Jedro

Vloga centra za socialno delo v sodnem postopku je, da relativizira odvisnost sodbe o dejanskem stanju le od aktivnosti in navedb strank. To stori s posredovanjem mnenja glede otrokovih koristi, s katerim omogoči sodišču, da izve za dejanske okoliščine, ki bodo ne le usmerjale njegovo nadaljnjo procesno aktivnost, ampak tudi omogočile odločitev, ki bo v največjem interesu otroka. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti toženčevemu očitku o pristranosti centra za socialno delo, ki je v tem postopku podal mnenje glede otrokove koristi, pred tem pa je izvajal socialnovarstvene storitve oziroma aktivnosti za pomoč družini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoj strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna hčerka pravdnih strank K., rojena 000 zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, s čimer se spreminja odločitev iz sodne poravnave P 2156/2008-IV z dne 30. 6. 2010. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan za preživljanje mladoletne hčerke plačevati mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR od 1. 12. 2014 dalje in določilo stike mladoletne hčerke s tožencem, tako, da ti potekajo eno popoldne med tednom in vsak drugi vikend.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je Center za socialno delo X že pred samim začetkom postopka postavil na stran tožnice, namesto, da bi v ospredje vzel korist in potrebe otroka. Omenjeni CSD je tožnici pripravil vse potrebne dokumente za vložitev tožbe, hkrati pa je prepričan, da je bila tudi sama tožba napisana na CSD X. Predlagal je angažiranje CSD Y in ustreznega sodnega izvedenca, z nalogo, da poda svoje mnenje o tem, kdo od pravdnih strank je bolj primeren za nadaljnjo vzgojo mladoletne hčerke. O tem dokaznem predlogu se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni izreklo. Dejstvo je, da mladoletna hči pravdnih strank živi v okolju, v katerem živi tudi oseba, ki je redni uživalec prepovedanih substanc. Nekritičnost tožnice do tega vprašanja kaže na njeno neprimernost, da bi se ji otrok dodelil v varstvo in oskrbo. Sodišče bo tako dovolilo, da otrok odrašča v neprimernem okolju. Prav iz teh razlogov je tudi predlagal izvedenca, ki bi odgovoril na vprašanje, komu od pravdnih strank je primerneje dodeliti otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijana sodba tudi ne pove, kakšna je bila dejanska usoda izrečene prepovedi približevanja toženca hčerki. Toženec je v svoji izpovedi pojasnil, da le občasno popije kakšno alkoholno pijačo ter da zaradi tega ni alkoholik. S strani tožnice je bil večkrat neutemeljeno obtožen nasilništva, čeprav do tega nikoli ni prišlo. Očitki iz izpodbijane sodbe o njegovi neprimernosti biti starš, so zato neutemeljeni in neizkazani. Ker se ne strinja z odločitvijo, da se mladoletna K. zaupa v varstvo in vzgojo materi, se tudi z odločitvijo o preživnini in o določitvi stikov ne more strinjati.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, o stikih in preživnini potem, ko je ugotovilo, da to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (prim. četrti odstavek 421. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ugotovilo je, da mld. hčerka pravdnih stran že od njenega vstopa v šolo 1. 9. 2012 živi pri tožnici, ki zanjo v celoti skrbi, jo neguje in vzgaja. Ugotovilo je tudi, da se je toženec strinjal, da hčerka živi pri materi. Ugotovilo pa je tudi, da je takšna tudi želja mladoletnega otroka. Ta ne izhaja zgolj iz mnenja CSD X, ki mu toženec v pritožbi očita pristranost. Zaradi koristi otrok uživa družina posebno družbeno varstvo (prvi odstavek 56. člena Ustave RS in 2. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Pogoje za varstvo in pomoč družini zagotavlja država tudi s socialnovarstveno dejavnostjo. Centri za socialno delo izvajajo socialnovarstvene storitve ter pogoje za varstvo in pomoč družini. Takšno varstvo zagotavljajo tudi sodišča, ko v pravdnem postopku odločajo v sporih iz družinskih razmerij (1. člen ZPP). Zakonodajalec je določil najtesnejšo obliko sodelovanja obeh organov zaradi uveljavitve koristi otrok. Vloga centra za socialno delo v sodnem postopku je, da relativizira odvisnost sodbe o dejanskem stanju le od aktivnosti in navedb strank. To stori s posredovanjem mnenja glede otrokovih koristi, s katerim omogoči sodišču, da zve za dejanske okoliščine, ki bodo ne le usmerjale njegovo nadaljnjo procesno aktivnost, ampak tudi omogočile odločitev, ki bo v največjem interesu otroka. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti toženčevemu očitku o pristranosti centra za socialno delo, ki je v tem postopku podal mnenje glede otrokove koristi, pred tem pa je izvajal socialnovarstvene storitve oziroma aktivnosti za pomoč družini. Zgolj iz tega razloga zato ni bilo nikakršne podlage za izvedbo dokaza z izvedencem, ki naj bi ugotovil pri katerem od staršev bi bilo bolje poskrbljeno za otrokove koristi.(1) Drugi izvedeni dokazi in sicer tako zaslišanje obeh pravdnih strank, mnenji šole in CSD ter podatki Policijske postaje X dajejo zadostno podlago za zaključek pri katerem od staršev so podani boljši pogoji za varstvo in vzgojo otroka.

