Jedro

V zadevi je treba ugotoviti, ali je zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti s strani druge tožene stranke obseg nastale škode večji, kot bi bil v primeru, če bi bila ustrezna pogodba z zunanjim izvajalcem sklenjena, kar implicira, da bi prišlo do hitrejšega odziva na povzročen požar in da bi bila povzročena škoda manjša.

Izrek

Reviziji se v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo v tej pravdni zadevi od toženih strank zahteval, da mu solidarno plačajo odškodnino zaradi večjega obsega škode, ki je nastala kot posledica prepoznega odkritja in odziva na požar in sicer na temelju pogodbene zaveze oziroma protipravnega delovanja delavcev drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi tožnika sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Navedbe revidenta

2. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se sklicuje na Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, za katerega pa ne navede datuma in ne številke Uradnega lista. Ta zakon, ki je bil objavljen v UL št. 32/1994, je začel veljati šele nekaj mesecev po nastanku škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pravilnosti ravnanja varnostnika (oziroma se je do njih opredelilo le navidezno). V nadaljevanju revident podrobno navaja okoliščine, ki izkazujejo, da varnostnikovo ravnanje ni bilo v skladu z 58. členom ZVPoz ter kršitev 9. člena Uredbe s strani prve tožene stranke. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožnika in dopolnitve dokaznega postopka v zvezi z vlogo družbe V., pri ugotavljanju vsebine pogodbe o storitvah varovanja z dne 1. 2. 1992 in aneksa z dne 1. 5. 1992 pa tudi ne do relevantnih predpisov (ZVPoz ter Uredbe) in prilog pogodbe. Glede drugotožene stranke revident navaja, da je sodišče druge stopnje dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da naprave za tehnično požarno varovanje niso bile montirane. Iz listine družbe Z. E., na katero se je sodišče druge stopnje sklicevalo, ne izhaja, da naprave ne bi bile montirane, temveč da sistem ni bil dograjen (da ni bil povezan z zunanjim svetom). Revident vztraja na odgovornosti obeh ali vsaj ene izmed toženih strank za nastalo škodo in ponovno navaja razloge, ki njegov zahtevek utemeljujejo. Graja tudi materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da pravdni stranki nista v pogodbeni povezavi, saj je bila bila druga tožena stranka upravnik, ki pogodbe ni sklepala v svojem imenu in za svoj račun, temveč je pri sklepanju pogodbe zastopala stanovalce in lastnike poslovnih prostorov, torej tudi tožečo stranko. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnima strankama, drugotoženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev zoper drugo toženo stranko utemeljena, v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, pa neutemeljena.

5. Revizija utemeljeno opozarja, da se je sodišče druge stopnje sklicevalo na predpis (Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja - Ur. l. RS št. 32/94), ki je bil sprejet po nastanku škodnega primera, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. V času škodnega dogodka so varstvo pred požarom urejali Zakon o varstvu pred požarom (Ur. l. SRS št. 2/76 in 15/84; ZVPOZ), Uredba o varovanju s tehničnimi sredstvi (Ur. l. SRS št. 23/75 in 26/84; Uredba) ter Pravilnik o organizaciji službe varovanja materialnih in drugih dobrin v organizacijah združenega dela, drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter državnih organih in o splošnih pogojih za opravljanje dejavnosti organizacij združenega dela, ki opravljajo storitve varovanja (Ur. l. SRS št. 41/83). Vendar pa tako iz v času škodnega dogodka veljavnih predpisov kot iz kasneje sprejetega Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (smiselno) izhaja, da se varovanje opravlja ali kot fizično ali pa kot tehnično varovanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je med tožnikom in prvo toženo stranko obstajala zgolj pogodba o fizičnem varovanju ter da se je varnostnik A. Š. (delavec prve toženke) na alarm, ki je sicer opozarjal na vlom, odzval in šel na obhod. Ker je bil alarm javljan na dveh lokacijah, se je odločil za eno, ki pa ni bila prava. Šele ko je ugotovil, da je bil alarm lažen, je preveril še drugo lokacijo. Revizija z navideznim uveljavljanjem procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede pravilnosti ravnanja varnostnika) dejansko nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pravilna je materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da varnostniku prve tožene stranke ni moč očitati ravnanja v nasprotju z 58. členom ZVPOZ in zatorej odškodninska odgovornost prve tožene stranke ni podana. Ker je bila s prvo toženo stranko sklenjena pogodba o fizičnem varovanju, je neutemeljeno zavzemanje revizije, da bi bilo treba njeno ravnanje presojati v skladu z 9. členom Uredbe, ki ureja tehnično varovanje.

6. Revizija nedovoljeno izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ko navaja, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do prilog Pogodbe o storitvah varovanja z dne 1. 5. 1992. V skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokazni postopek glede ugotavljanja vsebine sklenjene pogodbe (ki je prestal pritožbeni preizkus) in zato dokazne ocene, da je bila med tožnikom in prvo toženo stranko sklenjena pogodba o fizičnem varovanju, na revizijski stopnji ni dovoljeno več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker v tem delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev zoper prvo toženo stranko, uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker ni podan niti razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 378. člena zavrnilo.

