Jedro

Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 OZ. Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen ZUTD. Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati.

Pogodbeno razmerje tožnika z A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč za vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito, kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower (C-35/70), ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom o popravi z dne 12. 3. 2025):

-v III. točki izreka delno spremeni tako, da se

·za januar 2018 prisojena glavnica zniža na 1.039,30 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 2. 2018 do plačila, v presežku, za plačilo 304,18 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 2. 2018 do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne,

·za april 2018 prisojena glavnica zniža na 1.251,72 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 5. 2018 do plačila, v presežku, za plačilo 258,90 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 5. 2018 do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne,

·za julij 2018 prisojena glavnica zniža na 928,72 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 8. 2018 do plačila, v presežku, za plačilo 47,74 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 8. 2018 do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne,

·za oktober 2018 prisojena glavnica zniža na 1.028,82 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 11. 2018 do plačila, v presežku, za plačilo 393,06 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 11. 2018 do plačila, pa se tožbeni zahtevek zavrne;

-v III. točki izreka glede razlike v plači za avgust 2017 razveljavi za znesek 629,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 9. 2017 dalje;

-v VI. točki izreka glede božičnice za leto 2021 razveljavi za znesek 3,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 31. 12. 2021 dalje.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v zvezi s sklepom o popravi z dne 12. 3. 2025).

III.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama od 29. 12. 2019 do 30. 9. 2023 za opravljanje dela luško transportnega delavca za polni delovni čas; zavrnilo je zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 8. 2017 do 28. 12. 2019 (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 29. 12. 2019 do 30. 9. 2023 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zavarovanja in mu izroči pogodbo o zaposlitvi (točka II izreka). Plačati mu mora: razlike v plačah za obdobje od avgusta 2017 do septembra 2023 v zneskih in z obrestmi, ki izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka); razlike regresa za letni dopust za obdobje od 2020 do 2023 v zneskih in z obrestmi, kot izhajajo iz točke IV izreka; 13. plačo za obdobje od 2017 do 2023 v zneskih in z obrestmi, ki izhajajo iz izreka sodbe, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka V izreka); božičnico za leto 2019, 2021, 2022 in 2023 v zneskih in z obrestmi, ki izhajajo iz točke VI izreka. Zavrnilo je zahtevek za plačilo RDV za leto 2018 (točka VII izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019, ugotovitev višine plače od decembra 2019 do septembra 2023 ter plačilo regresa za letni dopust za obdobje od 2017 do 2019 (točka VIII izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka do celote (točka IX izreka).

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožba vložena prepozno. Tožnik ni bil v delovnem razmerju pri njej, temveč pri družbi A. d. o. o. Presoja, da je odgovorna za tožnikovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja za čas, ko je bil zaposlen pri navedeni družbi, odstopa od sodne prakse. Ker je bil zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama za obdobje od 1. 8. 2017 do 24. 12. 2019 pravnomočno zavrnjen, je obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, predstavlja pa tudi kršitev več ustavnih določil. S konceptom dejanskega delodajalca, ki ga je vpeljalo Vrhovno sodišče RS, se toženka ne strinja. Izvedeni dokazi niso potrdili obstoja elementov delovnega razmerja med strankama. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. Ni utemeljen izračun razlike v plači glede na povprečne plače pri toženki zaposlenih delavcev. Dodatki se niso izplačevali vsem delavcem, ampak le tistim, ki so izpolnjevali pogoje iz podjetniške kolektivne pogodbe. Tožnik ni podal zadostne trditvene in dokazne podlage, kdaj in pod kakšnimi pogoji je opravljal delo pri toženki. Upravičen je lahko le do osnovne plače na delovnem mestu LTD. Sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja. Prekoračilo je tožbeni zahtevek glede plače za avgust 2017 in božičnice za leto 2021. Za obdobje, ko je bil tožnik bolniško odsoten, so mu dodatki nepravilno prisojeni. Ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, glede odločitve o stroških postopka ni mogoče uporabiti petega odstavka 41. člena ZDSS-1. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Neutemeljena je v pritožbi večkrat uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani del sodbe nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugodilni del odločitve utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave. Razlogi so jasni in med seboj skladni.

6.Pritožbeno sodišče je v tem sporu dvakrat že odločalo, nazadnje s sodbo in sklepom Pdp 809/2022. Prav tako je v tem sporu odločalo Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 20/2022. Pravnomočno je že odločeno, da je toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo (in mu plačati regres za letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019). Pritožba zato neutemeljeno vztraja pri obširnih navedbah, s katerimi izpodbija temelj tožbenega zahtevka.

7.Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil tožnik od 1. 8. 2017 do 28. 12. 2019 v delovnem razmerju z družbo A. d. o. o. (izvajalka pristaniških storitev - IPS). V tem obdobju je delo neprekinjeno opravljal na območju, ki je bilo v upravljanju toženke, na njenem kontejnerskem terminalu in v delovnem procesu, ki ga je organizirala toženka.

