Jedro

Vprašanje zastaranja kazenskega pregona sodišče prve stopnje pravilno povezuje z razlago okoliščin, ki so nastopile s sprejetjem zakona ZZUSUDJZ. Navedeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS 36-681/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi, torej od 29. 3. 2020. Z odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), izdano dne 13. 3. 2020, je predsednik Vrhovnega sodišča R Slovenije zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19), ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, za vsa sodišča od 16. 3. 2020 odredil, da opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer kot take v točki 1 odredbe štejejo preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, po točki 9 pa tudi v drugih zadevah, za katere zakon tako določa. Vsi razpisani naroki, ki ne spadajo v zgoraj navedene nujne zadeve, pa se prekličejo. Z odredbo z dne 30. 3. 2020 je navedeno odredbo predsednik Vrhovnega sodišča še dopolnil, vendar ne tako, da bi sodišča lahko postopala tudi v drugih kazenskih zadevah, ki niso naštete v točki 1 prve odredbe. Zaradi navedenega so nastopile okoliščine, ki so po presoji prvostopnega sodišča vplivale na tek zastaralnih rokov, vsled česar je nastopilo zadržanje roka za zastaranje kazenskega pregona za oba obdolženca na način, kot je to sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolžena M.T. in F.K. (osebni podatki v prvostopni sodbi), iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku zavrne obtožba, da sta po predhodnem dogovoru in s skupnim delovanjem pristojni organ spravila v zmoto, da je ta v javni listini potrdil kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu s tem, da je M.T. v skupnem dogovoru s F.T. v času 30. 10. 2009 pa do 4. 5. 2010 na Upravni enoti, oddelek za kmetijstvo v MS v upravnem postopku odobritve pravnega posla, predložila vloge za odobritev pravnega posla, katerim je z vednostjo in v skupnem dogovoru s F.K. predložila navidezne darilne pogodbe, po katerih sta prikazovala, da so različne fizične osebe podarile M.T. kmetijska zemljišča, čeprav sta jim v resnici za nepremičnine plačala kupnine in z njimi sklenila ustne prodajne pogodbe, navidezne darilne pogodbe pa sta z njimi sklenila izključno iz razloga, da prodajalcem parcel ni bilo potrebno oddati predhodne objave prodaje kmetijskega zemljišča na oglasni tabli UE v MS in z namenom, da bi preprečila morebitno uveljavljanje predkupne pravice s strani drugih interesentov za nakup kmetijskih zemljišč in sicer je tako M.T. v skupnem dogovoru na Upravni enoti v MS k vlogi za odobritev pravnega posla predložila: - dne 12. 4. 2010 navidezno darilno pogodbo z M.Š. in M.S. za parcelo številka 1631, k.o. M., - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo z M. P. in A. P. za parcelo številka 1638, k.o. M., - dne 4. 5. 2010 navidezno darilno pogodbo s S. A. za parcelo številka 1634 k.o. M. - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo z M. Z. za parcelo številka 1637 k.o. M. - dne 12. 4. 2010 navidezno darilno pogodbo s T. M. za parcelo številka 1632 in 1633 obe k.o. M., - dne 12. 4. 2010 navidezno darilno pogodbo z A. M. za parcelo številka 1639, 1640, 1641, 1642, 1643, 1644, 1645, 1646, 1647, vse vpisane v v. št. 1248 k.o. M. - dne 12. 4. 