Kot je bilo navedeno je otrokova korist edini kriterij, ki legitimira odločitev, komu od staršev zaupati otroka v vzgojo in varstvo. Sodišče mora med obema možnostma izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Ti so tako objektivni kot subjektivni. Pomembno je tako okolje bivanja in materialne možnosti staršev, kot tudi okoliščine na strani konkretnega otroka, njegove potrebe in želje ter osebne in vzgojne sposobnosti obeh staršev. Iz poročila šole z dne 13. 11. 2014 izhaja, da je mladoletna hčerka pravdnih strank lepo oskrbovana, da ima vse zahtevane šolske potrebščine, da je pri šolskem delu dokaj uspešna in da se vsa leta šolanja za njen uspeh in vedenje zanima mama. Oče se do sedaj ni zanimal za hčerin uspeh. Iz poročila CSD izhaja, da ima mladoletna hči pri materi zagotovljeno ustrezno bivanje in okolje, da živi v bloku z dvoriščem, v bližini je otroško igrišče, v istem bloku pa živijo predvsem družine z otroci in tudi sošolec mladoletne hčerke. Ob nenapovedanem obisku pri tožnici je bilo stanovanje urejeno. Glede toženca je bilo ugotovljeno, da živi v starejši večstanovanjski hiši, da so vsi stanovalci odrasli samski moški ter da v hiši ne živi noben otrok, niti ženska. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je okolje bivanja pri materi neprimerno bolj ustrezno kot pri očetu. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bil oče do hčere že fizično nasilen in verbalno žaljiv, kar izhaja tako iz mnenja CSD kot poročila šole in podatkov o opravljenih intervencijah Policijske postaje X. Ti so na domu tožnice vsakokrat posredovali zgolj zaradi toženčevih nedopustnih ravnanj. Tudi kontinuiteta in kvantiteta hčerine čustvene navezave s starši je na strani njene matere. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta hči in mati zelo navezani druga na drugo, da si mld. K. želi ostati z materjo in da je zelo navezana tudi na svojega mlajšega polbrata. Upoštevati pa je treba tudi kontinuiteto okolja, v katerem mladoletna K. živi že tretje leto. Sodišče je še ugotovilo, da se mati zaveda, da ni idealna in je do svojega vedenja kritična in prav zato je poiskala ustrezno pomoč pri izvrševanju roditeljskih dolžnosti pri CSD, ki ji daje pomoč v obliki storitve pomoči družini na domu.

Glede na dejanske ugotovitve, povzete v prejšnjem odstavku, je odločitev sodišča prve stopnje, da se otrok zaupa materi odločitev za boljšo možnost. Takšnemu zaključku toženec v svoji pritožbi niti ne nasprotuje. Njegovi pritožbeni očitki izpostavljajo trditev, da tožnica ni optimalna možnost, ne pa, da on predstavlja boljšo možnost od nje. Odločitev, da se mladoletno hči zaupa v varstvo in vzgojo materi, je zato pravilna, pritožba zoper njo pa neutemeljena in jo je bilo zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženec pritožbeno izpodbijanje o določitvi preživnine in stikov veže na izpodbijanje odločitve o vzgoji in varstvu otroka. Nasprotovanja temu delu odločitve ne konkretizira. Pritožbeno sodišče zato v okviru presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijanega dela odločitve, na kar pazi po uradni dolžnosti, pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča tako glede določitve toženčevega preživninskega prispevka k preživljanju mladoletne hčerke, kot obsegu določenih stikov. Tudi v tem delu je zato pritožba neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo zakaj ne bo izvedlo dokaza z izvedencem, zato je drugačen pritožbeni očitek neutemeljen.