Jedro

Ker je uživanje denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu vezano oz. izključno pogojeno z uresničevanjem pravice do razporeditve oziroma zaposlitve delovnega invalida v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, je tožnici z izpodbijanim upravnim aktom izplačevanje nadomestila zakonito ustavljeno na podlagi 190. člena ZPIZ-92 z dnem prenehanja delovnega razmerja na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev dokončne odločbe opr. št. I-4055765 z dne 15.4.2002 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 15.11.2001 o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače na drugem ustreznem delu s 7.1.2001 zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici na drugem ustreznem delu. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila laično pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Meni, da ni humano zahtevati vrnitev 508.699,00 SIT ter poudarja, da sama ni kriva za nastale težave zaradi nesporočenega prenehanja delovnega razmerja.

Svetovano naj bi ji celo bilo, da gre na Zavod za zaposlovanje, ter da ji nihče ne bo za nazaj vzel pokojninske dajatve. V dopolnitvi pritožbe, vloženi po preteku pritožbenega roka prilaga medicinsko dokumentacijo Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo iz leta 2004, mnenje zdravstvene komisije II.

stopnje z dne 27.10.2000 in nekatero drugo listinsko dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih takšnih novih dejstev, niti ne ponuja novih dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

Dopolnilna pritožba, vložena po izteku pritožbenega roka, ni upoštevna, niti priloženi medicinski izvidi, ki tudi sicer za pritožbeno rešitev zadeve o prenehanju izplačevanja kratkoročne invalidske dajatve, pravno niso relevantni. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP-UPB2, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbena izvajanja potrebno dodati le še naslednje.

Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov o prenehanju izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem prenehanja delovnega razmerja, navedbe pritožnice, da ji je delovno razmerje prenehalo po nasvetu delodajalca in njegovih zagotovilih, da izguba zaposlitve ne bo imela nobenih posledic na uživanje sporne denarne dajatve, pravno sploh niso relevantne. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je namreč mogoče pridobiti in tudi uživati le pod pogoji, na način in iz razlogov, določenih v zakonu. Uživanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je izključno vezano na uresničevanje pravice do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu. Po 190. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki ga je v konkretnem primeru glede na 446. člen novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 109/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) še potrebno uporabiti, se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, pa vse dotlej, dokler zavarovanec opravlja delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, oziroma drugo ustrezno delo. Ker s prenehanjem delovnega razmerja, preneha uresničevanje pravice do dela na drugem ustreznem delu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, več ni temelja za izplačevanje denarnega nadomestila.

Glede na to, da je v predmetni zadevi podano prav takšno dejansko stanje, saj ni nobenega dvoma, da je tožnici delovno razmerje na drugem ustreznem delu prenehalo 7.1.2001, je z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito odločeno, da z istim datumom preneha izplačevanje denarnega nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in je iz istih razlogov pravilna in zakonita tudi izpodbijana zavrnilna sodba.

Pritožničino stališče, da za prenehanje izplačevanja kratkoročne invalidske dajatve z dnem prenehanja delovnega razmerja ni zakonske podlage, je torej zmotno. Tako ni odločilno niti pritožbeno zatrjevanje tožnice, da za izgubo zaposlitve ni kriva oziroma, da naj bi ji bilo tako celo svetovano s strani delodajalca. Nadalje ni mogoče uspešno zatrjevati obveznosti delodajalca glede obvestitve zavoda o prenehanju delovnega razmerja oziroma prenehanja uresničevanja pravice do dela na drugem ustreznem delu, saj takšne obveznosti zakon delodajalcu sploh ne nalaga. K temu zavezuje le zavarovanca. V odločbi o priznanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu opr. št. 4055765 z dne 11.8.1999 pa je bila tožnica izrecno opozorjena, da zavod, torej toženo stranko, obvesti o vsaki spremembi, ki vpliva na pravico do nadomestila, zlasti pa o prenehanju delovnega razmerja na drugem ustreznem delu.

Ker po prenehanju delovnega razmerja več ni bilo pravnega temelja za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, je z izpodbijanim upravnim aktom hkrati pravilno izrečeno, da se izplačani zneski poračunajo. Ne gre za škodljive posledice takšne odločitve, saj je bila tožnica od 8.1.2001 do

7.1.2002 (priloga A 24 v sodnem spisu) uživalka denarnega nadomestila za brezposelnost, od 8.1.2002 dalje pa nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 potrditi sodbo sodišča prve stopnje.