8.Zmoten je pritožbeni ugovor o prepozni tožbi. Kot je bilo obrazloženo že v sodni odločbi Pdp 809/2022, lahko delavec skladno s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem ugotovitev nadaljnjega obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je tožnik tik pred novim letom od direktorja A. d. o. o. prejel obvestilo, da so prenehali z delom in da se dobijo po praznikih; v mesecu januarju 2020 so prevzeli sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz poslovnih razlogov (A. d. o. o., ki je bila prvotno tudi stranka tega spora, ni prerekala trditve tožnika, da mu je sklep vročila 6. 1. 2020). Upoštevaje navedeno je pravilen zaključek, da je tožba, vložena dne 5. 2. 2020, pravočasna. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožnik po 28. 12. 2019 ni več vstopil na območje toženke, za presojo roka ni pomembna.

9.Kot je bilo že obrazloženo v sodnih odločbah Pdp 809/2022 in VIII Ips 20/2022, se je pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in A. d. o. o., dejansko izvajala; tožnik je bil pri tej družbi v delovnem razmerju in na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja. Vrhovno sodišče RS je zato potrdilo odločitev pritožbenega sodišča, da se za ta čas zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s toženko. Ne more namreč biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih za polni delovni čas.

10.Tožnik je v obdobju, ko je bil zaposlen pri A. d. o. o., opravljal delo po navodilih in pod nadzorom toženke na njenem kontejnerskem terminalu. Toženka je družbi A. d. o. o. dnevno sporočala profil delavcev, ki ga je potrebovala, ta pa ji je na podlagi tega naročila sporočila imena delavcev, ki bodo delali pri toženki. Delavci družbe A. d. o. o. so opravljali delo s toženkinimi delovnimi sredstvi. Tožniku je plačo izplačevala družba A. d. o. o. V enakem položaju kot tožnik je bilo tudi večje število delavcev, ki so bili zaposleni pri drugih izvajalcih pristaniških storitev. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je A. d. o. o. tožniku podala zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja med njo in toženko.

11.Poslovno sodelovanje med A. d. o. o. in toženko je temeljilo na podjemni pogodbi, ki pa se ni izvajala na način, kot ga določajo členi od 619 do 648 Obligacijskega zakonika (OZ). Družba A. d. o. o. ni opravljala (luško prekladalnih in drugih) storitev, ampak je delavce (tudi tožnika) napotila na delo k toženki. Formalna tožnikova delodajalka (A. d. o. o.) je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki), čeprav za tovrstno dejavnost ni izpolnjevala zakonsko predpisanih pogojev, ki jih določa 167. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD). Z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev se zato ne bi smela ukvarjati, toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati.

12.Vrhovno sodišče RS je v citirani zadevi in v ostalih istovrstnih sporih zoper toženko (VIII Ips 5/2022, VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, VIII Ips 17/2023, VIII DoR 160/2023) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

13.Nepretrgane, več kot dveletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke, ni mogoče razlagati drugače kot trajno (in ne le začasno) opravljanje dela zanjo. Tožnik je bil dolžan opravljati delo luško transportnega delavca, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja njegovega formalnega delodajalca z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki, saj je le pri njej lahko opravljal delo luško transportnega delavca. Navedeno potrjujejo naslednja pravilno ugotovljena dejstva: družba A. d. o. o. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so dajali tudi navodila, toženka je naročala zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik je delo opravljal z uporabo delovnih sredstev toženke. Zatrjevanje pritožbe, da pravno razmerje med tožnikom in toženko ni imelo elementov delovnega razmerja, tako ni utemeljeno. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se je toženka s takim načinom poslovanja izognila temu, da bi bili delavci (tudi tožnik) upravičeni do pravic upoštevaje določbe zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki jo zavezujejo.

Pogodbeno razmerje tožnika s A. d. o. o. je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegova dejanska delodajalka je bila toženka, pri čemer formalna pogodba o zaposlitvi nima prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zato za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. do tedaj, ko se je tožnik na podlagi pravnomočne odločitve o pozivu na delo zaposlil pri toženki (v celotnem tem obdobju je bil brezposeln), utemeljeno ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika s toženko in za priznanje pravic iz delovnega razmerja pri toženki. Ta je zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja odgovorna za prikrajšanje tudi za čas, ko je bil še zaposlen pri družbi A. d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, ki ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo saniran položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik nima pravnega interesa zahtevati izročitev pogodbe o zaposlitvi za obdobje obstoja delovnega razmerja s toženko, ki je ugotovljeno v izpodbijanem delu sodbe (29. 12. 2019 do 30. 9. 2023). Podlaga za takšno odločitev je v tretjem odstavku 17. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec, če mu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in sodno varstvo.

Pritožba očita, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ugodilo toženkinemu dokaznemu predlogu za poizvedbo na ZPIZ o tožnikovem statusu od marca 2020 do 1. 10. 2023. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikov status sodišče prve stopnje ustrezno razjasnilo, saj je pridobilo podatke ZZZS, ki so potrdili njegovo trditev, da je bil v navedenem obdobju brezposeln.

Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo in obrazložilo odločilna dejstva ter pravilno presodilo, da je bila v vtoževanem obdobju toženka tožnikov dejanski delodajalec, ji je utemeljeno naložilo plačilo denarnih reparacijskih zahtevkov. Tej presoji pritožba zmotno oporeka, da je samovoljna in arbitrarna, saj jo je sodišče prve stopnje obrazložilo izčrpno in upoštevaje 8. člen ZPP, stališča pa so utemeljena tudi v zgoraj citirani sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih sporih zoper toženko. Pritožba z nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana pri sojenju v tem sporu, ne more uspeti. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2., 22., 25., 33. in 74. člen Ustave RS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč Vrhovnega sodišča RS. Neutemeljeno se sklicuje tudi na stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014 in Pdp 1059/2012, saj se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev v delovnih razmerjih, kot je obravnavani, s čimer ni izkazan odstop od sodne prakse.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG (C‑232/2020). Odgovor SEU se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Evropske unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč za vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito, kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower (C-35/70), ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

Toženka je tožniku odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje višino prikrajšanja pravilno ugotavljalo upoštevaje dejansko prejete prejemke tožnika v vtoževanem obdobju (od formalne delodajalke in denarno nadomestilo za brezposelnost) in povprečne prejemke primerljivih delavcev toženke. Odločitev, zakaj je upoštevalo povprečne prejemke primerljivih delavcev, je pravilno in razumljivo utemeljilo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih in neugotovljivih podatkov (npr. osebne delovne uspešnosti, za čas po dejanskem prenehanju opravljanja dela za toženko pa tudi vseh ostalih podatkov) nemogoče narediti pravilno. Plačni sistem pri toženki je zelo razčlenjen in odvisen od vrste podatkov (osnovne plače, delovne uspešnosti - osebne in skupinske, ki se ocenjuje vsake tri mesece, dodatkov iz razporeditve delovnega časa, ki se ločeno vrednotijo glede na pogoje, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni tudi do več drugih dodatkov ...). Brez natančnih tovrstnih podatkov individualnega izračuna ni bilo mogoče pravilno narediti.

Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (šest let) bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun, sploh ker formalno niti ni bil delavec toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane sestavine plač toženkinih delavcev. Podal je ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Dokaze, s katerimi je razpolagal, je predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč predlagal, naj toženka predloži podatke o njegovi prisotnosti na delu. Kot dejanska delodajalka je bila dolžna voditi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), a je za tožnika predložila zgolj evidence vstopov in izstopov na njeno območje za del vtoževanega obdobja, in še glede teh trdila, da se ne morejo šteti za evidenco delovnega časa. Tožniku je bila kot dejanska delodajalka dolžna zagotoviti takšen plačni položaj, ki ga je priznavala svojim delavcem. Kljub temu z ničemer ni konkretizirala, kakšen plačni položaj bi mu glede na vsebino in obseg dela, ki ga je opravil pri njej, morala zagotoviti z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje ne bi bilo zlorabljeno in bi bil ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri njej, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavcev, ki so sklenili delovno razmerje s toženko.

Tožniku bi za avgust 2017 pri toženki pripadala plača v višini 1.760,37 EUR, a je vtoževal le 1.131,17 EUR. Ker mu je formalna delodajalka že izplačala 824,01 EUR, bi mu sodišče prve stopnje glede na vtoževani znesek moralo prisoditi le še razliko v višini 307,16 EUR. S tem, ko mu je prisodilo 936,36 EUR (kar skupaj z že izplačano plačo znaša 1.760,37 EUR), je za 629,20 EUR prekoračilo tožbeni zahtevek (kršitev prvega odstavka 339. člena v zvezi z 2. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in III. točko izreka v delu, ki se nanaša na plačo za avgust 2017, razveljavilo za znesek 629,20 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. 9. 2017 dalje (357. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je za leto 2021 prisodilo tožniku božičnico v višini 697,15 EUR, čeprav je vtoževal le 693,95 EUR. Pritožbeno sodišče je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka ugodilo pritožbi in VI. točko izreka v delu, ki se nanaša na božičnico za leto 2021, razveljavilo za znesek 3,20 EUR z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 31. 12. 2021 dalje.

Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinega ugovora zastaranja, po katerem tožniku za čas pred 15. 12. 2018 kot pripadajoče plače ni mogoče priznati zneska, višjega kot 1.900,00 EUR bruto. Pravilno navaja, da je tožnik pred vlogo z dne 15. 12. 2023 kot pripadajočo plačo (z vključenimi dodatki) vtoževal mesečni znesek 1.900,00 EUR bruto. Sodišče prve stopnje mu ob upoštevanju ugovora zastaranja (5-letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1) za mesece januar 2018, april 2018, julij 2018 in oktober 2018 ne bi smelo priznati razlik v plači, ki skupaj z že izplačano plačo presegajo 1.900,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka na podlagi 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je iz naslova razlik v plači prisojeno glavnico za januar 2018 znižalo na 1.039,30 EUR, za april 2018 na 1.251,72 EUR, za julij 2018 na 928,72 EUR in za oktober 2018 na 1.028,82 EUR, vse z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. dne v naslednjem mesecu, dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za januar 2018 za 304,18 EUR, za april 2018 za 258,90 EUR, za julij 2018 za 47,74 EUR in za oktober 2018 za 393,06 EUR, vse z obrestmi, ki od ustreznega neto zneska tečejo od 15. dne v naslednjem mesecu, dalje do plačila).

Pritožba navaja, da je zastaran razširjen del zahtevka, vložen dne 12. 8. 2024, in da ni bil upoštevan ugovor zastaranja obresti. Pritožbena navedba ni ustrezno konkretizirana, saj ni jasno, katerim glavničnim terjatvam, ki so bile tožniku prisojene, pritožba oporeka zastaranje (poleg zgornjih razlik v plači), in v katerem obsegu so zanjo sporne prisojene obresti. Tudi sicer iz obrazložitve in izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugovor zastaranja (glede terjatve RDV, glede obrestnega zahtevka za posamezne mesečne razlike v plači, za božičnico za leto 2019).

Po pritožbenem zatrjevanju je bil tožnik v letu 2018 odsoten zaradi bolezni v januarju 16 ur, februarju 160 ur, marcu 176 ur, aprilu 168 ur, maju 184 ur in juniju 88 ur, zato so mu za to obdobje neutemeljeno prisojeni dodatki (za nedeljsko, praznično, izmensko delo ...) oziroma je napačno izračunana razlika v plači. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta navedba posplošena, saj pritožba niti ne pojasni, kateri konkretni dodatki in v kakšni višini naj bi mu bili za posamezni mesec priznani napačno, oziroma do kolikšnega konkretnega zneska prikrajšanja naj bi bil tožnik za vsak navedeni mesec upravičen po mnenju toženke. Tudi sicer pri izračunu nadomestila plače zaradi nezmožnosti delavca za delo dodatki niso avtomatično izključeni, saj osnovo za odmero nadomestila plače, ki gre v breme delodajalca, predstavlja povprečna mesečna plača za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev (prvi odstavek 137. člena ZDR-1), osnovo za nadomestilo, ki gre v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, pa povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela; 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ). Tožnikove odsotnosti v decembru 2019 v trajanju 106 ur, ki jo pritožba tudi izpostavlja, v ničemer podrobneje ne pojasni, zato pritožbene navedbe, da za ta mesec ni upravičen do povprečne plače, niti ni mogoče preizkusiti.

Zmotna je pritožbena navedba, da je tožnikova bolniška odsotnost vplivala na izplačilo 13. plače (poslovna uspešnost), ker se v osnovo za njen izračun po podjetniški kolektivni pogodbi upošteva le čas, ko je delavec delal. Vrhovno sodišče RS je namreč v zadevi VIII Ips 9/2024 v zvezi z pravico do plačila za poslovno uspešnost sprejelo stališče, da znižanje tega plačila zaradi zdravstvenega stanja (upoštevanje odsotnosti z dela zaradi bolezni) predstavlja neposredno diskriminacijo delavca.

Posplošeno in neutemeljeno je pritožbeno ugovarjanje odločitvi sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe, saj je bila ta smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je o njih pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi vtoževana reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Glede na vse navedeno je v ostalem delu pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določila petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožnik pa na podlagi določila prvega odstavka 155. člena ZPP, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju pritožbenega postopka in ni bil za pravdo potreben strošek.

-------------------------------

1V pritožbi izpostavljeno svetovalno mnenje VSM 2/2021 (ki na podlagi šestega odstavka 206. člena ZPP ni zavezujoče) je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družb IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku.

2Gl. VIII DoR 160/2023.

3Prim. VIII Ips 14/2024.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 9, 13, 17, 17/3, 62, 62/6, 137, 137/1, 200, 200/3, 202 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 167 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 619, 648 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 31 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 41, 41/5 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 3, 25, 33, 74 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 8, 185, 185/1, 206, 206/6, 339, 339/1, 357

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.