Jedro

Ker je v 62. členu Ustave posredi kogentno določen način in postopek za pravno veljavno odstopanje od osnovnega osebnega dohodka, ima to določilo značaj prisilno pravnega predpisa. Tožena stranka oziroma njena pravna prednica na podlagi teh kriterijev ni sprejela nobene odločitve, kot jo zavezuje drugi odstavek omenjenega določila, zato tudi izdane listine niso imele dopustne podlage. Zato jih po presoji revizijskega sodišča ni mogoče pravno upoštevati (52. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 170.384,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih razlik plače v času od 1.4.1991 do 31.12.1992 in jo tudi zavezalo k plačilu stroškov postopka v znesku 76.770,00 SIT. Sodišče je ugotovilo, da pravna prednica tožene stranke ni imela pravne podlage, določene v 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS št. 12/91), za znižanje tožničinega osnovnega osebnega dohodka, niti je k takemu ravnanju niso zavezovale določbe Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Uradni list RS št. 48/90, 26/91 in 13/92 - Zakon). Ker sta po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij nastalih z preoblikovanjem in razdelitvijo družbenega podjetja E. p.o. novonastali družbi z omejeno odgovornostjo Es. in Esp. solidarno odgovorni za obveznosti tega pravnega prednika, je tožena stranka (pri kateri je prišlo do spremembe naziva ) na podlagi določbe 414. člena ZOR dolžna izplačati tožeči stranki uveljavljeno denarno terjatev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja pritožbene navedbe, da je bil tožnici v postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke izdan certifikat z nominalno vrednostjo 125.594,00 SIT, če pa je podlaga tožbenega zahtevka zadolžna listina, za njegovo odločitev ni stvarno pristojno delovno sodišče. Sodišču očita, da ni upoštevalo določb Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991. Zato predlaga, da se sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča spremeni tako, da se ugodi pritožbi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma, da se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje drugemu senatu delovnega sodišča prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določilo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - ZPP še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če se izrečno uveljavljane in obrazložene. Tožena stranka uveljavljenega revizijskega razloga ni konkretizirala niti obrazložila. Zato je ostal preizkus revizijskega sodišča glede obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka le v okviru uradne dolžnosti.

Po izrecni prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče tudi pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne drugostopne sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da pravne prednice tožene stranke ni zadela prepoved izplačila mesečnih akontacij osebnega dohodka v okviru mase, določene v 3. ali 4. členu Zakona in nadaljnji ugotovitvi, da postopek pravno dopustnega znižanja osebnih dohodkov delavcev pod raven izhodiščnih plač (največ 20%) ni bil izveden, je materialnopravno pravilna njuna presoja, da je tožnica za sporno obdobje upravičena do razlike plače. Tožnici je bila zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke oziroma njenega pravnega predhodnika povzročena škoda v višini zahtevane razlike plače, ki jo je tožena stranka iz naslova solidarne obveznosti (414. člen ZOR), dolžna povrniti.

Sklicevanje revidenta na pravno naravo tožnici izdane listine kot zadolžnice ni utemeljeno. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da je bil postopek znižanja osnovnega osebnega dohodka pod 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo, livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije nezakonit, po presoji revizijskega sodišča za izdajo listin iz petega odstavka omenjenega določila ni bilo dopustne podlage. Ker je v omenjeni avtonomni normi kogentno določen način in postopek za pravno veljavno odstopanje od osnovnega osebnega dohodka, ima to določilo značaj prisilno pravnega predpisa. Ker tožena stranka oziroma njena pravna prednica na podlagi teh kriterijev ni sprejela nobene odločitve, kot jo zavezuje drugi odstavek omenjenega določila, tudi izdane listine niso imele dopustne podlage. Zato jih po presoji revizijskega sodišča ni mogoče pravno upoštevati (52. člen ZOR).

Tožena stranka tudi s pavšalnim revizijskim sklicevanjem, da bi morale biti v obravnavanem primeru uporabljene določbe Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991. leto ne more uspeti. Če bi bil tožnici znižan osebni dohodek na tej pravni podlagi, ki drugače od 62. člena omenjene kolektivne pogodbe (na katero pa se tožnici izdana listina o nadomestilih osebnih dohodkov sklicuje) ureja izplačilo plač pod ravnjo določeno s kolektivno pogodbo, bi morala tožena stranka že v postopku na prvi stopnji to pravno kvalifikacijo jasno in določno navesti. S svojimi trditvami, da ima tožnica na podlagi listine iz tretjega odstavka 62. člena navedene kolektivne pogodbe možnost sodelovati v procesu lastninjenja in jo prijaviti v stečajno maso E d.d. v stečaju pa sama posredno priznava obstoj uveljavljene dejanske in pravne podlage za tožbeni zahtevek iz tega določila.

Ker sta sodišči druge in prve stopnje tako o sporu pravilno odločili in tudi nista kršili nobene procesne določbe, tožena stranka z revizijo ni mogla uspeti. Zato jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I, 45/I/94).