2010 navidezno darilno pogodbo z F. M. za parcelo številka 1635, vpisano v vl. št. 193, k.o. M., - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo s K. Š. in K. A. za parcelo številka 1660, vpisano v vl. št. 476 k.o. M. - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo z J. P. in M. P. za parcelo številka 1656 vpisano v vl. št.511 k.o. M. in parcelo št. 1657, vpisano v vl. št. 502 k.o. M., - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo z A. J. in M. T. za parcelno številko 1658 in 1659 vpisani v vl. št. 578 k.o. M. - dne 30.10.2009 navidezno darilno pogodbo s P. K. za parcelo številka 1653 vpisano v vl. št. 583 k.o. M. in parcelo št. 1655 vpisano v vl. št. 1355 k.o. M., - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo z M. P. za parcelno številko številko 1654 vpisano v vl. št. 1308 k.o. M. - dne 30. 10. 2009 navidezno darilno pogodbo s F. in M. K. za parcele številka 1648, 1649, 1650, 1651, 1652, vse k.o. M., s tako predložitvijo fiktivnih darilnih pogodb pa sta preslepila zaposlene na UE MS in jih spravila v zmoto, da so misleč, da gre za pristne darilne pogodbe, v odločbah št. 330-1697/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-3114/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330-2032/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-3108/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330- 1698/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-1696/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-1701/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-1702/2010 z dne 18. 5. 2010, št. 330-3115/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330-3111/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330-3110/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330-3106/2009 z dne 3. 12. 2009, št. 330-3113/2009 z dne 3. 12. 2009 in št. 330- 3107/2009 z dne 4. 12. 2009, ki so javne listine in pomembne ter na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih nujno potrebne oz. pogoj za prepis lastništva na kmetijskih zemljiščih, potrdili, da so bile nepremičnine za katere so izdali odločbe, podarjene M.T. in tak posel odobrili ter s tem potrdili neresnično vsebino, saj so v resnici bile vse nepremičnine M.T. prodane, zaradi česar v primeru da bi na UE MS za to dejstvo vedeli, ne bi izdali odločb z odobritvijo posla, saj bi v tem primeru v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih morali prodajalci objaviti ponudbe kmetijskih zemljišč na oglasni tabli in ne bi bili podani pogoji za odobritev pravnega posla, take odločbe UE MS z lažno vsebino pa sta nato predložila notarki ob overitvi pogodb in oddelku zemljiške knjige pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti, kjer sta na podlagi lažnih darilnih pogodb in odločb Upravne enote MS z lažno vsebino, dosegla da je bilo v zemljiški knjigi, prepisano lastništvo navedenih parcel na M.T., s čimer naj bi storila kaznivo dejanje overitev lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 31313/2018 z dne 19. 6. 2020 na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžena M.T. in F.K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje overitev lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki ter nagrada njunih zagovornikov, obremenjujejo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja in jima izreče kazni, skladno z njenim kaznovalnim predlogom, oziroma podrejeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo sta podala odgovora zagovornika obeh obdolžencev. V njih oporekata utemeljenost pritožbe, pri čemer zagovornik obdolženega F.K. predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik obdolžene M. T. pa, da pritožbeno sodišče izda sklep o ustavitvi kazenskega postopka iz razloga zastaranja kazenskega pregona.