7. Tožeča stranka je v ponovljenem postopku v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2003 (list. št.290) ponovno navedla trditve, da odgovornost druge tožene stranke izhaja iz nesklenitve ustrezne pogodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da druga tožena stranka svoje pogodbene obveznosti skleniti pogodbo z zunanjimi izvajalci o fizičnem varovanju-požarni varnosti poslovnega objekta, ni izpolnila. Pri tem dejstvo, da je upravnik dolžan skrbeti le za tehnično vzdrževanje naprav ni relevantno, saj se ugotovljena neizpolnitev pogodbene obveznosti nanaša na nesklenitev pogodbe za tehnično varovanje. Sodišči sta tudi zaključili, da neizpolnitev pogodbene obveznosti ni v vzročni zvezi s požarom, saj se je alarm sprožil in je akcija stekla. Ob takšnem pravnem zaključku naj vloga družbe V. za presojo odškodninske odgovornosti prve in druge tožene stranke ne bi bila bistvena. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je takšen materialnopravni zaključek zmoten.

8. Odškodninsko odgovornost druge toženke je treba presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Da bi se razbremenila odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, bi morala drugotoženka dokazati, da večjega nastanka škode ni mogla preprečiti, ne odpraviti, niti se mu izogniti (263. člen ZOR). Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti presoje sodišča druge stopnje, da drugo toženko odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti razbremenjuje dejstvo, da se je "alarm sprožil in je akcija stekla". Ravno zato, ker je druga toženka prevzela (tudi) obveznost skleniti pogodbo z zunanjim izvajalcem za požarno varnost poslovnega objekta, je sprejela s tem tudi odgovornost, da takšno pogodbo sklene. Če bi med izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti prišla do spoznanja, da ji okoliščine preprečujejo uspešno izpolnitev pogodbenih obveznosti, bi morala to tožeči stranki sporočiti. Po 263. členu ZOR je namreč (trditveno in) dokazno breme glede oprostitve odgovornosti za neizpolnitev pogodbenih obveznosti na strani dolžnika, to je v konkretnem primeru na drugo toženki. V odškodninskem razmerju med tožečo stranko in drugo toženko tako ne gre za iskanje odgovora na vprašanje, ali je ravnanje druge toženke v okviru izpolnjevanja pogodbenih obveznosti povzročilo večji obseg škode zaradi požara, temveč za iskanje odgovora na vprašanje, ali jo sprožitev alarma in prihod gasilcev razbremenjuje njene obveznosti izpolniti pogodbo, ker večjega obsega škode zaradi požara ni mogla preprečiti, odpraviti ali se mu izogniti (263. člen ZOR). Šele v tem okviru je pomembno, ali za večji obseg škode morda odgovarja druga tožena stranka.

9. Zgolj dejstvo, da se je alarm sprožil in so na kraj dogodka prišli gasilci, vzročne zveze med neizpolnitvijo pogodbene obveznosti druge tožene stranke in škodnim dogodkom ne prekine. Povečan obseg škode naj bi bil ravno posledica poznega odziva na alarm, zato je za presojo v tej zadevi ključno ugotoviti, ali bi v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti prišlo do hitrejše intervencije gasilcev (ki bi večji obseg škode lahko preprečili). Napačen je torej materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da kršitev pogodbene obveznosti s strani druge tožene stranke ni v vzročni zvezi s povečanim obsegom škode, ker "se je alarm sprožil, varnostnik je naredil preverko, na kraj dogodka so prišli tudi gasilci". Bistveno pri tej zadevi je ugotoviti, ali je zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti s strani druge tožene stranke obseg nastale škode večji, kot bi bil v primeru, če bi bila ustrezna pogodba z zunanjim izvajalcem sklenjena, kar implicira, da bi prišlo do hitrejšega odziva na povzročen požar in da bi bila povzročena škoda manjša. 10. Ker se po obrazloženem izkaže, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka. Sodišče druge stopnje bo moralo pri ponovnem odločanju izčrpati oziroma presoditi tudi pritožbene navedbe v zvezi s sprožitvijo požarnega alarma ter presoditi ali bi prišlo do hitrejšega odziva na sprožen alarm, če bi druga toženka sklenila ustrezno pogodbo o požarni varnosti (tehničnem varovanju) z zunanjim izvajalcem. Če bi bilo ugotovljeno, da je bil odziv na alarm počasnejši kot bi bil v primeru, če bi druga tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, pa je treba presoditi ali je počasnejši odziv na alarm razlog za povečan obseg škode. Sodišče pa naj v okviru pravilne uporabe materialnega prava pri presoji upošteva tudi določbo prvega odstavka 354. člen ZOR, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik (pogodbena stranka, ki bi morala opraviti izpolnitev te obveznosti) ne odgovarja. Drugotoženka je namreč že tekom pravdnega postopka trdila (kot to ponavlja sedaj v odgovoru na revizijo), da požarno varstveni sistem v času požara še ni bil dokončan in da so bili lastniki prostorov s tem dejstvom seznanjeni.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.