Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova neupravičene obogatitve zoper toženo stranko – delodajalca ni utemeljen, saj tožena stranka za delo za sindikat in društvo, ki ga je tožnica po soglasju direktorice opravljala med delovnim časom, ni dobila plačila in tako ni bila obogatena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.987,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2008 do plačila in za povrnitev tožničinih stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka) ter tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 963,03 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je temelj njenega zahtevka v določbah 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 – 40/07), saj je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na njeno škodo. Tožnica je delala na delovnem mestu računovodja pri toženi stranki, v pogodbi o zaposlitvi pa ni bilo navedeno, da je dolžna opravljati tudi dela za Sindikat ... in Društvo ... To delo je tožena stranka priznavala, češ, da za tožnico ne predstavlja posebne dodatne obremenitve, saj ga opravlja v okviru svojega delovnega časa. Sodišče je spregledalo in očitno nasedlo neresničnim izpovedbam prič, ki so zatrjevale, kako je tožnica to delo opravljala prostovoljno. Izpoved bivše direktorice M.K.V. je sodišče prve stopnje povsem izpustilo iz razlogov sodbe. Izpovedala je, da je tožničino delo odobrila, ker je šlo za zelo malo ur in da je bila kot direktorica dolžna omogočiti društvu in sindikatu normalno delovanje. Dejstvo je, da je tožnica je to delo opravljala pod obljubo plačila in po odredbi direktorice, kar je ta posredno priznala, računovodskih del za druge pravne subjekte pa ni imela zajetih v svoji pogodbi o zaposlitvi. Zato je bila tožena stranka obogatena z njenim delom. Če tega dela ni vnaprej ovrednotila in ga prevalila na sindikat in društvo, to ne zmanjša njene obogatitve. Tožnica ni delala prostovoljno. Sindikat in društvo delujeta z vednostjo in potrditvijo ter pod pokroviteljstvom tožene stranke. Tožnica za dodatno delo ni prejela nobene nagrade ali stimulacije, deležna je bila le napredovanja za en plačni razred v 19 letih dela za toženo stranko. Neresničnim izpovedbam prič je sodišče prve stopnje nekritično sledilo, ni pa zaslišalo priče V.G., ki bi lahko potrdila šikaniranja in konflikte med bivšo direktorico in tožnico v zvezi z delom za društvo in sindikat. Pritožba meni tudi, da je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na nerazumljivo stališče, da bi bila tožena stranka z njenim delom obogatena le v primeru, če bi tožnica za svoje delo izven pogodbe o zaposlitvi prejela plačilo. Pri takšnem paradoksalnem zaključku se tožnici postavlja vprašanje, zakaj bi ji bilo potem sploh treba vlagati tožbo. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni zapisalo, kateri dokazi so zajeti pod dokumentacijo A in B ter kakšna je vsebina teh listinskih dokazov in najpomembnejše, zakaj so slednji pomembni oziroma niso pomembni za pravne zaključke. Samo pavšalna navedba dokazov s čitanjem listinske dokumentacije ne zadostuje. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pravdni stroški so neutemeljeno naloženi tožnici, toženi stranki pa so priznani stroški za vložitev tožbe, čeprav tožena stranka do teh stroškov v nobenem primeru ni upravičena. Pritožba zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni nobenega dokaza o tem, da bi tožnici delo odredila direktorica. Vse priče so izpovedale, da je direktorica podala zgolj soglasje za opravljanje računovodskih del za sindikat in društvo, katerega člani so bili tožničini sodelavci. Oba predsednika sta tudi izrecno izpovedala, da sta se s tožnico dogovarjala sama. Direktorica je delo dovolila, ker je bil obseg minimalen. V kolikor bi direktorica tožnici odredila delo, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, bi tožnica takšno delo zlahka odklonila. Vendar ga ni, ampak je to delo opravljala vrsto let in se vprašanje plačila nikoli ni izpostavilo. Delo za društvo in sindikat je opravila znotraj delovnega časa, za katerega je bila plačana in če je bil kdo obogaten, sta bila to sindikat in društvo na račun tožene stranke. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana bistvena kršitev, ker je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu navedlo le, da je vpogledalo v listine pod prilogami A in B. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je vpogledalo v listine pod prilogami A2 - A3 ter B2 - B17. Katere so te listine, je iz spisa razvidno, saj sta jih v spis vložili stranki, vsi dokazi ene stranke pa so bili vročeni tudi nasprotni stranki. Stranki na naroku tako izvedenim dokazom nista nasprotovali. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo zlasti na izpovedi prič. Listine, v katere je vpogledalo, niso bile odločilnega pomena. Zato v obrazložitvi sodbe vsake posebej ni bilo dolžno ocenjevati. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso v nasprotju sami s seboj ali z vsebino listin. Zato jo je mogoče preizkusiti.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je nekritično sledilo izpovedim prič. Nobenega razloga namreč ni imelo, da ne bi skladnim izpovedim verjelo. Priče so bile opozorjene na to, da so dolžne govoriti resnico, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so njihove izpovedbe resnične. Izpovedi je pravilno ocenilo in na njihovi podlagi napravilo pravilne dejanske zaključke. Posamezne izjave, vzete iz konteksta celotne izpovedi (npr. izpoved M.K.V., da je bila dolžna omogočiti delo sindikata in društva), ne morejo vplivati na pravilno končno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Tožnica je s tožbo zahtevala izplačilo 5.987,24 EUR od tožene stranke, ki naj bi bila z njenim delom obogatena. Pri tem se je sklicevala na 190. člen OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (1. odstavek). Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (2. odstavek). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek). Na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, je ugotovljeno, da je tožnica, ki je bila razporejena na delovno mesto računovodje pri toženi stranki za Sindikat ... in za Društvo ... znotraj svojega rednega delovnega časa opravljala računovodske storitve. Za to delo ne sindikat ne društvo nista plačala ničesar ne tožnici, ne toženi stranki. Tako S.R., predsednik sindikata kot S.V., predsednica društva sta izpovedala, da sta se za delo, ki ga je tožnica opravljala za sindikat in društvo, dogovarjala osebno z njo, direktorica pa je dala le privolitev. Tudi priča E.E.R., predsednik sveta tožene stranke, je izpovedal, da tožena stranka plačila za delo, ki ga je opravila tožnica za sindikat in društvo, ni prejela, pa tudi trditve tožnice, da ji je delo odredila direktorica, ni potrdil. Izpovedal je celo, da direktorica sindikata ni cenila, iz prakse pa je vedel, da sindikati v organizacijah brez kakršnegakoli posebnega plačila opravljajo računovodske storitve tudi za svoje sindikate. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da tožnica ni upravičena do plačila, saj tožena stranka z njenim delom ni bila obogatena, ker za njeno delo ni prejela nikakršnega plačila. Tožnica je delo opravila v okviru delovnega časa, po dogovoru s predsednikom sindikata in predsednico društva ter ob soglasju z direktorico tožene stranke. Na račun njenega dela bi bila tožena stranka obogatena le v primeru, če bi za njeno delo od sindikata in društva prejemala plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za to delo ni prejela nobenega plačila, pri čemer je v 3. odstavku na 3. strani obrazložitve pomotoma zapisalo, da „za opravljeno delo tožnica ni prejela nobenega plačila“, namesto „tožena stranka“. Vendar pa iz konteksta obrazložitve jasno izhaja, da gre za lapsus, ne pa za paradoksalen zaključek, na katerega opozarja pritožba.

V kolikor tožnica uveljavlja plačilo za dodatno opravljeno delo je potrebno poudariti le to, da to delo tožnici ni bilo odrejeno in da tudi ne sodi v delokrog njenega delovnega mesta. Zato do dodatne stimulacije oziroma ostalih bonitet ni upravičena. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica niti ne uveljavlja plačila na podlagi dodatka iz naslova stimulacije oziroma drugih dodatkov za opravljanje dodatnega dela.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pravilno je odločeno tudi o stroških postopka, pri čemer je sicer jasno, da tožena stranka do stroškov za tožbo ni upravičena, saj je tožbo vložila tožnica. Jasno je, da gre za priznanje stroškov odgovora na tožbo, ki so v njem v tudi priglašeni.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.