4. Zagovornik obdolžene M. T. je v odgovoru na pritožbo navedel, da zahteva navzočnost na seji višjega sodišča. Zahteve ni obrazložil. Izpodbijana sodba je bila izdana v skrajšanem postopku, v katerem predsednik senata ali senat nista zavezana obveščati strank o pritožbeni seji, če ocenita, da njihova navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi stvari (člen 445 ZKP). Stranka oziroma zagovornik mora, če se želi udeležiti pritožbene seje, z navedbo konkretnih razlogov in argumentov prepričati o utemeljenosti svoje zahteve. V konkretnem primeru tega ni storil, saj je njegova zahteva povsem neobrazložena, senat pa na podlagi razlogov izpodbijane sodbe, navedb v pritožbi okrožne državne tožilke in navedb v odgovorih na pritožbo, ki sta ju podala zagovornika obeh obdolžencev, ni ocenil, da bi udeležba strank na pritožbeni seji prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj. Zato je pritožbeni senat sejo opravil brez obvestila strankam o njej.

5. Pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena.

6. Državna tožilka v pritožbi zastopa stališče, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni uporabilo določbe tega zakona oziroma jo je uporabilo nepravilno, taka kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča. Kršitev povezuje s tem, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi najprej dne 11. 1. 2019 izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu, nato pa na podlagi dokazov, s katerimi je razpolagalo že ob izdaji kaznovalnega naloga, sprejelo odločitev, da kaznivo dejanje obdolžencema ni dokazano. Sprva je torej obtožni predlog sprejelo, zatem pa odločilo drugače, čeprav se okoliščine v ničemer niso bistveno spremenile, zlasti ne iz vidika presoje, ali obdolžencema očitano dejanje, kot je opisano v izreku obtožnega akta, predstavlja očitano kaznivo dejanje. Skladno z določilom 435. člena ZKP namreč sodišče po prejemu obtožnega predloga opravi formalni in materialni preizkus obtožnega predloga, kar je prvostopno sodišče nedvomno storilo, glede na to, da je izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu. V času enega leta in pol je opravilo zgolj en narok, na katerem ni izvajalo nobenih dodatnih dokazov, nato pa ugotovilo, da za obsodbo obeh obdolžencev ni dovolj dokazov. Z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša, zlasti pa ne z razlogi prvostopne sodbe, da obdolžencema niso dokazani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. V nadaljevanju v pritožbi navaja razloge za navedeno nestrinjanje z dokazno presojo prvostopnega sodišča, sodišču prve stopnje pa očita še dodatno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je prezrlo izpovedbo priče, ki je relevantna za razlago ključne okoliščine, ali je upravni organ, kateremu sta obdolženca predložila vloge za odobritev pravnega posla, bil dolžan in je tudi imel objektivno možnost preveritve vseh tistih navedb, ki so za odločitev bile bistvenega pomena, torej ali je bil dolžan in imel možnost preverjati pristnost darilnih pogodb, ki sta jih predložila obdolženca v svojih vlogah.

7. Državna tožilka v pritožbi ne graja pravilnosti razlogov prvostopne sodbe, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev, ki temelji na 3. točki 358. člena ZKP, da je glede vseh, razen enega očitka iz obtožbe, kazenski pregon zoper oba obdolženca zastaral. Obdolženca naj bi kaznivo dejanje storila v času od 30. 10. 2009 do 4. 5. 2010, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da je do izdaje sodbe nastopilo zastaranje kazenskega pregona za vsa dejanja, razen za tisto, ki je bilo izvršeno dne 4. 5. 2010. Zato se glede ravnanj obeh obdolžencev, ki so inkriminirana v časovnem obdobju do dne 4. 5. 2010, v obrazložitvi prvostopne sodbe vsebinsko ni opredeljevalo, temveč je to storilo le glede izvršitve z dne 4. 5. 2010, za katero pa je iz razlogov, ki jih navaja v točkah 4 in 5 obrazložitve sodbe, ugotovilo, da ne gre za kaznivo dejanje overitev lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ker niso izpolnjeni in dokazani vsi potrebni zakonski znaki očitanega dejanja. Ti so v opisu dejanja v obtožbi sicer zajeti in konkretizirani, vendar po oceni prvostopnega sodišča nedokazani.

8. V točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge, s katerimi utemeljuje zastaranje kazenskega pregona zoper oba obdolženca in z njimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne.

