev statusa študenta,4 da ne pride do posledic kot v obravnavanem primeru, ko tožnica, kot rečeno, organa o tem ni obvestila.

17. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je ustrezno postopal tudi drugostopenjski organ, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni oziroma za zadevo nerelevantni. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker je tožba neutemeljena, je sodišče zavrnilo tudi akcesorni tožbeni zahtevek, da toženka tožnici vrne 685,48 EUR.

18. V skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločitev sprejelo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane in drugostopenjske odločbe med strankama ni sporno. Sodišče je glede na tožbene ugovore presojalo pravilnost uporabe materialnega in procesnega prava, stranki pa tudi nista predlagali izvedbe izvedbe glavne obravnave5. K II. točki izreka:

19. Odločitev o stroških obeh strank tega upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Izjemen vpis predstavlja izjemo od splošnega pravila, da se vpis izvede v rednem roku. Študent lahko zanj zaprosi, če ima opravljene obvezne vsebine v skladu s študijskim programom in minimalni obseg kreditnih točk tekočega letnika ter ima izkazane upravičene razloge, o utemeljenosti študentove prošnje za izjemen vpis pa presoja komisija za študijske zadeve Univerze v Ljubljani ali drug organ, določen s pravili članice (glej drugi in tretji odstavek 125. člena Statuta). 2 V pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa je tudi sama tožnica navedla, da je bila v tem vmesnem času brez statusa študenta. 3 Primerjaj s stališčem, ki ga Upravno sodišče zavzelo že v sodbi, št. U 257/2006 z dne 8. 12. 2006. 4 Izjemen vpis se izvede najpozneje do 30. oktobra (prvi odstavek 40. člena ZVis). 5 Toženka se je tudi izrecno strinjala, da sodišče odloči brez izvedbe glavne obravnave.