9. Posamične izvršitve obdolžencema očitanega kaznivega dejanja so po pravilni presoji sodišča prve stopnje zastarale, ko je poteklo več kot 10 let od datuma izvršitve, upoštevajoč, da je za kaznivo dejanje overitev lažne vsebine v prvem odstavku 253. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do 3 let in upoštevajoč določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, da kazenski pregon ni več dovoljen, ko poteče 10 let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad 1 leto. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da naj bi obdolženca kaznivo dejanje izvrševala v času od 30. 10. 2009 do 4. 5. 2010, pri čemer so posamezne izvršitve bile v dneh 30. 9. 2009, 12. 4. 2010 in ena 4. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je sodbo izreklo dne 19. 6. 2020. Zastaranje je ugotavljalo upoštevaje določbo iz tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe (tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona). Do prekinitve zastaranja je po presoji sodišča prve stopnje prišlo po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19) - v nadaljevanju ZZUSUDJZ, s katerim je bil tek materialnih rokov, razen v zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, prekinjen z dnem 29. 3. 2020 in je ponovno začel teči 1. 6. 2020. Ker bi dejanja, izvršena do 12. 4. 2010, zastarala brez zadržanja, dne 12. 4. 2020, je upoštevajoč čas zadržanja zastaranja po navedenem ZZUSUDJZ zastaranje nastopilo za oba obdolženca že do izreka izpodbijane sodbe, razen za izvršitev z dne 4. 5. 2010, ko je za obdolženega F.K. nastopilo dne 7. 7. 2020 in za obdolženo M.T. 9. 7. 2020, pri čemer je pri slednji čas zastaranja na podlagi določila tretjega odstavka 91. člena KZ-1 podaljšan za 2 dni, ker po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke zaradi zdravstvenih razlogov ni bila dosegljiva za sodišče v času razpisa glavnih obravnav dne 7. 10. 2019 in dne 17. 10. 2019. 10. Navedenim razlogom prvostopne sodbe pritožba državne tožilke ne oporeka in jih očitno sprejema kot pravilne. Da je za vsa ravnanja obeh obdolžencev nastopilo zastaranje kazenskega pregona, pa ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. Prvostopna sodba je bila izrečena dne 19. 6. 2020, zadeva pa je bila predložena višjemu sodišču dne 7. 9. 2020. Vprašanje zastaranja kazenskega pregona sodišče prve stopnje pravilno povezuje z razlago okoliščin, ki so nastopile s sprejetjem zakona ZZUSUDJZ). Navedeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS 36-681/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi, torej od 29. 3. 2020. Z odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), izdano dne 13. 3. 2020, je predsednik Vrhovnega sodišča R Slovenije zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19), ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, za vsa sodišča od 16. 3. 2020 odredil, da opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer kot take v točki 1 odredbe štejejo preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, po točki 9 pa tudi v drugih zadevah, za katere zakon tako določa. Vsi razpisani naroki, ki ne spadajo v zgoraj navedene nujne zadeve, pa se prekličejo. Z odredbo z dne 30. 3. 2020 je navedeno odredbo predsednik Vrhovnega sodišča še dopolnil, vendar ne tako, da bi sodišča lahko postopala tudi v drugih kazenskih zadevah, ki niso naštete v točki 1 prve odredbe. Zaradi navedenega so nastopile okoliščine, ki so po presoji prvostopnega sodišča vplivale na tek zastaralnih rokov, vsled česar je nastopilo zadržanje roka za zastaranje kazenskega pregona za oba obdolženca na način, kot je to sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 7 izpodbijane sodbe. Ker je po izdaji prvostopne sodbe in še preden je zadeva bila odstopljena v reševanje pritožbenemu sodišču kazenski pregon zoper oba obdolženca zastaral tudi za izvršitev z dne 4. 5. 2010, kot je to pravilno obrazloženo v prvostopni sodbi, in sicer 7. 7. 2020 za obdolženega F.K. in 9. 7. 2020 za obdolženo M.T., je pritožbeno sodišče, ki mora na zastaranje paziti po uradni dolžnosti, ob reševanju pritožbe državne tožilke ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka te odločbe.

11. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugimi vsebinskimi vprašanji, navedenimi v pritožbi okrožne državne tožilke in v odgovorih na to pritožbo, ki sta jih podala zagovornika obeh obdolžencev, razen, da je ugotovilo, da tudi zagovornik obdolžene M. T. ugotavlja, da je v zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka je posledica izreka zavrnilne sodbe in temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP.